Jedro

Smiselna uporaba določila 1. odstavka 75. člena ZTuj-1 pomeni, da mora tožena stranka pri uporabi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ upoštevati, ali je prosilec imel kakšno možnost, da bi prišel v Slovenijo z dokumentom, ki ga je mogoče kot primerljivega umestiti v določilo 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, in ali prosilec za azil, ki nima takšnega dokumenta, vzbuja zadosten dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Če tožena stranka tak dvom v istovetnost prosilca za azil utemelji, potem lahko uporabi določbo, ki pravi, da je "potrebno" začasno omejiti gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil. Če prosilec za azil predloži ustrezen dokument o istovetnosti v smislu 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, ali pa če tožena stranka na kakšni drugi podlagi nima več dvoma o zatrjevani istovetnosti tožnika, mora prenehati z izvajanjem ukrepa pred iztekom roka 3 mesecev.

Izrek

1. Tožbi se delno ugodi, tako da se del izreka izpodbijanega sklepa št. ... z dne 16. 5. 2008, ki se glasi /.../"oziroma do izvršljivosti odločitve v postopku za pridobitev mednarodne zaščite" /.../ odpravi, v preostalem delu pa se tožba zavrne.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se tožniku (roj. ... 1981 v kraju A., Republika Turčija) začasno omeji gibanje na prostore Centra za tujce v B., do prenehanja razlogov oziroma do izvršljivosti odločitve v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 15. 5. 2008 od 19.10 ure do dne 15. 8. 2008 do 19.10 ure. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka pravi, da ob podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji istovetnost prosilca ni bila ugotovljena. Prosilec za mednarodno zaščito ob podaji prošnje in tudi kasneje ni predložil dokumenta, s katerim je istovetnost možno ugotavljati niti ni na drug verodostojen način utemeljil svoje identitete.

Zaradi navedenega je podan zakonski pogoj iz določila 1. odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zašiti (ZMZ). Sklicuje se tudi na določilo 75. člena Zakona o tujcih (ZTuj). Organ meni, da je istovetnost prosilca za mednarodno zašito nesporno ugotovljena, ko prosilec za mednarodno zaščito predloži uradni dokument s fotografijo. V tem primeru pristojni organ ugotavlja pristnost tega dokumenta. Tožena stranka pravi, da je prosilec ob podaji prošnje za priznanje mednarodne zašite z dne 28. 10. 2007 navedel osebne podatke, ki jih ni z ničemer dokazal. Tožena stranka se sklicuje tudi na določilo 4. alinee 55. člena ZMZ. V zvezi s tem pravi, da iz dokumentacije upravne zadeve (depeša PPIU C., št. ... z dne 8. 5. 2008) izhaja, da se je tožnik v Turčiji z neznano osebo dogovoril za ureditev prevoza do EU oziroma Italije, za kar mu je plačal 1500 EUR. Dne 3. 5. 2008 ga je organizator v Turčiji vkrcal v prostor za tovor tovornega vozila, zaradi česar ne pozna relacije potovanja. Dne 8. 5. 2008 jutranjem času je pripotoval v bližino državne meje Republike Slovenije iz Republike Hrvaške, zapustil tovorno vozilo in po dveh urah hoje po gozdu je prišel na gozdno cesto do osebnega vozila. Z voznikom osebnega vozila se je dne 8. 5. 2008 dogovoril, da ga voznik osebnega vozila odpelje v Republiko Italijo. Za izvedeno uslugo bi mu plačal 100 EUR ob prihodu v Republiko Italijo. Do navedenega plačila ni prišlo, ker je bil voznik osebnega avtomobila zaustavljen s strani policistov pred prihodom v Republiko Italijo. Iz omenjene depeše med drugim izhaja, da je razlog zapustitve matične države navedel ekonomske razloge, kot ciljno državo pa je navedel Italijo. V prošnji za mednarodno zašito dne 15. 5. 2008 je prosilec navedel, da je iz Istanbula odšel dne 1. 5. 2008. Pred tem je en teden prej odšel iz kraja, kjer je živel, v Istanbul. V Istanbulu se je preko znancev spoznal z neznanim voznikom, ki mu je obljubil, da ga bo odpeljal v eno izmed držav EU. Zaprl ga je v tovorno vozilo in potoval en teden ali 10 dni. Preko katerih držav je potoval, ne ve, ker je bil zaprt v tovornjaku. V 10 dneh, ko je potoval s tovornjakom, se ni pogovarjal z voznikom tovornjaka, kje se nahaja. Na poti je le nekajkrat odprl tovornjak in prinesel malo kruha in vode. Kje se nahaja, ga ni zanimalo, saj se je že na začetku dogovoril, da ga bo odpeljal v eno od držav EU. Ko ga je pripeljal do določenega kraja, mu je povedal, da je v eni od držav EU. Ni pa mu povedal, da je to Slovenija in ga je pustil ob nekem gozdu. Ko je ostal sam, je začel ustavljati mimoidoča vozila. Eno vozilo mu je ustavilo in ga odpeljalo. Peljal ga je pol ure, ko ju je ustavila slovenska policija. Zahtevali so dokumente, katerih prosilec ni imel. Odpeljali so ga na policijsko postajo, kjer je dejal, da prosi za mednarodno zaščito. Pri tem je bil s strani uradne osebe soočen z dejstvom, da iz depeše PPIU C. z dne 8. 5. 2008 izhaja, da je, ko ga je prijela slovenska policija, imel še hrvaške kune ter da naj navede, zakaj je imel ta denar pri sebi in zakaj trdi, da pri sebi ni imel še druge valute. Prosilec je zgolj ponovil, da druge valute ni imel pri sebi. Nadalje je prosilec tudi navedel, da v drugih državah ni hotel zaprositi za zaščito, ker je hotel v državah EU, ker že od začetka ve, da se človekove pravice spoštujejo v EU.

Tožena stranka pravi, da je bila s strani uradne oseb prosilcu dana možnost, da pojasni zakaj za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj dne 8. 5. 2008, ko je prišel v Republiko Slovenijo, na PP C. oziroma v Centru za tujce in je to storil šele, ko je že bil v postopku odstranitve iz Republike Slovenije. Prosilec je pri tem pojasnil, da ni razumel vsebine razgovora. Na PP C. je prišel prevajalec in dejal, da bo, če zaprosi za mednarodno zaščito, 6 mesecev zaprt ter ga bodo kasneje vrnili v matično državo. Prestrašil se je in ni podal prošnje za mednarodno zaščito. Na pojasnilo uradne osebe, da iz policijske depeše z dne 8. 5. 2008 izhaja, da v postopku ob njegovem prijetju ni govora glede kakršnega koli zaprosila v povezavi s prošnjo za mednarodno zaščito in da se vsebina, ki jo navaja, in sicer, da mu je bilo pojasnjeno, da mu bo omejeno gibanje 6 mesecev, nato pa bo vrnjen v matično državo, velja za Center za tujce v B. - in to tudi drži. Vse to pa dokazuje, da je bil obravnavan kot tujec ter da bi bil v primeru, da bi zaprosil za azil oziroma mednarodno zaščito postopek drugačen. Prosilec je v zvezi s tem ponovil, da je vprašal za zaščito na policijski postaji in da mu je prevajalec dejal, da bo, če bo zaprosil za zaščito, 6 mesecev zaprt. Nadalje je tudi navedel, da se je v Centru za tujce obrnil na socialno službo, s katero se ni razumel. Omenil je tudi inšpektorju, ki mu je dejal, da tu ni zaščite. Pristojni organ na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da iz ravnanja prosilca izhaja, da je v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil izključno, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj bi bilo v primeru, če bi bil v matični državi resnično ogrožen mogoče upravičeno pričakovati, da bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj po ilegalnem vstopu v Republiko Slovenijo dne 8. 5. 2008 oziroma ko je bil istega dne nekaj ur kasneje prijet s strani PPIU C., pa tega ni storil. Za mednarodno zaščito tudi ni zaprosil takoj, ko je bil nastanjen v Center za tujce dne 8. 5. 2008, temveč je to storil šele preko odvetnika dne 11. 5. 2008. Pristojni organ na podlagi upravne dokumentacije tudi ugotavlja, da je prosilec po uspešnem ilegalnem prehodu državne meje pot nadaljeval v notranjost ozemlja Republike Slovenije in njeno ozemlje želel uporabiti zgolj za tranzit, saj je bil njegov namen priti v Italijo, kar izhaja iz njegovih izjav, ki jih je podal na PPIU C.. Nadalje pristojni organ meni, da bi prosilec v primeru, da bi bil v matični državi resnično preganjan, za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko je prišel v stik s slovenskimi organi dne 8. 5. 2008. Pristojni organ je pri tem upošteval tudi dejstvo oziroma prosilčeve navedbe, da ga je voznik tovornega vozila, ko ga je odložil, vedel, da se nahaja v eni od držav EU. Pristojni organ tudi ugotavlja, da ne držijo prosilčeve navedbe, da je zaustavil nek avto, saj iz policijske depeše nedvoumno izhaja, da ga je na gozdni pošti že čakal osebni avtomobil, ki naj bi ga odpeljal v Republiko Italijo in sicer proti plačilu. Navedeno pa se ni zgodilo, saj je bil s strani policistov ustavljen. Prosilec je sprva navajal, da je za zaščito zaprosil na policijski postaji, kasneje pa je navedel, da tam ni podal prošnje za mednarodno zaščito, da se je prestrašil, da bo 6 mesecev zaprt in ni razumel vsebine razgovora. Med drugim je tudi navedel, da ga delavci socialne službe Centra za tujce niso razumeli in da mu je inšpektor omenjenega centra dejal, da v Sloveniji ni zaščite. Navedeno za pristojni organ ni sprejemljivo, saj je imel prosilec na PP C. prevajalca in bi lahko pojasnil in natančno razložil, kaj si želi, pa tega ni storil. Zavestno se je odločil, da prošnje za mednarodno zaščito na PP C. ni podal. Uradne osebe so zaupanja vredne oseb in če bi tožnik resnično izrazil željo, da bi podal prošnjo za mednarodno zašito, bi uradna oseba omenjenega centra prekinila postopek prisilne odstranitve iz Republike Slovenije. Za mednarodno zaščito je torej zaprosil šele 3 dni po tem, ko je bil nastanjen v Center za tujce v B.. Zato tožena stranka meni, da je tožnik za azil zaprosil izključno z namenom, da bi preprečil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije. Sklicuje se na določili 5. in 6. alinee 55. člena ZMZ. Na koncu tožena stranka pravi, da ZMZ v drugem odstavku 51. člena določa, da se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave (prva alinea) ali na zato namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva (druga alinea). Pristojni organ je odločil, da se prosilcu gibanje omeji na prostore Centra za tujce v B., saj njegove navedbe kažejo na izrazito begosumnost, zato meni, da bo le s takšno omejitvijo mogoče preprečiti nadaljnje zlorabljanje postopka mednarodne zaščite.

V tožbi tožnik poudarja, da je bil prisiljen pobegniti iz matične države, saj je bil politično preganjan, ker je član kurdske prepovedane stranke, ki jih država preganja in zapira. Tožnik pojasnjuje, da je za priznanje azila zaprosil v Sloveniji, ker do Italije ni uspel priti, vendar ima možnost kjerkoli in kadarkoli zaprositi za azil. Za mednarodno zaščito je zaprosil takoj, vendar njegove prošnje niso zabeležili in so ga vodili kot prosilca za azil šele na zahtevo njegovega odvetnika. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Pravna ureditev omejitve gibanja oziroma osebne svobode prosilcev za azil po ZMZ (Uradni list RS, št. 111/2007) je drugačna, kot je bila po Zakonu o azilu, kajti ZMZ izrecno določa, da potem, ko uradna oseba prosilca pozove, da predloži dokazila o izkazovanju istovetnosti (1. odstavek 43. člena ZMZ), se pri ugotavljanju istovetnosti prosilca smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja področje tujcev (2. odstavek 43. člena ZMZ). Iz tega sledi, ob upoštevanju določila 4. odstavka 3. člena Zakona o tujcih (ZTuj-1, Uradni list RS, št. 61/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), da je po ZMZ izrecno in dovolj določno opredeljeno, v smislu standardov, ki jih je postavilo Evropsko sodišče za človekove pravice na podlagi določila 5(1)(f) člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS št. MP - 7/1994), da prosilec izkazuje oziroma dokazuje svojo istovetnost v zvezi s predpisanimi pogoji za omejitev osebne svobode s "tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z osebno izkaznico za tujca, /.../ ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost" (1. odstavek 75. člena ZTuj-1). Smiselna uporaba določb ZTuj-1 v postopkih odločanja po ZMZ pomeni, da ne velja v vsakem primeru - ne glede na specifične okoliščine vsakega konkretnega primera - da mora prosilec izkazati istovetnost z dokumenti iz 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, sicer so izpolnjeni pogoji za omejitev osebne svobode. To smiselno uporabo določb ZTuj-1 namreč zahteva narava azilnih postopkov, saj je lahko okoliščina, da je oseba pobegnila iz izvorne države na nezakonit način in brez uradnih dokumentov, posledica preganjanja in na drugi strani je lahko okoliščina, da je oseba zapustila izvorno državo na zakonit način in z uradnimi dokumenti element, ki govori proti verodostojnosti prosilca za azil. Zato bi razlaga določbe 2. odstavka 43. člena ZMZ, ki bi izhajala iz tega, da mora prosilec vedno izkazati istovetnost z dokumenti iz 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, sicer so izpolnjeni pogoji za omejitev osebne svobode, brez objektivne in upravičene podlage diskriminirala verodostojne begunce zoper tiste, ki prosijo za zaščito iz razlogov, ki nimajo povezave z ZMZ. Smiselna uporaba določila 1. odstavka 75. člena ZTuj-1 tako pomeni, da mora tožena stranka pri uporabi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ upoštevati, ali je prosilec imel kakšno možnost, da bi prišel v Slovenijo z dokumentom, ki ga je mogoče kot primerljivega umestiti v določilo 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, in ali prosilec za azil, ki nima takšnega dokumenta, vzbuja zadosten dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Če tožena stranka tak dvom v istovetnost prosilca za azil utemelji, potem lahko uporabi določbo, ki pravi, da je "potrebno" začasno omejiti gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil (1. aline a1. odstavka 51. člena ZMZ). Iz tega sledi, da je z vidika pogojev za omejitev osebne svobode od dejanskih okoliščin vsakega konkretnega primera odvisno, ali mora prosilec dokazati istovetnost, ali pa je dovolj, da jo izkaže (zatrdi). Z vidika same pravne ureditve po ZMZ in ZTuj-1 pa ni nobene razlike med " izkazovanjem" in "dokazovanjem" istovetnosti: po določilu 1. odstavka 43. člena ZMZ namreč prosilec "izkazuje" identiteto z "dokazili" in določilo 1. odstavka 75. člena ZTuj-1 uporablja pojem "dokazovanje" istovetnosti, zato je treba tudi pojma "izkazovanje" in "dokazovanje" iz določila 5. alinee 73. člena ZTuj-1 jemati kot sinonima.

Sodišče je na zaslišanju preverilo, ali je tožena stranka v zadostni meri in pravilno ugotovila in utemeljila, da tožnik na podlagi okoliščin, ki jih je navedel, vzbuja dvom v zatrjevano identiteto, zaradi česar je potrebno omejiti svobodo tožnika. Tožnik ni izkazal svoje istovetnosti z dokumentom, ki bi bil primerljiv z naštetimi v določilu 1. odstavka 75. člena ZTuj-1. Tožnik na zaslišanju pred sodiščem ni zatrjeval, da mu je osebne dokumente pobral organizator njegovega prebega, ali kdo drug na poti iz Turčije v Slovenijo, ampak je povedal, da tudi v Turčiji ni imel osebnega dokumenta, da je sicer zanj zaprosil, a mu ga pristojni organi niso izdali. V zvezi s tem so bili njegovi odgovori povsem kratki, z ničemer ni skušal sodišču dodatno pojasniti okoliščine, da tudi v Turčiji ni imel nobenega osebnega dokumenta. Tudi v tožbi v zvezi s to podlago za omejitev osebne svobode nič ne zatrjuje in iz podatkov v spisu, deloma pa tudi iz zaslišanja na sodišču ne izhaja, da bi tožnik bil prisiljen v naglici pred preganjanjem zapustiti izvorno državo, tako da ne bi imel nobene možnosti s seboj vzeti kakršnega koli dokaza o njegovi identiteti ali o neuspešnem uveljavljanju izdaje osebnega dokumenta. Zaradi tega so tudi po mnenju sodišča izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja iz določila 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s smiselno uporabo določila 1. odstavka 75. člena ZMZ in da je bilo v konkretnem primeru potrebno to določilo uporabiti zaradi preprečitve, da bi tožnik zapustil Slovenijo tekom azilnega postopka glede na to, da je bil prvotno namenjen v evropsko državo, pa se ni ustavil v Sloveniji, da bi zaprosil za azil, ampak je hotel priti v Italijo.

Vendar je sodišče tožbi ugodilo v delu izreka, ki pravi: /.../ oziroma do izvršljivosti odločitve v postopku za pridobitev mednarodne zaščite" /.../ in je ta del izreka odpravilo. Po določilu 3. odstavka 51. člena ZMZ namreč omejitev gibanja lahko traja do prenehanja razlogov, vendar najdalj tri mesece. To pomeni, da če prosilec za azil predloži ustrezen dokument o istovetnosti v smislu 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, ali pa če tožena stranka na kakšni drugi podlagi nima več dvoma o zatrjevani istovetnosti tožnika, potem mora prenehati z izvajanjem ukrepa pred iztekom roka 3 mesecev. Del izreka, ki ga je sodišče odpravilo, pa bi pomenil, če bi ostal v izpodbijanem sklepu, da tudi če bi prosilec predložil ustrezen dokument o istovetnosti in še ne bi pretekel rok 3 mesecev, bi bila osebna svoboda tožniku še vedno omejena, če še ne bi nastopila izvršljivost odločitve. Ker tega časovnega okvira zakonodajalec ni postavil, je sodišče v navedenem delu tožbi ugodilo in citirani del izreka odpravilo. V preostalem delu je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 v zvezi z določilom 4. odstavka 75. člena ZMZ), ker je tožena stranka pravilno uporabila določilo 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ in to zadošča za potrditev zakonitosti in pravilnosti odločitve. Zato se sodišču ni bilo treba spuščati v presojo, ali je tožena stranka pravilno ugotovila pogoje za omejitev osebne svobode tudi na podlagi 5. in 6. alinee 55. člena ZMZ, to pomeni v ugotavljanje dejanskega stanja ob prvem tožnikovem stiku s policijo, kar je sicer zelo težko ugotoviti s potrebno zanesljivostjo spričo dejstva, da se tožena stranka opira na policijsko depešo, ki nima nobenega žiga ali podpisa uradne osebe niti ni nobena izjava tožnika v policijskem postopku ustrezno potrjena s podpisom tožnika ob prisotnosti prevajalca.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.