Jedro

Predlog za „retrogradno oceno“ začasne nezmožnosti za delo tožnika za obdobje od leta 1992 do 1997 je bil v upravnem postopku pravilno zavržen, saj je bilo o njegovi delazmožnosti za to obdobje že pravnomočno odločeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke št. 220000-18070-6614/2007/4 z dne 29. 8. 2007, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep imenovanega zdravnika št. 220000-18070-6614/2007/4 z dne 6. 8. 2007. Z navedenim sklepom je bil zavržen predlog tožnikovega osebnega zdravnika za oceno bolniškega staleža za nazaj od leta 1992 dalje. Tožnik je zahteval ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za obdobje 1992-1997 v letu 2007, potem ko je bil že upokojen od leta 2002. Po presoji sodišča je bil predlog osebnega zdravnika pravilno zavržen na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji), ker je bilo o tožnikovi delazmožnosti že pravnomočno odločeno z odločbo tožene stranke, št. 072-520/4-93 z dne 11. 3. 1994 in s sodbo Ps 626/95. 2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Navaja, da je bila kršena 8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), ker ni bil zaslišan na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, zaslišanje stranke bi moralo opraviti vsaj pritožbeno sodišče. Kršena naj bi bila tudi 14. oz. 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnikove zdravstvene težave so bile v obdobju 1992–1997 kritične, pri čemer je bil nepravilno uporabljen zakon in pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Po presoji revizijskega sodišča nižji sodišči s tem, da nista zaslišali revidenta, nista kršili določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj načelo kontradiktornosti ne zahteva od sodišča obveznega zaslišanja strank. Za presojo zakonitosti sklepa o zavrženju predloga osebnega zdravnika za oceno bolniškega staleža za 15 let nazaj, ob tem da je bilo o tem že pravnomočno odločeno, revidentovo zaslišanje ni bilo potrebno.

7. Po presoji revizijskega sodišča tudi ni prišlo do kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjevana protispisnost je neobrazložena, medtem ko izvedba s strani revidenta predlaganih zaslišanj in vpogled v listine, na odločitev v tej zadevi ne more imeti vpliva. Dejstva, ki bi jih sodišče ugotovilo z izvedbo predlaganih dokazov, niso odločilna, zato jih upravičeno ni izvedlo.

8. Pravilno je bil v upravnem postopku zavržen predlog za „retrogradno oceno“ začasne nezmožnosti za delo za obdobje od leta 1992 do 1997, saj je bilo o tožnikovi delazmožnosti v tem obdobju že pravnomočno odločeno (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP). Tožena stranka je z odločbo z dne 11. 3. 1994 pravnomočno odločila, da je revident zmožen za delo od 2. 11. 1992 do 12. 10. 1993, z odločbo z dne 17. 5. 1995 pa, da je zmožen za delo od 29. 11. 1994 dalje (slednje je potrdilo s sodbo tudi Delovno in socialno sodišče v zadevi Ps 626/95 z dne 29. 8. 1996). Revident zaradi instituta pravnomočnosti ne more izpodbijati pravnega razmerja za nazaj, poleg tega pa njegovih pavšalnih navedb o kršitvah predpisov s področja zdravstvenega zavarovanja niti ni mogoče preizkusiti.

9. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.