Jedro

Prvi odstavek 19. člena Uredbe je razlagati na način, da sodišče prve stopnje v primeru, ko se toženec ne spusti v postopek, pa po nacionalnem pravu nastanejo pogoji za izrek sodbe, po slovenskem ZPP pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP, preveri alternativno: ali je bilo pisanje vročeno na način, ki je po pravu zaprošene države članice predpisan za vročanje pisanj v notranjih postopkih osebam, ki se nahajajo na ozemlju te države članice ali je bilo pisanje dejansko dostavljeno tožencu ali je bilo dostavljeno na naslov, kjer ima toženec stalno prebivališče, na drug način, predviden s to uredbo in ali je ob pozitivnem odgovoru, da je izpolnjen eden od alternativno predvidenih pogojev kumulativno izpolnjen pogoj, da je v obeh primerih pisanje vročeno ali dostavljeno dovolj zgodaj, da je toženec lahko pripravil svojo obrambo.

Tožba v obravnavani zadevi niti ne zatrjuje niti ne dokazuje nobenega od obeh navedenih pogojev izpodbojnosti, ampak zgolj navaja, da je stečajni dolžnik v korist tožene stranke v obdobju izpodbojnosti opravil določena plačila. V tožbi ni navedeno in tudi ne pojasnjeno, zakaj naj bi z omenjenimi plačili prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, kar sploh ni samoumevno, prav tako ne navede, zakaj naj bi tožena stranka pridobila ugodnejše plačilne pogoje od drugih upnikov. Tožba tudi ne navede nobene od zakonskih domnev za izpolnitev objektivnega pogoja izpodbojnosti, ki so definirane v določbi 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Tožeča stranka ne zatrjuje, da naj bi tožena stranka svojo nasprotno izpolnitev opravila pred prejemom plačila s strani stečajnega dolžnika (prva alineja), preostali dve domnevi pa glede na opisani dejanski stan niti ne bi mogli biti podani. Tožeča stranka v tožbi torej ne navaja izpolnitve objektivnega pogoja izpodbojnosti po 1. točki 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izrek sodbe glasi: “Tožbeni zahtevek, ki se glasi: “I. Pravna dejanja tožeče stranke storjena v korist tožene stranke, na podlagi katerih je tožena stranka prejela nakazila v skupni višini 95.600,00 EUR in sicer: - 27. 8. 2013 znesek 59.000,00 EUR in - 5. 9. 2013 znesek 36.600,00 EUR se razveljavijo in so brez pravnega učinka napram stečajni masi tožeče stranke I. d.o.o. - v stečaju. II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati v stečajno maso tožeče stranke znesek 95.600,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 59.000,00 EUR od 28. 8. 2013 dalje do plačila, - od zneska 36.600,00 EUR od 6. 9. 2013 dalje do plačila,” se zavrne.”

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.893,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo I Pg 687/2014 z dne 19. 11. 2015 izreklo: “I. Pravna dejanja tožeče stranke storjena v korist tožene stranke, na podlagi katerih je tožena stranka prejela nakazila v skupni višini 95.600,00 EUR in sicer: - 27. 8. 2013 znesek 59.000,00 EUR in - 5. 9. 2013 znesek 36.600,00 EUR se razveljavijo in so brez pravnega učinka napram stečajni masi tožeče stranke I. d.o.o. - v stečaju. II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati v stečajno maso tožeče stranke znesek 95.600,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 59.000,00 EUR od 28. 8. 2013 dalje do plačila, - od zneska 36.600,00 EUR od 6. 9. 2013 dalje do plačila.”

2. Iz obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe izhaja: (-) da je tožeča stranka, ki je v stečaju, dne 27. 5. 2014 zoper toženo stranko, pravno osebo iz R., vložila tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju in plačila 95.600,00 EUR s pripadki, po določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), tako da je zahtevala razveljavitev pravnih dejanj, storjena v korist tožene stranke, na podlagi katerih je tožena stranka prejela nakazila v skupni višini 95.600,00 EUR, in sicer dne 27. 8. 2013 znesek 59,000,00 EUR in dne 5. 9. 2013 znesek 36.600,00 EUR ter da se toženi stranki naloži plačilo zneska 95.600,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; (-) da je Okrožno sodišče v Mariboru dne 27. 11. 2013 začelo stečajni postopek nad tožečo stranko I. d.o.o. pod St 2428/2013, predmet izpodbijanja pa so pravna dejanja, na podlagi katerih je tožena stranka v zadnjih 3 mesecih pred uvedbo začetka postopka stečaja prejela nakazila v skupni višini 95.600,00 EUR, pri čemer stečajni upravitelj ne more definirati pravnih dejanj, na podlagi katerih so bila izvršena plačila toženi stranki, saj je bila poslovna dokumentacija, iz katere bi bilo razvidno, katera pravna dejanja so bila podlaga za plačila, odtujena oziroma uničena, ker pa sta obe pravni dejanji storjeni v zadnjih 3 mesecih pred uvedbo stečaja, je podana domneva o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti, tožena stranka pa je tudi vedela oziroma bi morala vedeti, da je stečajni dolžnik insolventen, s tem je tožena stranka prejela plačila, ki jih sicer ne bi prejela in ji je nastala premoženjska korist v višini prejetega zneska, ki ga mora vrniti v stečajno maso tožeče stranke; (-) da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izdajo zamudne sodbe; (-) skladno s prvim odstavkom 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če tožena stranka v roku 30 dni od vročitve tožbe ni odgovorila na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

3. Nadalje iz obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe izhaja: (-) da ima tožena stranka sedež v R., zato je v skladu z Uredbo ES št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (“vročanje pisanj”) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1384/2000 (v nadaljevanju Uredba), bilo potrebno vročitev tožbe in prilog toženi stranki opravi v skladu s to Uredbo; (-) da je sodišče opravilo vročitev preko romunskega organa za vročanje, tožeča stranka pa je dne 18. 9. 2014 sodišču predložila tudi prevod tožbe s prilogami in poziv toženi stranki, da odgovori na tožbo; (-) da je dne 30. 1. 2015 sodišče s strani romunskega organa za vročanje prejelo obvestilo (stran 36 spisa), da pisanja niso mogli vročiti toženi stranki, saj le-te ni bilo mogoče najti na navedenem naslovu, kljub dvakratnemu poskusu; (-) da je sodišče zato s sklepom z dne 18. 2. 2015 pozvalo tožečo stranko, da sodišču v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZPP sporoči pravilen poslovni naslov in sedež tožene stranke in dne 17. 3. 2015 je tožeča stranka sodišču posredovala naslov, ki ga je dodatno dopolnila in navedla, da je tak naslov tudi v prijavi terjatve tožene stranke v stečajni postopek, prav tako pa tak naslov izhaja iz pooblastila za zastopanje, ki ga je tožena stranka dne 16. 2. 2015 dala odvetniški družbi Z. iz M.; (-) da je sodišče zato ponovno tožbo s prilogami ter s pozivom Odg_d2 vse v prevodu, vročalo toženi stranki direktno po pošti priporočeno, prav tako pa tudi preko romunskega organa za vročanje Judecatoria Piatra - Neamt; (-) da je s strani organa za vročanje sodišče dne 5. 8. 2015 prejelo ponovno obvestilo, da tožene stranke ni bilo mogoče najti na naslovu, pri čemer je bila vročitev poskušana dvakrat; (-) tožena stranka pa je tožbo s prilogami in pozivom Odg_d2 s prevodi v romunski jezik prejela direktno po pošti, za kar je dne 6. 5. 2015 podpisala povratnico, na kateri je tudi žig in podpis pooblaščene osebe tožene stranke (povratnica str. 43a spisa); (-) da iz priložene povratnice za direktno vročitev toženi stranki po pošti izhaja, da je bila pošta poslana s priporočenim pismom, kot to zahteva 14. člen Uredbe, pri tem pa ni bila potrebna Priloga II Uredbe, ki se nanaša na opozorilo tistemu, ki se mu vroča, da lahko pisanje zavrne, če le-to ni v uradnem jeziku države članice, kamor se vroča, saj je bil toženi stranki s sodno pošiljko poslan prevod tožbe s prilogami ter poziv Odg_d2 v romunski jezik, mednarodna povratnica, opremljena z datumom prejema, krajem in uradnim žigom tožene stranke pa je javna listina, iz katere izhaja resničnost tistega, kar je v njej potrjeno.

4. Nadalje iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da je tožba s prilogami bila pravilno vročena toženi stranki dne 6. 5. 2015, le-ta pa v roku 30 dni, ki je potekel v petek 5. 6. 2015 nanjo ni odgovorila (277. člen ZPP), zato je podana predpostavka za izdajo zamudne sodbe iz 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP; (-) da v obravnavani zadevi tudi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (2. točka 318. člena ZPP), saj tožeča stranka zahteva razveljavitev pravnih dejanj, opravljenih tik pred stečajem tožeče stranke in vrnitev premoženjske koristi, ki je toženi stranki nastala zaradi izpodbojnih pravnih dejanj; (-) da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi: tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da sta podana tako objektivni kot tudi subjektivni element izpodbojnosti iz prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, pri čemer sodišče tudi ugotavlja, da je bila izpodbojna tožba vložena pravočasno v roku 6 mesecev od objave oklica o začetku stečajnega postopka (prvi odstavek 277. člena ZFPPIPP), saj je oklic za začetek stečajnega postopka nad tožečo stranko I. d.o.o. bil objavljen dne 27. 11. 2013, tožba pa je bila vložena dne 27. 5. 2014, torej pravočasno; (-) da gre za pravna dejanja, ki so bila storjena v roku zadnjih 12 mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko (269. člen ZFPPIPP), saj je bil stečajni postopek uveden dne 20. 11. 2013, izpodbojna pravna dejanja, plačila zneskov 59.000,00 EUR in 36.600,00 EUR pa so bila opravljena dne 27. 8. 2013 in 5. 9. 2013 in pravni dejanji plačil zneskov 59.000,00 EUR dne 27. 8. 2013 in 36.600,00 EUR dne 5. 9. 2013 sta tako izpodbojni v skladu s prvim odstavkom 271. člena ZFPPIPP, zato je tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki prejete zneske v skladu z drugim odstavkom 278. člena ZFPPIPP; (-) da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi tudi v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, saj v skladu z 299. členom OZ pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev, v primeru zamude z izpolnitvijo denarnih obveznosti pa dolguje dolžnik poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ); (-) da dejstva, na katera tožeča stranka opira svoj tožbeni zahtevek niso v nasprotju s tožbi priloženimi dokazi, ali z dejstvi, ki bi bila splošno znana (4. točka 318. člena ZPP).

5. Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 338.členu ZPP in predlaga pritožbenemu sodišču, da zaradi izvedbe predlaganih dokazov po potrebi opravi narok za glavno obravnavo ter po tako opravljenem naroku na podlagi lastne neposredne ocene predloženih dokazov pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne oziroma sodbo razveljavi in tožbo zavrže, tožeči stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke, podredno pa tožena stranka sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

6. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

7. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

9. O zadevi je odločalo Višje sodišče v Celju, ker je bila skladno s 105.a členom Zakona o sodiščih na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 343/2016 z dne 10. 2. 2016 pristojnost za sojenje z Višjega sodišča v Mariboru prenesena na Višje sodišče v Celju.

10. Pritožba je utemeljena.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da toženi stranki tožba z dne 27. 5. 2014 ni bila nikdar vročena in da zato z vsebino tožbe ni bila seznanjena.

12. Pritožba izpostavlja, da je popolni naziv in naslov tožene stranke, s katerim je vpisana tudi pri pristojnem registrskem organu v Romuniji: S., (naslov - ulica, hišna številka, številka stavbe, številka prostora), P. (mesto), N. (pokrajina), R., pri čemer je v izpodbijani zamudni sodbi naslov tožene stranke sicer naveden podobno, vendar pa v obrnjenem vrstnem redu - najprej mesto, nato pokrajina in nazadnje naslov - ulica in hišna številka, vendar pritožba izpiska iz pristojnega registra ne predloži, zato je pritožbeni očitek v tem delu nepreverljiv in posledično neutemeljen.

13. Pritožba pa je priložila v dokazne namene, res da v delu, kolikor se nanaša na utemeljenost tožbenega zahtevka dva računa (z dne 1. 9. 2013 in 4. 11. 2013) in izpisek iz poslovnih knjig (december 2012 ter november 2013), ki jih je izdala na tožečo stranko (listine B6 - B8) in pritožbeno sodišče iz njih povzema, da firma tožene stranke in njen naslov glasi tako, kot ga je navedla tožeča stranka in kot je oboje označeno v povratnici (listna številka 43a spisa). Tako iz faktur in izpiska iz poslovnih knjig izhaja, da je firma in sedež tožene stranke, za katerega pritožba ne trdi, da bi se do vročanja tožbe in prilog na podlagi roza povratnice z dne 6. 5. 2015 po 14. členu Uredbe spreminjala glasi: S.; adress: P., tako pa je firmo in sedež na povratnici navedlo sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sklicevanje na napačno firmo in sedež ni utemeljeno.

14. Pritožbeni očitek, da povratnice tožena stranka ni podpisala in ne opremila z žigom družbe, pri čemer se sklicuje, da pošto prevzemata samo starša zakonitega zastopnika ali on sam, nima pa pooblaščencev za prevzem pošte, je prav tako neprepričljiv, saj pritožba ne pove, in še manj dokazuje, da bi tožena stranka ne uporabljala žiga, kot je na povratnici z dne 6. 5. 2015 in ne trdi, da bi ji bil odtujen, primerjava med žigom na povratnici in med žigi na že citiranih računih in izpisku odprtih postavk pa pokaže, da gre za za povsem identične žige, kar pritožbeno sodišče dodatno prepriča, da je žig nedvomno na povratnico odtisnila tožena stranka.

15. Pritožbeno sodišče ne more slediti neprepričljivemu dokazovanju s podpisi zakonitega zastopnika tožene stranke in njenih staršev, ki naj bi potrdili pritožbene trditve, da samo oni podpisujejo poštne pošiljke za toženo stranko, saj že laična primerjava v dokaz predloženih podpisov pokaže, da povratnice (pri listni številki 58 spisa, ki dokazuje vročitev sedaj izpodbijane zamudne sodbe, vročene na naslovu kot tožba sama) ni podpisal ne zakoniti zastopnik tožene stranke niti nobeden od staršev, pa vendarle je tožena stranka z zamudno sodbo seznanjena in zoper njo pravočasno vlaga tudi pritožbo. Pritožba pa seveda ne pove, kdo je povratnico podpisal, ker bi s tem negirala svoje trditve, da so podpisniki vročitve poštnih pošiljk le navedeni trije, kar pa več kot očitno po ugotovljenem po stališču pritožbenega sodišča ne drži. 16. Po povedanem ni nobene potrebe, da bi pritožbeno sodišče izvajalo dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke in njegovih staršev, saj sta tako tožba s prilogami kot zamudna sodba bili vročeni na istem naslovu tožene stranke, ki povsem ustreza naslovu na računih tožene stranke, izpiska iz registra vpisa poslovnih subjektov pa pritožba tako ne priloži, če naj bi slednji dokazoval povsem drugačen sedež, kot nedokazano zatrjuje.

17. Pritožbeni očitek, da okoliščina, da je bila dvakrat neuspešna vročitev sodne pošiljke s tožbo in prilogami preko romunskega organa za vročanje in da to dokazuje, da naslov tožene stranke ni bil pravilno naveden, pa ne vzdrži presoje, saj je v sporočilih romunskega organa za vročanje navedeno le, da naslovnika ni bilo mogoče najti na naslovu (listna številka 36 spisa in listna številka 46 spisa), nikjer pa ni zapisano, da bi bil naslov napačen, kar pa je bistvena razlika.

18. Pritožba nima prav, da povratnica nima značaj javne listine, kot se je sklicevalo sodišče prve stopnje, morda res nekoliko nespretno na sodbo VS RS III Ips 28/2013 z dne 9. 1. 2014, kjer je Vrhovno sodišče poudarilo, da ima tudi potrdilo o prejemu po Prilogi I Uredbe enake vsebinske značilnosti kot mednarodna povratnica in če ima ta značaj javne listine, jo ima tudi potrdilo na Prilogi I, tako da je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi zgolj želelo poudariti, da ima mednarodna povratnica značaj javne listine in dokazuje resničnost tistega, kar se v njen navaja, to pa ima stranka možnost izpodbiti (224. člena ZPP). Glede na vse navedeno toženi stranki resničnosti tistega, kar izkazuje povratnica kot javna listina, ni uspelo izpodbiti.

19. Tudi pritožbeni očitek, da je tožena stranka bila prikrajšana za polno izjasnitev v postopku, ker dokazne listine, ki so bile priložene k tožbi niso bile v celoti prevedene kot glasijo v originalu, ni utemeljen, saj je bil v romunski jezik preveden tisti del izpiska iz plačilnega prometa, ki dokazuje sporni plačili, vse ostalo pa ni bilo sporno, zato tudi prevod ni bil potreben,. Iz prevedene tožbe pa izhaja, da je tožeča stranka pridobila izpisek prometa pri banki, preko katerega je potekal plačilni promet in iz njega izhajata sporni plačili, to pa je toženi stranki v prevodu bilo priloženo (listna številka 17 do vključno 35 spisa).

20. Tožena stranka je imela v prevodu priloženo ne le tožbo temveč tudi odločilno dokazno listino in sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju s sodbo Sodišča evropske unije, ki je v zadevi C - 14/07 z dne 8. 5. 2008 izreklo več, kot zatrjuje tožena stranka: “1. Člen 8(1) Uredbe št. 1348/2001 z dne 29. maja 2000 o vročanju sodnih in zunaj sodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah je treba razlagati tako, da naslovnik tožbe za vročitev, ki lahko uveljavi svoje pravice v okviru sodnega postopka v državi članici prosilki, nima pravice zavrniti sprejema te tožbe, če so tožbi priložene priloge z dokazili, ki sicer niso napisane v jeziku zaprošene države članice ali v jeziku države članice prosilke, ki ga naslovnik razume, vendar opravljajo zgolj dokazno funkcijo in niso nujne za razumevanje predmeta ali podlage zahtevka. Nacionalno sodišče mora preveriti ali tožena stranka glede na vsebino tožbe lahko uveljavljala svoje pravice ali mora pošiljatelj zagotoviti prevod priloge, ki jo je treba nujno priložiti. 2. Člen 8(1)(b) Uredbe št. 1348/2000 je treba razlagati tako, da dejstvo, da se je naslovnik vročenega pisanja pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti v pogodbi s tožečo stranko dogovoril, da bo dopisovanje potekalo v jeziku te države članice, ne ustvarja domneve o znanju jezika, je pa znak, na katerega se lahko sodišče opre pri ugotavljanju, ali naslovnik razume jezik države članice prosilke. 3. Člen 8(1) Uredbe št. 1348/2000 je treba razlagati tako, da naslovnik vročene tožbe ne sme s sklicevanjem na to določbo zavrniti sprejema prilog k pisanju, ki niso napisane v jeziku zaprošene države članice ali jeziku države članice prosilke, ki ga naslovnik razume, kadar pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti sklene pogodbo in se v njej dogovori, da bo dopisovanje potekalo v jeziku države članice prosilke ter se priloge nanašajo na to dopisovanje in so napisane v dogovorjenem jeziku”.

21. Citirana sodba se nanaša na okoliščine primera, ko priloge k pisanju niso prevedene, v konkretni zadevi pa je tožeča stranka zagotovila tako prevod tožbe kot prevod dokazne listine v odločilnem delu za razumevanje tožbe, zato pritožbeni očitek o kršenju pravice do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen.

22. Sodišče prve stopnje se je pri vročanju poslužilo možnosti iz Oddelka 2 Uredbe št. 1393/2007 z naslovom Drugi načini pošiljanja in vročanja sodnih pisanj in vročanja po členu 14(1) Uredbe, pri čemer je potrebno upoštevati, da je potrebno tudi pri takem vročanju, če naj šteje za veljavno, zagotoviti prevod pisanja v uradni jezik naslovnika (člen 8 Uredbe). Pritožbeno ni sporo, da pisanje ne bi bilo prevedeno v romunski jezik, Sodišče evropske skupnosti pa je v zadevi C -473/04 z dne 9. 2. 2006 izreklo: “1. Uredba Sveta (ES) št. 1348/2000 z dne 29. maja 2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah je treba razlagati tako, da ne vzpostavlja nobene hierarhije med načini pošiljanja in vročanja iz členov 4 do 11 in načinom iz člena 14 in je zato sodno pisanje mogoče vročiti na enega ali drugega od teh načinov ali kumulativno.[...]”.

23. Pritožba meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati člen 19 Uredbe(2), ki ureja primer, ko se tožena stranka ne spusti v postopek in tedaj mora sodišče pred izdajo sodbe preveriti, ali je bilo pisanje vročeno na način, ki je po pravu zaprošene države članice predpisan za vročanje pisanj v notranjih postopkih osebam, ki se nahajajo na ozemlju te države članice. V obravnavanem primeru naj bi bila tožba sicer vročena priporočeno s povratnico, vendar pa izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih pojasnil o tem, kakšen postopek za vročanje sodnih pisanj določa romunski pravni red kot pravni red zaprošene države, kjer se je opravljala vročitev. Brez navedbe in razlage pravnih pravil romunskega prava, ki ureja vročanje v notranjih sodnih postopkih v Romuniji, ni mogoče zadostiti pogoju po točki a) prvega odstavka 19. člena Uredbe, saj ni mogoče trditi, da je bila tožba v konkretnem primeru toženi stranki resnično vročena na način, kot ga za vročanje v notranjih postopkih določa romunsko pravo. V zvezi z domnevo vročitve tudi ni mogoče uporabiti izjeme po določbi 2. odstavka 19. člena Uredbe, saj ni izpolnjen pogoj po določbi točke c) drugega odstavka 19. člena Uredbe.

24. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena, ker je potrebno prvi odstavek 19.člena Uredbe razlagati na način, da sodišče prve stopnje v primeru, ko se toženec ne spusti v postopek, pa po nacionalnem pravu nastanejo pogoji za izrek sodbe, po slovenskem ZPP pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP, preveri alternativno: ali je bilo pisanje vročeno na način, ki je po pravu zaprošene države članice predpisan za vročanje pisanj v notranjih postopkih osebam, ki se nahajajo na ozemlju te države članice ali je bilo pisanje dejansko dostavljeno tožencu ali je bilo dostavljeno na naslov, kjer ima toženec stalno prebivališče, na drug način, predviden s to uredbo in ali je ob pozitivnem odgovoru, da je izpolnjen eden od alternativno predvidenih pogojev kumulativno izpolnjen pogoj, da je v obeh primerih pisanje vročeno ali dostavljeno dovolj zgodaj, da je toženec lahko pripravil svojo obrambo.(3)

25. Ker je sodišče prve stopnje toženi stranki tožbo s prilogami vročalo tudi po 14. členu Uredbe, sploh ni bilo dolžno ugotavljati alternativnega pogoja po a točki prvega odstavka člena 19 Uredbe, ki velja za primer, če bi se sodno pisanje vročalo po Oddelku 1 po zaprošeni državi članici, saj je ugotovilo, da ta način vročanja ni bil uspešen, pač pa je bilo dolžno skladno z vročanjem po 14. členu Uredbe ugotoviti, zopet alternativno, ali je bilo toženi stranki sodno pisanje dejansko dostavljeno ali da ji je bilo dostavljeno na naslov, kjer ima tožena stranka svoj sedež.

26. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženi stranki sodno pisanje vročeno na njenem poslovnem sedežu, pritožba pa ni bila uspešna z dokazovanjem nasprotnega, tako da se pokaže, da je izpolnjen alternativni pogoj iz b) točke 19. člena Uredbe, da je toženi stranki bila tožba s prilogami, vse v prevodu, vročena na njenem poslovnem sedežu. 27. Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izpolnjen alternativni pogoj iz b točke 19. člena Uredbe, je moralo skladno z določbami ZPP, na katere napotuje 19. člen Uredbe, še ugotoviti ali je tožena stranka imela dovolj časa , da bi pripravila svojo obrambo. Po 318. členu ZPP, ki napotuje na 277.člen ZPP, je rok za odgovor na tožbo 30 dni od vročitve.(4) Tožba je toženi stranki bila vročena 6. 5. 2015, tridesetdnevni rok za odgovor na tožbo se je iztekel 5. 6. 2015, sodišče pa je sedaj izpodbijano zamudno sodbo izdalo 19. 11. 2015, torej znatno po izteku roka za odgovor, pri čemer pritožbeno sodišče meni, da je rok 30 dni, kot je določen po ZPP za odgovor na tožbo, primeren rok za pripravo obrambe.

28. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na drugi odstavek 19. člena Uredbe, saj se ta uporablja za primer, če sodišče ne bi prejelo potrdila o vročitvi, za takšno situacijo pa v obravnavani zadevi ne gre,ker je sodišče prve stopnje prejelo povratnico, ki se uporablja za vročanje v mednarodnem poštnem prometu (listna številka 43a spisa).

29. Tako je po navedenem neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitve po 8.točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožene stranke ni prikrajšalo v pravici do izjasnitve v postopku.

30. Pritožba pa ima prav, da je sodišče prve stopnje izpodbijano zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbo 318. člena ZPP(5), saj tožba, kot jo je vložila tožeča stranka ni sklepčna, zamudno sodbo pa je dopustno izdati le, če je tožba sklepčna.

31. Tako pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje tudi nepravilno uporabilo materialno pravo v izpodbijani zamudni sodbi, saj utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz tožbenih navedb, prav tako pa zahtevek ni sklepčen. Po določbah ZFPPIPP je pravno dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno, če izpolnjuje objektivne in subjektivne pogoje izpodbojnosti. Objektivni pogoj izpodbojnosti je opredeljen v določbi 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP, in sicer je dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno (prva alineja), ali pa če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (druga alineja). Tožba v obravnavani zadevi niti ne zatrjuje niti ne dokazuje nobenega od obeh navedenih pogojev izpodbojnosti, ampak zgolj navaja, da je stečajni dolžnik v korist tožene stranke v obdobju izpodbojnosti opravil določena plačila. V tožbi ni navedeno in tudi ne pojasnjeno, zakaj naj bi z omenjenimi plačili prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, kar sploh ni samoumevno, prav tako ne navede, zakaj naj bi tožena stranka pridobila ugodnejše plačilne pogoje od drugih upnikov. Tožba tudi ne navede nobene od zakonskih domnev za izpolnitev objektivnega pogoja izpodbojnosti, ki so definirane v določbi 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Tožeča stranka ne zatrjuje, da naj bi tožena stranka svojo nasprotno izpolnitev opravila pred prejemom plačila s strani stečajnega dolžnika (prva alineja), preostali dve domnevi pa glede na opisani dejanski stan niti ne bi mogli biti podani. Tožeča stranka v tožbi torej ne navaja izpolnitve objektivnega pogoja izpodbojnosti po 1. točki 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP, pri izdaji zamudne sodbe je sodišče prve stopnje navedeno zakonsko določbo torej uporabilo zmotno. Hkrati utemeljenost tožbenega zahtevka v predmetni zadevi tudi ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, zamudna sodba je torej izdana v nasprotju z določbo 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Tožba in tožbeni zahtevek pa sta tudi nesklepčna, saj niti v tožbenih navedbah, niti v tožbenem zahtevku niso opredeljena tista dejanja stečajnega dolžnika, ki se pravzaprav izpodbijajo. Razveljavitev nedoločenih in neopredeljenih pravnih dejanj s sodbo ni mogoča, saj se lahko tožbeni zahtevek za izpodbijanje (kakor tudi drugi tožbeni zahtevki) nanaša le na konkretna dejanja stečajnega dolžnika, ki naj bi predstavljala prednostno obravnavanje določenega upnika. Brez opredelitve konkretnih dejanj stečajnega dolžnika niti ni mogoče presojati, ali so glede teh dejanj izpolnjeni pogoji za izpodbijanje pravnih dejanj po določbi 271. člena ZFPPIPP. Dejansko stanje, ki naj bi bilo podlaga tožbenemu zahtevku, v tožbi torej sploh ni opredeljeno, prav tako ni opredeljeno v samem tožbenem zahtevku in brez takšne opredelitve o zahtevku ni mogoče odločati, ali določeno dejansko stanje izpolnjuje pogoje, ki jih za izpodbojnost določajo pravna pravila ZFPPIPP. Zahtevek je torej nesklepčen.

32. Pritožbeno sodišč pojasnjuje, da je nesklepčnost tožbe (ne tožbenega zahtevka) podana tedaj, ko tožeča stranka v tožbi opiše življenjski primer, iz katerega ne izhaja nobena pravna posledica, ko iz tožbenih navedb ne izhaja tista pravna posledica, ki jo s tožbenim predlogom zahteva tožeča stranka, temveč druga pravna posledica ali pa ne izhaja pravna posledica za toženo stranko, marveč za koga drugega, vzroki za takšne oblike nesklepčnosti pa so različni: - življenjski primer je sicer popolno opisan, vendar iz njega ne izhaja opisana posledica; - lahko pa je opisan pomanjkljivo in je prav ta pomanjkljivost razlog za nesklepčnost.(6)

33. Tožeča stranka z izpodbojnim tožbenim zahtevkom zahteva, da se pravna dejanja tožeče stranke storjena v korist tožene stranke, na podlagi katerih je tožena stranka prejela nakazila v skupni višini 95.600,00 EUR in sicer: - 27. 8. 2013 znesek 59.000,00 EUR in - 5. 9. 2013 znesek 36.600,00 EUR razveljavijo in so brez pravnega učinka napram stečajni masi tožeče stranke I. d.o.o. - v stečaju.

34. Glede na določbe ZFPPIPP o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika bi morala tožeča stranka s tožbo zahtevati razveljavitev pravnih učinkov plačil, saj se pri dvostranskih pogodbah mora z izpodbojnim zahtevkom zahtevati razveljavitev razpolagalnega posla.(7)

35. Tožeča stranka pa je vtoževala razveljavitev učinkov pravnih dejanj, pa še te ni določno opredelila, na podlagi katerih je tožena stranka prejela nakazila, ta pa so v razmerju do tožene stranke le zavezovalni posel, ki še ne ustvarja nobenih dejanskih posledic v premoženju tožeče stranke, saj te povzroči šele razpolagalni posel, ki pomeni izpolnitev obligacijske obveznosti, v konkretni zadevi je razpolagalni posel plačilo ali pravno dosledno nalog za plačilo, s katerim se prenese denarno dobroimetje.

36. Izpodbojna tožba, kot jo je vložila tožeča stranka, po povedanem ni sklepčna, ker z njo tožeča stranka uveljavlja pravne posledice, ki ne izhajajo iz sicer tudi pomanjkljivih tožbenih navedb, kot utemeljeno opozarja pritožba, nesklepčnost pa pomeni neutemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu.

37. Nesklepčnosti tožbe pa sodišče prve stopnje ni moglo odpraviti skladno z določbo tretjega odstavka 318. člena ZPP, saj bi tožeča stranka morala ne le dopolniti posamezne navedbe glede objektivnega pogoja izpodbojnosti, ampak bi morala glede na zgoraj navedeno spremeniti tudi tožbeni zahtevek, v takšnem primeru pa po določbi četrtega odstavka 318. člena ZPP sodišče ne poziva k odpravi nesklepčnosti, temveč tožbeni zahtevek zavrne.

38. V okoliščinah konkretnega primera, ko bi bilo potrebno ustrezno spremeniti tožbeni zahtevek in bi to pomenilo spremembo tožbe, saj gre za spremembo tožbe vselej tedaj, ko se spremeni tožbeni predlog(8), pa sprememba tožbe ni dopustna. Sprememba tožbe po preteku šest mesečnega materialnega prekluzivnega roka iz 277. člena ZFPPIPP namreč pomeni, da je takšna sprememba prepozna in jo je potrebno zavreči(9). Tožeča stranka je namreč izpodbojno tožbo vložila 27. 5. 2014, torej na dan ko se je iztekal in iztekel šestmesečni prekluzivni rok, ker je oklic o začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko bil objavljen 27. 11. 2013. Naslednji dan vložena morebitna sprememba tožbe bi bila prepozna in bi jo sodišče prve stopnje moralo zavreči. 39. Ker pravilna uporaba materialnega prava, kot ga je pojasnilo pritožbeno sodišče, narekuje drugačno presojo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano zamudno sodbo spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (358. člen ZPP).

40. Ker je tožena stranka s svojo pritožbo uspela, ji mora tožeča stranka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP) v znesku 1.893,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

41. Tožena stranka je stroške postopka priglasila po Odvetniški tarifi (Uradni list RS št. 76/2015 z dne 9. 1. 2015, ki se je pričela uporabljati 10. 1. 2015. Vendar pa drugi odstavek 20. člena Odvetniške tarife izrecno določa, če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C), se odvetniški stroški v tem postopku in vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS št. 67/08, 35/09-ZOdv-C).

42. Sodni postopek na prvi stopnji se je pričel 27. 5. 2014 z vložitvijo tožbe (179. člen ZPP) in tedaj je veljal ZOdvT in odvetniške stroške je mogoče priznati le po njej. Tožena stranka pa odvetniške stroške priglaša po Odvetniški tarifi, veljavni od 10. 1. 2015, kar je napačno, pritožbeno sodišče pa ne more zmotno priglašene stroške prevesti na ZOdvT, saj gre za povsem različna pristopa pri odmeri odvetniških stroškov, pri katerem Odvetniška tarifa temelji na točkovanju posameznih opravil v postopku, ZOdvT pa na evrskem vrednotenju posameznih postopkov in zadev znotraj postopkov. Tako pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo napačno priglašenih odvetniških storitev.

43. Pritožbeno sodišče pa je toženi stranki skladno z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) priznalo taksne stroške za pritožbo v znesku 1.893,00 EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Izrek o zakonskih zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006. 44. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Člen 14 Uredbe se glasi: “Vsaka država članica ima možnost, da osebam s stalnim prebivališčem v drugi državi članici vroča sodna pisanja neposredno z uporabo poštnih storitev, in sicer s priporočenim pismom z vročilnico ali na drug, enakovreden način.” Op. št. (2): Člen 19 Uredbe se glasi: “1.Če je treba v skladu z določbami te uredbe z namenom vročitve poslati v drugo državo članico pisanje, na podlagi katerega se začne postopek, ali enakovredno pisanje in se toženec ne spusti v postopek, se sodba ne izreče, dokler se ne ugotovi, ali:(a) je bilo pisanje vročeno na način, ki je po pravu zaprošene države članice predpisan za vročanje pisanj v notranjih postopkih osebam, ki se nahajajo na ozemlju te države članice; ali (b) je bilo pisanje dejansko dostavljeno tožencu ali je bilo dostavljeno na naslov, kjer ima toženec stalno prebivališče, na drug način, predviden sto uredbo; in ali je bila v obeh primerih vročitev oziroma dostava opravljena dovolj zgodaj, da je toženec lahko pripravil svojo obrambo. 2.Vsaka država članica lahko v skladu s členom 23(1) izjavi, da sodnik ne glede na določbe odstavka 1 lahko izreče sodbo, čeprav ni prejel potrdila o vročitvi oziroma o dostavi, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: (a) pisanje je bilo poslano na enega od načinov, predvidenih v tej uredbi; (b) od dne pošiljanja pisanja je preteklo obdobje, ki ga sodnik v vsaki posamezni zadevi oceni kot dovolj dolgo in ki ni krajše od šestih mesecev; (c) kljub razumnim prizadevanjem za pridobitev potrdila pri pristojnih organih zaprošene države članice ni bilo mogoče pridobiti nikakršnega potrdila. 3. Ne glede na odstavka 1 in 2 lahko sodnik v nujnem primeru odredi začasne ali zaščitne ukrepe. 4. Če je bilo treba pisanje, na podlagi katerega se začne postopek, ali enakovredno pisanje v skladu z določbami te uredbe z namenom vročitve poslati v drugo državo članico in je bila proti tožencu, ki se ni spustil v postopek, izrečena sodba, lahko sodnik tožencu v zvezi z rokom za vložitev pritožbe dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če so izpolnjeni naslednji pogoji:(a) toženec brez svoje krivde s pisanjem ni bil seznanjen dovolj zgodaj, da bi lahko pripravil svojo obrambo, ali ni bil seznanjen s sodbo dovolj zgodaj, da bi lahko vložil pritožbo; in (b) obramba toženca v glavni stvari ima prima facie možnosti za uspeh. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se lahko vloži samo v razumnem roku po tem, ko je bil toženec seznanjen s sodbo. Vsaka država članica lahko v skladu s členom 23(1) izjavi, da takega predloga ne bo obravnavala, če je vložen po preteku roka, ki ga navede v izjavi, vendar pa ta rok v nobenem primeru ne sme biti krajši od enega leta po datumu sodbe. 5. Odstavek 4 se ne uporablja za sodbe v zvezi s statusom ali sposobnostjo oseb.” Op. št. (3): Primerjaj sodbi SEU C-325/11 z dne 19. 12. 2012 in C-283/05 z dne 14. 12. 2006 Op. št. (4): 277. člen ZPP se glasi: “(1) Tožena stranka mora odgovoriti na tožbo v 30 dneh od njene vročitve, razen če ta zakon ne določa drugače.(2)Sodišče opozori toženo stranko, da bo v primeru, če v roku iz prvega odstavka ne bo odgovorila na tožbo, ali če odgovor na tožbo ne bo obrazložen (prvi odstavek 278. člena), izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo (zamudna sodba) in da bo tožena stranka v primeru izdaje zamudne sodbe nosila vse stroške postopka.” Op. št. (5): 318. člen ZPP se glasi: “(1) Če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena tega zakona); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. (2) Izdaja zamudne sodbe se odloži, če je treba, da se o okoliščinah iz prejšnjega odstavka poprej dobijo obvestila. (3) Če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če tožeča stranka v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne. (4) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka sodišče ne določi roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak tožbeni zahtevek po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka.” Op. št. (6): Primerjaj Jan Zobec v “Pravdni postopek – zakon s komentarjem”, 3.knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 127 in 128 Op. št. (7): Primerjaj dr. Nina Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju podjetij, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, GV Založba , Ljubljana 2008, stran 211-213 Op. št. (8): Primerjaj dr. Dragica Wedam Lukič, v “Pravdni postopek – zakon s komentarjem”, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005-2006, stran 201 Op. št. (9): Primerjaj sklep VS RS III Ips 94/1998 z dne 1. 4. 1999