Jedro

Dolžnik je v ugovoru navedel, da sta se direktorja obeh družb dogovorila, da bo zaradi nastalih likvidnostnih težav, dolžnik lahko poravnal dolg v več obrokih do konca leta 1999. Trdil je tudi, da se je dogovora držal in da je vplačal obrok v višini 100.000,00 SIT, ter tako poravnal del dolga. V zvezi z zatrjevanim dogovorom je dolžnik predlagal dokaz z zaslišanjem direktorjev, glede delnega plačila pa je predložil potrdilo o plačilu 100.000,00 SIT. Ker iz ugovornih trditev izhaja, da je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki še ni potekel, dolžnik pa je v zvezi z zatrjevanim dogovorom sodišču predložil tudi ustrezen dokaz (zaslišanje direktorjev strank), je ugovor obrazložen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 29.05.2000 s sklepom razveljavilo sklep o izvršbi z dne 21.09.1999 v 2. točki izreka in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku. Upnik se je zoper navedeni sklep pravočasno pritožil. Navedel je, da z dolžnikom sklenil ustni dogovor in aneks k pogodbi o prodaji mesa z dne 06.05.1999, na osnovi katerega bi dolžnik moral do 14.06.1999 poravnati dolg nad 2.000.00,00 SIT, razliko pa v obrokih. Nova naročila bi bila možna samo ob predhodnem plačilu in dostavi potrdil o plačilu. Iz kartice (iop) pa je razvidno, da je bilo zadnje plačilo opravljeno 11.02.2000 v višini 100.000,00 SIT in 26.04.2000 v višini 50.000,00 SIT, tako da saldo na dan 15.08.1999 še vedno znaša 2.207.565,00 SIT glavnice in 168.360,80 SIT obresti. Navedel je še, da je bil predlog za izvršbo vložen, ker se dolžnik ni držal dogovora. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je glede na vsebino upnikove pritožbe preverilo, ali je dolžnikov ugovor obrazložen (5. odst. 62. člena ZIZ). Glede na določbo 2. odst. 53. člena ZIZ mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje. Kadar so navedena dejstva takšna, da zanje nosi dokazno breme dolžnik, pa mora zanje predložiti tudi dokaze, sicer je ugovor neobrazložen in je kot tak, po navedenem določilu ZIZ, neutemeljen. Dolžnik je v ugovoru navedel, da sta se direktorja obeh družb dogovorila, da bo zaradi nastalih likvidnostnih težav, dolžnik lahko poravnal dolg v več obrokih do konca leta 1999. Trdil je tudi, da se je dogovora držal in da je vplačal obrok v višini 100.000,00 SIT, ter tako poravnal del dolga. V zvezi z zatrjevanim dogovorom je dolžnik predlagal dokaz z zaslišanjem direktorjev, glede delnega plačila pa je predložil potrdilo o plačilu 100.000,00 SIT. Ker iz ugovornih trditev izhaja, da je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki do dneva vložitve predloga za izvršbo, še ni potekel, dolžnik pa je v zvezi z zatrjevanim dogovorom sodišču predložil tudi ustrezen dokaz (zaslišanje direktorjev strank), je sodišče prve stopnje pravilno štelo ugovor za obrazložen v smislu 2. odst. 53. člena ZIZ. Zato je odločitev, kot je razvidna iz izreka izpodbijanega sklepa, povsem v skladu z 2. odst. 62. člena ZIZ. Kršitve dogovora s strani dolžnika pa upnik ne more dokazovati v izvršilnem postopku, temveč bo moral to storiti pred pristojnim sodiščem v pravdnem postopku. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - v zvezi s 15. členom ZIZ), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep, na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, potrdilo.