Jedro

Pogodba o izročitvi premoženja in o prevzemnikovi obveznosti dosmrtne oskrbe oziroma preživljanja izročitelja, sklenjena med strankama, ki nista prednik in potomec, ni izročilna pogodba v smislu 106. člena ZD, ampak preužitkarska pogodba, pogodba obligacijskega prava, ki je dovoljena v okviru svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR). Za to pogodbo ne velja obveznost najstrožje obličnosti in zato ni nična, čeprav ni bila overjena pred sodnikom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške, odmerjene na 73.000,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da je nična izročilna pogodba, ki sta jo dne 20.11.1982 sklenila V.M. kot izročiteljica in toženec A.M. kot prevzemnik nepremičnine vl.št. 513 k.o. Ž.. Nadalje je zavrnjen zahtevek, da mora toženec izposlovati prepis izročene nepremičnine, ki je sedaj vknjižena pri vl.št. 1585 k.o. Ž. na njegovo ime, ponovno v vl.št. 513 k.o. Ž. v last in uporabo V.M., sicer smejo tožniki na podlagi te sodbe izposlovati prevknjižbo gornje nepremičnine v vl.št. 513 k.o. Ž. tako, da se vzpostavi lastninska in uporabna pravica ponovno v korist V.M.. Prvostopno sodišče je končno naložilo tožeči stranki povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 127.500,00 SIT. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da tožniki vztrajajo pri tem, da naše civilno pravo (predvsem ZOR) izročilne pogodbe ne pozna. Pogodba tudi ni regulirana v pravnih pravilih ODZ. Zato je sedež materije v 106. členu ZD in nadaljnjih. Običajno premoženje izročajo starejše osebe, izročevalce je treba zaščititi, zato je taka izročilna pogodba podvržena polni obličnosti torej overitvi po sodniku (sedaj notarski zapis). Sodišče samo razloguje, da ima sporna pogodba delno elemente pogodbe o dosmrtnem preživljanju, torej gre za mešan pravni posel, deloma dednopravni, deloma obligacijskopravni. V takem primeru je treba sestaviti izročilno pogodbo z največjo možno obličnostjo. Med osebami izven 106. člena ZD sklenjeno pogodbo je treba tretirati po njenih dednopravnih elementih. Sodišče samo ugotavlja različno sodno prakso glede potrebne obličnosti in posplošuje nepravilno delovanje sodišča 1.st.. Sodišče ne pojasni, v katerih določbah ZOR je našlo oporo za svojo razlago. Pogodbo je treba presojati po njeni vsebini in učinku, in ker gre za izročilno pogodbo, jo je treba per analogiam obravnavati v smislu 106. člena ZD tudi glede obličnosti. Tožniki so tožili na ničnost pogodbe, ker ni bila overjena pri sodniku in se je zato sodišče brez potrebe spuščalo v obravnavo vprašanja izpolnjevanja pogodbe. Izrek o stroških v sodbi ni obrazložen in ni sposoben preizkusa. V odgovoru na pritožbo tožena stranka opozarja na na načelo svobode urejanja obligacijskih razmerjih in poudarja, da gre med strankama za obligacijsko razmerje, kjer sta obe stranki upravičena in zavezanca obenem, pri čemer sta vsebino svojih izpolnitev prosto izbirala. Obravnavana izročilna pogodba nima nobenih dednopravnih elementov. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. V odgovoru na odgovor tožeča stranka vztraja pri svojih navedbah, poudarja, da ima sporna pogodba obligacijskopravne in dedenopravne elemente in je po svoji vsebini najbliže pogodbi o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja po 106. členu ZD. V dopolnitvi odgovora na pritožbo tožena stranka navaja, da njena stališča v tej pravdi potrjuje tudi sodna praksa. Pritožba ni utemeljena. Prvostopno sodišče ugotavlja, da je pogodba med V.M. in A.M. z dne 20.11.1982 (A 1), ki ima ime izročilna pogodba, veljavna in ni nična, čeprav ni bila overjena po sodniku. Prvostopno sodišče ocenjuje, da gre za pogodbo med izročiteljico in prevzemnikom, ki sta teta in nečak, torej ne gre za pogodbo med prednikom in potomcem v smislu 106. člena (in nadaljnjih) Zakona o dedovanju (ZD). Po presoji prvostopnega sodišča gre za pogodbo obligacijskega prava, za katero ne velja obveznost, da je overjena pred sodnikom. Tožeča stranka takemu stališču nasprotuje in meni, da gre za mešano pogodbo, ki je še najbližje dednopravni pogodbi iz 106. člena ZD in je zato za njeno veljavnost potrebna overovitev pri sodniku. Stališče prvostopnega sodišča in razlogi izpodbijane sodbe so pravilni, pritožbene trditve tožeče stranke pa zmotne. Pritožbeno sodišče v okoliščinah, ko dejansko stanje ni sporno, sprejema razloge izpodbijane sodbe in materialnopravno opredelitev, da za veljavnost pogodbe med V.M. in A.M. z dne 20.11.1982 ni pomembno, da ni bila overjena pred sodnikom. Ne gre namreč za eno od dednopravnih pogodb, za pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja po 106. členu ZD, saj pravdni stranki nista prednik in potomec. Ne gre tudi samo za izročitev premoženja tretji osebi, ki ni potomec, ampak tudi za prevzemnikovo obveznost dosmrtne oskrbe oziroma preživljanja izročiteljici premoženja. Gre za preužitkarsko pogodbo, to je pogodbo obligacijskega prava, ki je dovoljena v okviru svobodnega urejanja obligacijskih razmerij v smislu 10. člena ZOR, kot pravilno poudarja tožena stranka. Na področju veljave ODZ se je razvila preužitkarska pogodba, ki se je v praksi imenovala tudi izročilna pogodba, ki ni bila urejena niti v paragrafih ODZ niti v določbah ZOR in jo je sodna praksa ves čas dopuščala poleg v zakonu urejenih drugih tipov pogodb. Gre za pogodbo, pri kateri je bistvena takojšnja izročitev premoženja in na drugi strani prevzem določenih obveznosti, pri čemer ni odločilen dednopravni element, zato ni pritrditi stališču tožeče stranke, da gre za pogodbo, ki je najbližje izročilni pogodbi iz 106. člena ZD in bi zato tudi zanjo morala veljati posebna obličnost. Za tovrstne preužitkarske pogodbe in za obravnavano pogodbo torej velja, da jo je treba presojati po pravilih civilnega prava in ko gre za vprašanje oblike zanje ne velja obveznost najstrožje obličnosti, kot velja za dednopravne pogodbe. Pritrditi je toženi stranki, da sta pogodbeni stranki vrsto in vsebino pogodbe prosto izbrali in skladno z izbrano pogodbo nista bili dolžni overiti pogodbe pred sodnikom. Ko pa pritožba očita izpodbijani sodbi, da ne navaja nobenih členov, je treba ponoviti, da preužitkarska pogodba v zakonodaji ni urejena in zato predstavljajo materialno pravo njene določbe same, civilno oziroma obligacijsko pravo pa na splošno za veljavnost pogodb ne določata pogoja, da so overjene po sodniku. Glede na pritožbene trditve o različni sodni praksi pa je dodati, da je povsem ustaljena in ves čas priznava veljavnost tovrstnih pogodb, četudi niso overjene po sodniku (primerjaj Poročilo VSS 1/80, stran 25). Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da je odločitev prvostopnega sodišča, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe in posledično zahtevane zemljiškoknjižne prepise, materialnopravno pravilna. Ta pritožbeni razlog torej ni podan, enako kot ni podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki je uveljavljan, a ne konkretiziran. Pritožbeno sodišče samo pa ob uradnem preizkusu po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni ugotovilo. Glede pritožbe proti odločitvi o stroških pa ugotavlja, da je pritožba tudi neutemeljena, ker je odločitev o stroških mogoče preizkusiti po priloženem stroškovniku, v katerem so priznani vsi priglašeni stroški tožene stranke. Stroškovnik je bil predložen na obravnavi in je torej strankama znan. Tožeča stranka konkretno ne oporeka višini prisojenih stroškov, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je povračilo stroškov pravilno odmerjeno po določbah Odvetniške tarife in po določah Zakona o sodnih taksah, pri čemer je povrnitev stroškov posledica tega, da tožeča stranka v pravdi ni uspela. Zaključiti je torej, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo ( 353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je po 1. odstavku 165. člena ZPP odločilo tudi o povrnitvi pritožbenih stroškov. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke je zajeta v odločitvi o glavni stvari, stroške pritožbenega postopka tožene stranke pa mora tožeča stranka povrniti tej stranki glede na rezultat pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili stroški pritožbenega postopka tožene stranke potrebni za pravdo, zato ji mora tožeča stranka povrniti te stroške, odmerjene na 73.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah (10.500,00 SIT) in z Odvetniško tarifo (62.500,00 SIT).