Jedro

Če stranka v denacionalizacijskem postopku zahteva tudi premičnine, mora to v svoji zahtevi posebej navesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru, kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.7.2001. Tožena stranka je z navedeno odločbo ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d., L., odpravila dopolnilno odločbo o denacionalizaciji z dne 7.4.1998, ki jo je izdala Upravna enota R/K (1. točka izreka), zavrnila zahtevo tožnice, da se ji prizna pravica do odškodnine za podržavljene nepremičnine kot prepozno (2. točka izreka), v preostalem delu pa vrnila organu prve stopnje zadevo v ponovni postopek in odločanje (3. točka izreka). V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na ugotovitve iz sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 426/2001-20 z dne 24.4.2001, s katero je toženi stranki naloženo, da zahtevo tožnice za priznanje odškodnine za podržavljene nepremičnine v višini 9.216 USD kot prepozno vloženo zavrže. Tožnica je šele 4.10.1994 vložila zahtevo za priznanje odškodnine za podržavljene premičnine. Po 64. členu ZDen je rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo potekel 7.12.1973. V zahtevi za denacionalizacijo z dne 18.1.1992 je tožnica le navedla, da je bilo denacionalizacijskemu upravičencu zaplenjeno celotno premoženje, vendar to ne pomeni izrecne zahteve za vračilo premičnega premoženja. Če stranka v denacionalizacijskem postopku poleg nepremičnin zahteva še premičnine, mora to v svoji zahtevi posebej navesti. Zapisnik o zaplembi premoženja, ki je bil predložen med denacionalizacijskim postopkom, je lahko le podlaga za dokazovanje utemeljenosti določene zahteve, ne more pa nadomestiti same zahteve za denacionalizacijo. Upravnemu organu ne more biti prepuščeno, da sam, mimo zahteve za denacionalizacijo, odloča o tem, katere premičnine bodo predmet denacionalizacije in katere ne.

Po presoji sodišča prve stopnje je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Tožena stranka je odločbo izdala v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS, št. U 426/2001-20 z dne 24.4.2001, s katero je le to odpravilo odločbo tožene stranke z dne 8.7.1998 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V citirani sodbi je namreč ugotovilo, da zahteva tožnice za denacionalizacijo, ki je bila vložena v letu 1992, ni vsebovala zahteve za denacionalizacijo premičnin. Zato je naložilo toženi stranki, da zahtevo kot prepozno zavrže. V skladu s 3. odstavkom 60. člena ZUS je dolžan pristojni organ v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi, izdati nov upravni akt v tridesetih dneh od dneva, ko je dobil sodbo, oziroma v roku, ki ga določi sodišče ter je pri tem vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Ker gre pri izpodbijani odločbi za izvrševanje citirane sodbe upravnega sodišča, je bila tožena stranka dolžna odločiti tako, kot ji je naložilo upravno sodišče v navedeni sodbi. Neutemeljeni so ugovori, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava.

Tožnica v pritožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo prve stopnje. Navaja, da je pri vlaganju zahteve za denacionalizacijo imela v mislih celotno premoženje. Od pritožbenega sodišča pričakuje pravično sodbo. Zato je predložila cenilni zapisnik. Izpodbijana sodba krši 7. člen ZUP-a - varstvo pravic strank in 8. člen ZUP-a - načelo materialne resnice. Pričakuje, da bo velika krivica, ki je bila storjena očetu, popravljena.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov predloženih spisov izhaja, da je tožena stranka odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu, izdala v izvrševanju sodbe upravnega sodišča U 426/2001-20 z dne 24.4.2001. V tej sodbi je upravno sodišče naložilo toženi stranki, da zahtevo tožnice za denacionalizacijo podržavljenih premičnin kot prepozno zavrže. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka v zadevi pravilno odločila. Kot navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je tožena stranka pri ponovnem odločanju vezana na pravno mnenje sodišča in na stališča, ki se tičejo postopka. Zato je bila tožena stranka dolžna odločiti tako, kot ji je naložilo upravno sodišče v citirani sodbi. Pa tudi sicer je tožena stranka v razlogih svoje odločitve navedla pravilne razloge o tem, zakaj pravočasno zahtevo za denacionalizacijo ni mogoče šteti tudi kot zahtevo za posamezne premičnine. Tožnica, ki v pritožbi ponavlja tožbene ugovore glede zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ter zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zato ne more uspeti.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.