Jedro

ZDavP ob uporabi pojmov "davek" in "obresti" ni dosleden. V posameznih določbah oziroma naslovih poglavij so namreč s pojmom "davek" zaobjete tudi obresti, v posameznih določbah pa temu ni tako. Zamudne obresti so res stranska terjatev glavne denarne obveznosti in je zanje značilna akcesornost, vendar pa po presoji sodišča v davčnem postopku obresti strankam (upravičencem oziroma zavezancem) ne pripadajo, če to v zakonu ni izrecno določeno. V 4. odstavku 95. člena ZDavP pa ni (izrecno) določeno, da bi davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenih ali preveč odmerjenih obresti pripadale obresti. Tako sodišče sodi, da po ZDavP od neupravičeno odmerjenih ali preveč odmerjenih obresti strankam obresti ne pripadajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada A. št. ... z dne 19. 12. 2005, s katero je prvostopni organ tožeči stranki po uradni dolžnosti vrnil preveč plačane zamudne obresti od davka od dobička pravnih oseb v znesku 1.072.213,53 SIT, od akontacij davka od dobička pravnih oseb v znesku 900.293,23 SIT in od davka od prometa proizvodov v znesku 38.293,02 SIT in 1.325.531,74 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pojasnjuje, da je pravna podlaga, na kateri temelji odločitev o vračilu obresti ter vračilu zamudnih obresti od preveč plačanih obveznosti, Zakon o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98 91/98, 108/99 in 97/01) ter citira določbe prvega in četrtega odstavka 95. člena tega zakona. Navaja, da ZDavP pojmovanje besede "davek" enači le s tako imenovanimi obveznimi dajatvami (to so prispevki za socialno varnost, nadomestila, takse, ipd.), ne širi pa tega pojma tudi na druge obveznosti, kot izhajajo na primer iz prvega odstavka 95. člena ZDavP. Tako zaključuje, da tožeča stranka ne more uveljavljati vračila obresti od obresti, ker za to v ZDavP ni pravne podlage.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-356/02 (Uradni list RS, št. 109/04) in s sodbo Upravnega sodišča opr. št. U .../2004 z dne 25. 10. 2005, ki je odločbo Davčnega urada A. št. ... z dne 22. 4. 1999 v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo zamudnih obresti, odpravilo, odpadla pravna podlaga, po kateri ji je davčni organ naložil v plačilo zamudne obresti od domnevno nepravilno obračunanih in plačanih davkov in akontacij davkov. S tem pa je nastopila njena pravica do vračila plačanih zamudnih obresti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila zamudnih obresti po davčni odločbi do dneva njihovega vračila. V zvezi s tem se sklicuje na 11. točko odločbe Ustavnega sodišča RS in meni, da odprava škodljivih posledic neustavnosti nedvomno obsega tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od neupravičeno obračunanih in plačanih "osnovnih" zamudnih obresti, ki tečejo od dneva plačila do dneva vračila. Samo na ta način bo namreč zagotovljeno, da bo tožeča stranka v enakem pravnem (premoženjskem) položaju, kakor pa če do neutemeljenega plačila "osnovnih" zamudnih obresti po prvostopni odločbi Davčnega urada A. z dne 22. 4. 1999 ne bi prišlo. Prepričana je, da je temelj za vračilo zakonskih zamudnih obresti najti v določbi četrtega odstavka 95. člena ZDavP. Pod izrazom davek je treba razumeti katerikoli neupravičeno odmerjeni znesek na račun davčne obveznosti, vključno z zamudnimi obrestmi. Vsakršna drugačna razlaga te določbe bi bila po prepričanju tožeče stranke neustavna, saj bi pomenila neutemeljeno razlikovanje enakih ali bistveno podobnih razmerij - nastalo bi neustavno razlikovanje med davčnimi zavezanci, ki so upravičeni do vračila neupravičeno odmerjenega davka, in med davčnimi zavezanci, ki so upravičeni zgolj do vračila neupravičeno odmerjenih zamudnih obresti. V obeh primerih pa gre za vračilo denarnega zneska, ki je bil neupravičeno odmerjen s strani državnega organa. Da je treba pod pojmom davek razumeti tudi obresti, stroške postopka, denarne kazni in globe izhaja tudi iz četrtega odstavka 2. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1, Uradni list RS, št. 54/04). Ker se od sprejema ZDavP do sprejema ZDavP-1 na tem področju ni storilo nič takšnega, kar bi utemeljevalo potrebo po drugačnem razumevanju pravne narave obresti kot pomožne dajatve, je treba ugotoviti, da so bile že v postopkih, ki tečejo po ZDavP, zamudne obresti, obračunane od odmerjenega davka, v tem pogledu izenačene z njim. Poudarja tudi, da so davčni organi sami izenačevali zamudne obresti z davki, in sicer kadar so ravnali po drugem odstavku 95. člena ZDavP, to je kadar so izvršili "pobot" že zapadlih davkov (skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi) z obračunom zneska davka, ki ga je treba vrniti. V tej zvezi predlaga izvedbo dokaza - pridobitev dokazil o obračunih tožene stranke po drugem odstavku 95. člena ZDavP. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči tako, da ugodi njenemu zahtevku za plačilo tudi zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zneska zamudnih obresti od davkov in akontacij, plačanih po prvostopni odločbi (to je od 3.336.331,52 SIT) od dne 16. 7. 1999 (to je od plačila) do vračila. Podrejeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, je svojo udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo št. ... z dne 21. 9. 2006. Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa izhaja, da so bile tožeči stranki z odločbo Davčnega urada A. št. ... z dne 22. 4. 1999 odmerjene dodatne obveznosti iz naslova davka od dobička pravnih oseb za leto 1997 in davka od prometa proizvodov in storitev, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do dneva plačila. Zoper to odločbo se je tožeča stranka pritožila, drugostopni organ pa je z odločbo št. ... z dne 25. 2. 2004 pritožbo zavrnil. Tožeča stranka je zoper navedeno drugostopno odločbo sprožila upravni spor in Upravno sodišče je s sodbo opr. št. U .../2004 z dne 25. 10. 2005 tožbi delno ugodilo in drugostopno odločbo v delu, ki se nanaša na obračun zamudnih obresti, odpravilo, prvostopno odločbo z dne 22. 4. 1999 pa v točki I/2 izreka odpravilo v celoti, v točkah I/1, I/3 in I/4 izreka pa je odpravilo v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo zamudnih obresti in v tem delu odločilo tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti odločbe do plačila, v preostalem delu pa je tožbo zavrnilo. S prvostopno odločbo z dne 19. 12. 2005, ki je predmet obravnavanega upravnega spora, pa je davčni organ tožeči stranki vrnil preveč plačane zamudne obresti. Sporno v tej zadevi je, ali tožeči stranki pripadajo tudi zamudne obresti od neupravičeno oziroma preveč odmerjenih obresti.

Po določbi prvega odstavka 95. člena ZDavP se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, preveč plačani znesek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe, če s tem zakonom ni drugače določeno. Davčnemu zavezancu pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti, od dneva plačila davka (četrti odstavek 95. člena ZDavP).

Sodišče ugotavlja, da ZDavP ob uporabi pojmov "davek" in "obresti" ni dosleden. V posameznih določbah oziroma naslovih poglavij so namreč s pojmom "davek" zaobjete tudi obresti, v posameznih določbah pa temu ni tako. Zamudne obresti so res stranska terjatev glavne denarne obveznosti in je zanje značilna njihova akcesornost, vendar pa po presoji sodišča v davčnem postopku obresti strankam (upravičencem oziroma zavezancem) ne pripadajo, če to v zakonu ni izrecno določeno. V citiranem četrtem odstavku 95. člena ZDavP pa ni (izrecno) določeno, da bi davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenih ali preveč odmerjenih obresti pripadale obresti; za razliko od prvega odstavka istega člena tega zakona, ki med drugim izrecno predpisuje tudi vračilo preveč plačanih obresti. Tako sodišče sodi, da po ZDavP, določbe katerega je v tem primeru treba uporabiti, od neupravičeno odmerjenih ali preveč odmerjenih obresti strankam obresti ne pripadajo. Ker je torej treba upoštevati določbo četrtega odstavka 95. člena ZDavP, ni upošteven tožbeni ugovor, ki se nanaša na ravnanje davčnih organov pri pobotu po določbi drugega odstavka 95. člena ZDavP. Zato sodišče tudi ni sledilo dokaznemu predlogu s pridobitvijo dokazil o obračunih tožene stranke po drugem odstavku 95. člena ZDavP.

Po mnenju sodišča pa ni utemeljen niti tožbeni ugovor glede neustavnega razlikovanja med davčnimi zavezanci, ki so upravičeni do vračila neupravičeno odmerjenega davka, in med davčnimi zavezanci, ki so upravičeni zgolj do vračila neupravičeno odmerjenih zamudnih obresti. Enakost pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06) pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v odnosu do vsakega posameznika (odločba Ustavnega sodišča št. Up 66/95 z dne 22. 11. 1995). Enaka dejanska stanja je torej treba obravnavati enako (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-393/96 z dne 6. 3. 1997). Da bi tožena stranka zahtevke za plačilo obresti od vrnjenih zamudnih obresti obravnavala različno, pa tožeča stranka niti ne zatrjuje. Tudi sklicevanje tožeče stranke na določbo četrtega odstavka 2. člena ZDavP-1 ne more vplivati na odločitev v tej zadevi, v kateri je, kot že povedano, treba uporabiti določbe ZDavP.

Po povedanem je torej izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je bilo treba tožbo kot neutemeljeno zavrniti (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je o zadevi odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Določbe ZUS-1 je uporabilo ob upoštevanju drugega odstavka 105. člena ZUS-1, po katerem se v postopkih, v katerih do uveljavitve tega zakona še ni bilo odločeno, uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na odločanje na glavni obravnavi in seji ter na pooblastila sodišč glede odločanja (51. do 72. člen tega zakona).

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. v zvezi s prvim odstavkom 107. člena ZUS-1.