Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila osebno vročena. Skladno s 142. členom ZPP se vročitev najprej opravi po 140. členu istega zakona. Tako se po 1. odstavku 140. člena ZPP pisanje, če se tisti, ki mu ga je treba vročiti, ne najde v stanovanju, vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti. Poštna pošiljka z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je bila vročena prijatelju, ki je stanoval na istem naslovu, vendar pa ni bil član tožnikovega gospodinjstva. Kot je izpovedal zaslišan kot priča, tudi ni imel tožnikovega pooblastila za prevzem njegovih poštnih pošiljk, za katere je predvidena osebna vročitev. Ker vročitev izredne odpovedi ni bila pravilna, saj poštna pošiljka tožniku ni bila osebno vročena tudi po pravilih pravdnega postopka, ni mogoče šteti, da je rok za vložitev tožbe začel teči z dnem prevzema.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 8. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in jo je razveljavilo (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 21. 8. 2014 in mu je trajalo do 4. 3. 2015 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika za čas od 21. 8. 2014 do 4. 3. 2015 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma od 21. 8. 2014 do 4. 3. 2015 izplačati nadomestilo plače tako, kot če bi delal ter od nadomestila plače plačati prispevke in druge dajatve v skladu s predpisi, in sicer za vsak mesec nezakonite odpovedi pogodbe o zaposliti do 4. 3. 2015 nadomestilo plače v bruto znesku v višini 780,00 EUR, od navedenega bruto zneska obračunati ter plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davke od osebnih prejemkov in tožeči stranki izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zadnjega dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila (točka III izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške postopka v znesku 619,15 EUR s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (točka IV izreka), vse v roku 15 dni.

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke, da pritožba (verjetno pravilno: tožba) ni bila vložena v predpisanem zakonskem roku, zato jo je potrebno kot prepozno zavrniti. Sodišče je svojo odločitev oprlo na določbo 4. odstavka 88. člena ZDR-1, ki pa jo je Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. U-I-200/15-21 z dne 16. 3. 2017 razveljavilo. Iz povratnice je razvidno, da je bila poštna pošiljka z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vročena 20. 8. 2014, in sicer na naslovu, kjer prebivata tožnik in njegov prijatelj A.A.. Protispisen je zaključek sodišča prve stopnje, da vročitev ni bila osebna, saj je bila poštna pošiljka vročena odraslemu članu gospodinjstva na dan podpisa povratnice. Zato sodišče prve stopnje popolnoma neutemeljeno ugotavlja, da naj bi bilo nejasno, kdaj se je tožnik z vsebino pošiljke seznanil. Napačno je razumevanje sodišča, da je za seznanitev z odpovedjo in njenimi razlogi upoštevna informacijska teorija, saj se upošteva dejansko uspešno opravljena vročitev, če je pošiljka vročena odraslemu članu gospodinjstva, zaradi odsotnosti tožnika. Pritožba se sklicuje tudi na določbe 41. člena Zakona o poštnih storitvah o vročanju priporočenih in vrednostnih pošiljk in ugotavlja, da je bila pošiljka zakonito vročena, zato se šteje, da se je tožnik z njeno vsebino seznanil na dan podpisa povratnice. Po stališču tožene stranke se je sodišče preveč postavilo v bran tožniku in poizkuša iskati razloge, da bi opravičilo prepozno vložitev tožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi 2. odstavka 350. člena v povezavi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in odločitev pa je tudi pravilna, čeprav delno iz drugih razlogov.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku poslana s priporočeno poštno pošiljko na naslov iz pogodbe o zaposlitvi in na katerem je bil tožnik dejansko prijavljen. Iz vročilnice pa je razvidno, da je bila vročena 20. 8. 2014 in jo je prevzel tožnikov prijatelj A.A.. Na podlagi tega je ugotovilo, da vročitev ni bila opravljena osebno, saj je bilo pisanje vročeno tožnikovemu prijatelju. Ob upoštevanju določbe 4. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) je štelo, da je taka vročitev opravljena 8 dni po prvem poskusu vročitve, torej 27. 8. 2014 in ker je bila tožba vložena 26. 9. 2014, je bila vložena pravočasno.

6. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo opr. št. U-I-200/15-21, Up 936/15-20 z dne 16. 3. 2017, objavljeno v Uradnem listu Republike Slovenije št. 15-741/2017 dne 31. 3. 2017 z veljavnostjo od 1. 4. 2017, razveljavilo 4. odstavek 88. člena ZDR-1 in do drugačne zakonske ureditve se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu po pošti uporabljajo pravila pravdnega postopka o osebnem vročanju.

7. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila osebno vročena. Skladno s 142. členom ZPP se vročitev najprej opravi po 140. členu istega zakona. Tako se po 1. odstavku 140. člena ZPP pisanje, če se tisti, ki mu ga je treba vročiti, ne najde v stanovanju, vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti. Poštna pošiljka z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je bila vročena A.A., ki je stanoval na istem naslovu, vendar pa ni bil član tožnikovega gospodinjstva. Kot je izpovedal zaslišan kot priča, tudi ni imel tožnikovega pooblastila za prevzem njegovih poštnih pošiljk, za katere je predvidena osebna vročitev.

8. Ker vročitev izredne odpovedi ni bila pravilna, saj poštna pošiljka tožniku ni bila osebno vročena tudi po pravilih pravdnega postopka, ni mogoče šteti, da je rok za vložitev tožbe začel teči z dnem prevzema. Sodišče prve stopnje se je oprlo na sedaj razveljavljeni 4. odstavek 88. člena ZDR-1 in štelo, da je bila vročitev opravljena osem dni po prvem poskusu vročitve, kar naj bi bilo 27. 8. 2014, in ugotovilo, da je tožba, oddana dne 26. 9. 2014 priporočeno na pošto, vložena pravočasno. Pritožbeno sodišče je sicer ugotovilo, da iz izpovedi tožnika in priče A.A. izhaja, da se je tožnik z vsebino pošiljke in s tem izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi seznanil najkasneje nekje v prvi polovici meseca septembra, vendar pa ta ugotovitev ni bistvena. Bistveno je, da je tožnik v vsakem primeru tožbo vložil v zakonsko določenem 30 dnevnem roku, zato je tožba vložena pravočasno. Zaradi navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku osebno vročena in da je odločitev sodišča prve stopnje, ki tožbe ni zavrglo in jo je obravnavalo po vsebini, napačna.

9. Tožena stranka s pritožbo odločitve sodišče prve stopnje o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter posledično ugoditve reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku ne izpodbija.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor pasivne legitimacije tožene stranke v tem sporu, pri čemer se je pravilno sklicevalo na določbo 2. odstavka 5. člena ZDR-1, po kateri je delodajalec po tem zakonu tudi podružnica tujega podjetja, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pravilna je tudi ugotovitev, da je bil tožnik od 20. 8. 2014, ki je bil pravi dan začasne zadržanosti od dela, do 20. 9. 2014 odsoten zaradi bolezni, toženo stranko pa je 21. 8. 2014 zjutraj obvestil, da se nahaja v staležu bolnih. Ker tožena stranka tožnika skladno z določbo 2. odstavka 85. člena ZDR-1 pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni pisno seznanila z očitanimi mu kršitvami in mu ni omogočila zagovora, do konca glavne obravnave pa tudi ni navedla razlogov, zaradi katerih bi bilo neupravičeno pričakovati, da se tožniku zagovora ne omogoči, je izredna odpoved nezakonita že samo zaradi teh kršitev postopka tožene stranke pred podajo odpovedi. Poleg tega pa tudi ni podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposliti po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, saj tožnik z dela ni bil neopravičeno odsoten. Tožena stranka tudi ni navedla dodatnega razloga za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 109. člena ZDR-1 in sicer, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena.

11. Pritožbeno sodišče je zato kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.