Jedro

Pravila o neupravičeni obogatitvi ne pridejo v poštev, če ravnanje prikrajšanca nasprotuje temeljnemu načelu kvazikontraktnega prava iz 199. člena OZ (prepoved vmešavanja v tuje posle). Drugače bi bilo, če prikrajšanec ne ve, da se nepoklicano vmešava v tuj posel. V takšnem primeru gre za takoimenovano nezavedno gestijo, ki jo je treba presojati po pravilih o verziji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo stroškov obratovanja in upravljanja.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Sklicuje se na vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku ugodi, če to ne, naj sodbo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožnica trdi, da je sodišču že v prvi pripravljalni vlogi predložila razdelilnike. Nanje se je sklicevala kot na trditveno podlago. Sodišču očita, da je napačno presodilo, da so navedbe v drugi pripravljalni vlogi prepozne. Šlo je zgolj za konkretizacijo trditev o ključu delitve. Pritožnica trdi, da se je zanesla na podpisno listo, ki jo je predložila v spis, in je šele po ugovoru tožene stranke bila obveščena o nepooblaščenem podpisu pri enem izmed etažnih lastnikov. Tožnica je plačevala račune ob predpostavki, da je kot upravnik odgovorna za upravljanje predmetne stavbe.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogodbe o upravljanju ni podpisalo zadosti etažnih lastnikov (torej lastnikov, katerih deleži presegajo 50% večstanovanjske stavbe). Ob tej dejanski ugotovitvi, na katero je pritožbeno sodišče vezano, je materialnopravni sklep, da pogodbena podlaga v tej smeri ne pride v poštev, pravilen.

6. Sodišče prve stopnje izhaja iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, da pravila o neupravičeni obogatitvi (190. člen Obligacijskega zakonika – OZ) ne pridejo v poštev, če ravnanje prikrajšanca nasprotuje temeljnemu načelu kvazikontraktnega prava iz 199. člena OZ (prepoved vmešavanja v tuje posle). Drugače bi bilo, če prikrajšanec ne ve, da se nepoklicano vmešava v tuj posel. V takšnem primeru gre za takoimenovano nezavedno gestijo, ki jo je treba presojati po pravilih o verziji.

7. Vendar tožeča stranka trditev, ki bi utemeljevale konkreten dejanski stan nezavedne gestije, ni zatrjevala. Tožbeni zahtevek je utemeljevala primarno na pogodbeni podlagi, a je dokazni postopek pokazal, da ta ni utemeljena. Obogatitveno podlago (190. člen OZ) je uveljavljala podredno, vendar brez navedb, ki bi utemeljevale konkretni dejanski stan nezavedne gestije. Takšno trditev je postavila šele v pritožbi (ko trdi, da je bila šele v ugovornem postopku seznanjena z neopooblaščenim podpisom enega izmed podpisnikov pogodbe). Ta navedba pa je neupoštevna že zaradi splošne prepovedi iz 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kaj šele zaradi postroženih trditvenih standardov, ki veljajo v sporih majhne vrednosti.

8. Ker je tako, je zahtevek na obogatitveni podlagi (190. člen OZ) že iz tega razloga neutemeljen.

9. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo. Z ostalimi pritožbenimi navedbami, ki ugotovitev o neutemeljeni pogodbeni in nesklepčni obogatitveni podlagi že a priori ne morejo omajati, se zato pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.

10. Ker pritožba ni utemeljena in tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Procesno pooblastilo je podano v 353. členu ZPP.