Jedro

Za odločanje v sporih, ki izvirajo iz področja aktivne politike zaposlovanja, je pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

Tožeča stranka je pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani s tožbo zahtevala plačilo 184.096 SIT s pripadki iz naslova vračila sredstev, ki so bila za toženca in njemu osebno plačana po pogodbi o vključitvi v program aktivne politike zaposlovanja (program 5000) z dne 8.10.2002 za pridobitev strokovne izobrazbe - oblikovalec kovin. Toženec se je program zavezal zaključiti do 30.6.2004, v primeru neuspešno zaključenega programa pa vrniti revalorizirana sredstva.

Okrajno sodišče se je s sklepom, opr. št. II P 3458/2005 z dne 19.1.2006, izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Navedlo je, da se je toženec vključil v program aktivne politike zaposlovanja, ki je temeljna pravica brezposelne osebe po Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Uradni list Republike Slovenije, št. 5/91 in nadalj.). Gre za spor o povrnitvi sredstev iz aktivne politike zaposlovanja, kar po 1. alineji 2. odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list Republike Slovenije, št. 2/2004) predstavlja socialni spor. O tem sporu je pristojno odločati socialno sodišče. Sklicevalo se je tudi na sklep Vrhovnega sodišče Republike Slovenije, opr. št. VIII R 41/2005 z dne 28.10.2005. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ki je zadevo prejelo dne 23.3.2006 in jo vpisalo pod opr. št. Ps 852/2006, pristojnosti ni sprejelo in v skladu z 24. členom in 2. odstavkom 25. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) sprožilo spor o pristojnosti pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije. Štelo je, da ne gre za socialni spor po 3. točki 1. odstavka in 2. odstavku 7. člena ZDSS-1. Iz tožbenih navedb ne izhaja, da tožeča stranka uveljavlja vrnitev neupravičeno pridobljenih zneskov denarnega nadomestila, denarne pomoči ali zahteva plačilo prispevkov za zavarovanje za primer brezposelnosti na podlagi zavarovalnega razmerja. Konkretni spor predstavlja premoženjski spor, na kar je opozorilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepih, opr. št. VIII R 32/2006, VIII R 33/2006 in VIII R 34/2006 z dne 22.3.2006. Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

V sporih, ki izvirajo iz področja aktivne politike zaposlovanja, je Vrhovno sodišče odločalo že v več primerih. Tako je s sklepi, opr. št. VIII R 14/2004 z dne 6.9.2004, VIII R 22/2004 z dne 10.12.2004, VIII R 23/2004 z dne 10.12.2004 in VIII R 7/2005 z dne 17.3.2005, odločilo, da je v tovrstnih sporih pristojno sodišče splošne pristojnosti, ker ne gre za enega od izrecno določenih socialnih sporov. Odstop od tega stališča je predstavljal sklep, opr. št. VIII R 41/2005 z dne 28.10.2005, v katerem je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje zahteval od toženke vračilo sredstev, ki so ji bila dodeljena v programu aktivne politike zaposlovanja na podlagi pogodbe in namenjena za njeno izobraževanje. Ta spor je opredelilo kot socialni spor po 1. alineji 2. odstavka 7. člena ZDSS-1 in sklenilo, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Navedena odločitev predstavlja odmik od dotedanjih stališč in je ostala tudi osamljena, saj je naknadno Vrhovno sodišče v sporih s podobno problematiko (sporih, ki so izvirali iz področja aktivne politike zaposlovanja, v katerih je zavod nastopal kot tožeča stranka ter brezposelna oseba kot tožena stranka) zavzelo stališče, da ne gre za socialne spore po 7. členu ZDSS-1 in odločilo o tem, da je za odločanje o teh sporih stvarno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani (zadeve VIII R 32/2006, VIII R 33/2006 in VIII R 34/2006, vse z dne 22.3.2006).

Stvarno pristojnost socialnega sodišča v socialnih sporih določa 7. člen ZDSS-1, pri čemer so za odločanje o pristojnosti v tej zadevi zlasti pomembne določbe 3. točke 1. odstavka, 2. in 3. odstavka tega člena.

Po 3. točki 1. odstavka je socialno sodišče pristojno za odločanje na področju zavarovanja za primer brezposelnosti in zaposlovanja, in sicer o pravici do in iz obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti in plačevanja prispevkov za to zavarovanje, o prostovoljni vključitvi v obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti in plačevanju prispevkov za to zavarovanje, o štipendiji pri podeljevanju katere je odločilen premoženjski cenzus, in štipendiji za nadarjene ter o sporih o posojilu za študij na podlagi jamstev in subvencioniranja obrestne mere, pri dodeljevanju katerega je odločilen premoženjski cenzus. V predmetnem sporu ne gre za nobenega od teh primerov. Evidentno je, da ne gre za spor o posojilu za študij, za spor o štipendiji in za spor o prostovoljni vključitvi v obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti ter plačevanju prispevkov za to zavarovanje. Prav tako ne gre za spor o pravici do in iz obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti in plačevanju prispevkov za to zavarovanje, saj v skladu z ZZZPB obvezno zavarovanje ne zajema pravic iz aktivne politike zaposlovanja. Po 4.b členu ZZZPB je sicer vključitev v program aktivne politike za zaposlovanje z namenom povečanja zaposlitvenih možnosti temeljna pravica brezposelne osebe, vendar ta pravica ni vključena v pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Po 17. členu ZZZPB so to le pravice do denarnega nadomestila, denarne pomoči, povračila prevoznih in selitvenih stroškov, pravica do zdravstvenega varstva in pravica do pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so urejene v 3. poglavju ZZZPB. O teh pravicah na prvi stopnji odloča pooblaščeni delavec zavoda, na drugi stopnji pa organ zavoda (45. člen ZZZPB). Ukrepi in pravice iz aktivne politike za zaposlovanje so urejeni v 4. poglavju zakona. Tudi financiranje sredstev za zavarovanje za primer brezposelnosti se zagotavlja drugače kot sredstva za izvajanje aktivne politike zaposlovanja, in sicer v prvem primeru s prispevki delavcev, organizacij in delodajalcev, ki se zbirajo v proračunu Republike Slovenije in nato usmerjajo izvajalcem programov po namenih porabe, v drugem primeru pa se neposredno zagotavljajo s proračunom Republike Slovenije (60. člen ZZZPB).

Prav tako ne gre za spor o povrnitvi neupravičeno pridobljenih sredstev ali za spor o povrnitvi škode, ki jo je zavarovanec povzročil zavodu v zvezi z zavarovanim razmerjem ali v zvezi z uveljavljanjem pravic iz socialnega varstva po 2. odstavku 7. člena ZDSS-1. V tem primeru namreč zakon določa, da gre za socialni spor le na področjih iz 1. odstavka 7. člena. Tako gre za socialni spor le v primerih povrnitve neupravičeno pridobljenih sredstev oziroma povrnitvi škode v povezavi s spori, ki so kot socialni spori določeni na posameznih področjih, med drugim tudi na področju zavarovanja za primer brezposelnosti in zaposlovanja v skladu s 3. točko 1. odstavka 7. člena ZDSS-1. Med temi spori pa, kot pojasnjeno, ni sporov s področja aktivne politike zaposlovanja.

Po 3. odstavku 7. člena ZDSS-1 je socialno sodišče pristojno odločati tudi v socialnih sporih, za katere tako določa zakon, vendar tudi ta določba ne pride v poštev, saj nek drug zakon pristojnosti socialnemu sodišču za konkreten primer ne daje.

V obravnavani zadevi torej ne gre za nobenega od izrecno naštetih socialnih sporov, temveč za spor med zavodom in osebo, ki je bila vključena v aktivno politiko zaposlovanja v skladu z 49. členom ZZZPB. Zato gre za povsem civilnopravno razmerje in premoženjski spor, za reševanje katerega je pristojno sodišče splošne pristojnosti (1. člen ZPP).

Glede na navedeno je ob upoštevanju določb 24., 25. in 30. člena ZPP Vrhovno sodišče sklenilo, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.