Jedro

Denarno nadomestilo za čas brezposelnosti ne zagotavlja trajnega vira za preživljanje. Ker pa je ob pogojih 50. člena ZZZDR zakonca dolžan preživljati drug zakonec, ni nujno, da ima prosilec zagotovljen trajni vir za preživljanje iz lastnih dohodkov.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 15. 12. 1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo po 2. odstavku 12. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92). V obrazložitvi navaja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, ker nima zagotovljenega trajnega vira za preživljanje. Tožnik prejema le denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, ki ne predstavlja trajnega vira dohodkov, ki bi mu zagotavljali socialno varnost. Tožnik v tožbi navaja, da je poročen s Slovenko, s katero ima 2 otroka, ki sta slovenska državljana, v Sloveniji pa ima tudi stanovanjsko hišo. Ko je 31. 7. 1992 vložil vlogo za pridobitev državljanstva, je bil redno zaposlen in je tako izpolnjeval tudi pogoj trajnega vira za preživljanje. Dne 15. 10. 1993 je tožniku prenehalo delovno razmerje, ker delodajalec ni zaprosil za podaljšanje delovnega dovoljenja. Devet mesecev bo prejemal še denarno nadomestilo, s čemer je po ustnih zagotovilih delavke tožene stranke, izkazan vir za preživljanje. Trajni vir za preživljanje ima tudi tožnikova žena, ki je sezonsko zaposlena v Avstriji in aktivno dela devet mesecev vsako leto. Ostale tri mesece se družina preživlja s prihranki. Tudi sam bi se zaposlil v tujini, vendar je ostal brez dokumentov, saj je začasni potni list Republike Slovenije moral vrniti, iz državljanstva Republike BIH pa se je izpisal in mu tako grozi, da bo ostal brez državljanstva. V prvih dneh novembra 1993 je bil poklican na občino zaradi vročitve pozitivne odločbe, vendar mu le-ta zaradi prenehanja delovnega razmerja ni bila vročena. O tožnikovi vlogi je bilo tako dvakrat odločeno. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da denarnega nadomestila za čas brezposelnosti ni mogoče šteti za trajni vir za preživljanje. Po določbi 15. člena zakona o državljanstvu se državljanstvo z naturalizacijo pridobi z dnem vročitve odločbe o pridobitvi državljanstva. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za pridobitev državljanstva z naturalizacijo po določbi 2. odstavka 12. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Po izrecni določbi 15. člena navedenega zakona pa tisti, ki pridobi državljanstvo z naturalizacijo, postane državljan Republike Slovenije z dnem, ko mu je vročena odločba o pridobitvi državljanstva. Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na odločbo, ki mu ni bila vročena.

Z naturalizacijo po 2. odstavku 12. člena zakona lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo, če dejansko živi v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto in če izpolnjuje pogoje iz 4., 5., 6., 7. in 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena, ker denarno nadomestilo za čas brezposelnosti ne zagotavlja trajnega vira preživljanja. Sodišče se strinja z zaključkom, da denarno nadomestilo za čas brezposelnosti ne zagotavlja trajnega vira preživljanja, saj zavarovanec ima do njega pravico le za omejen čas, določen z zakonom o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (25. člen, Ur. l. RS, št. 5/91, 17/91) in tožnik tudi sam navaja, da naj bi imel le še devet mesecev pravico do nadomestila. Toda tožena stranka pa je prezrla, da ni nujno, da bi imel tožnik zagotovljen trajni vir preživljanja iz lastnih sredstev. Tožnik namreč zatrjuje, da žena vsako leto devet mesecev dela v Avstriji, s prihranki pa se preživljajo ostale tri mesece. Po določbi 50. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (p.b. Ur. l. SRS, št. 14/89) ima zakonec, ki nima sredstev za življenje, pa brez svoje krivde ni zaposlen, pravico, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je to v njegovi moči. Po uredbi o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Ur. l. RS, št. 47/94) pa se šteje, da ima oseba zagotovljeno trajno materialno in socialno varnost po 4. točki 1. odstavka 10. člena zakona, če dokaže, da ga je po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih dolžan preživljati kdo drug (5. člen). V dosedanjem postopku ta odločilna dejanska okoliščina ni bila razčiščena, saj tožena stranka ni ugotavljala, ali je tožnika morda dolžna preživljati žena in če seveda njeni dohodki zadoščajo za njeno preživljanje in preživljanje vseh, ki jih je po zakonu dolžna preživljati. Zato je po mnenju sodišča preuranjen zaključek, da tožnik nima trajno zagotovljene materialne in socialne varnosti.

V ponovnem postopku bo tako tožena stranka morala dokazni postopek dopolniti v nakazani smeri predvsem z zaslišanjem tožnikove žene in tožniku dati možnost, da predloži še eventuelne druge dokaze glede trajnega materialnega vira, ki bi mu omogočal preživljanje (143. člen ZUP). Če bo ugotovljeno, da tožnik izpolnjuje z zakonom določene pogoje za pridobitev državljanstva po 2. odstavku 12. člena zakona, bo glede na pooblastilo v zakonu "lahko" po prostem preudarku odločila, ali tožnikovi prošnji ugodi. Pri tem bo morala upoštevati odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 10. 12. 1992 (Ur. l. RS, št. 61/92) in navesti razloge za sprejeto odločitev, iz katerih bo razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku ni ravnala samovoljno, ampak v mejah in v skladu z namenom danega pooblastila. Odločba pa tudi sicer mora biti obrazložena v skladu z določbo 2. odstavka 209. člena ZUP.

Ker je bilo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena navedenega zakona. Skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I) je sodišče pravila ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.