Jedro

Stranka učinek domneve priznanja iz prvega odstavka 214. člena ZPP lahko prepreči z izjavo, da dejstva ne pozna, vendar to velja le, če gre za dejstvo, ki se ne nanaša na ravnanje stranke ali na njeno zaznavanje. Pri tem izjave o nevednosti ni mogoče vrednotiti ločeno od zahteve po informiranosti. Stranka si mora, če z določenimi dejstvi ni seznanjena, priskrbeti določene informacije, če je pri tem neuspešna, pa navesti razlog za neuspeh.

Odstopna izjava je brezoblična in če ni podana že pred pravdo ali izvršbo, se kot obvestilo o odstopu šteje vložitev tožbe ali predloga za izvršbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Tožnica v tem postopku zahteva plačilo zneska 13.008,10 EUR. Trdi, da je toženec kršil sklenjeno pogodbo o potrošniškem kreditu z dne 14. 3. 2018 (v nadaljevanju pogodba), saj ni plačal več zaporednih obveznosti (za meseca januar in februar 2019), predhodnih obveznosti pa ni plačal v celoti. Šteje, da je pogodba po izvedenem opominjevalnem postopku in obvestilu o odstopu nehala veljati in je zato upravičena do predčasnega plačila celotne kreditne obveznosti. Toženec je zahtevku nasprotoval s trditvijo, da tožnica od kreditne pogodbe ni veljavno odstopila, saj njenega odstopa ni prejel. 2. Sodišče prve stopnje je zahtevku v večjem delu ugodilo in tožencu naložilo, da tožnici plača 13.008,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2019 dalje do plačila (točka II izreka). V ostalem delu je postopek zaradi delnega umika tožbe ustavilo (točka I izreka) in odločilo, da stroške postopka nosi toženec (točka III izreka). Presodilo je, da je tožnica od pogodbe veljavno odstopila, saj je s tem, ko je toženca neuspešno pozvala na plačilo obveznosti v roku 15-tih dni, nato pa mu je na njegov naslov priporočeno poslala še odstopno izjavo (dopis z dne 10. 4. 2019), izpolnila svojo obveznost, da poskuša doseči toženčevo seznanjenost z odstopom. Poleg tega toženec ni prerekal, da je bil dopis (morda) vročen odraslemu članu gospodinjstva, kar pa pomeni pravilno vročitev tožencu.

3. Pritožbo vlaga toženec. Sodbo izpodbija v ugodilnem delu in odločitvi o stroških postopka. Uveljavlja pritožbena razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške.

Nasprotuje zaključku, da mu je bil dopis z dne 10. 4. 2019 (priloga A5) vročen. Opozarja, da je trditev tožnice, da je bil dopis z dne 10. 4. 2019 vročen drugemu članu gospodinjstva, obrazloženo prerekal, saj je navedel, da mu to ni poznano. Taka izjava prepreči domnevo o priznanju. Sodišče bi zato moralo izvesti predlagane dokaze. Vztraja, da tožnica ni pravilno odstopila od pogodbe. Za trditev, da podpis na povratnici ni njegov, je predlagal ustrezne dokaze, med drugim grafologa, a je sodišče dokaz zavrnilo. Toženec je tako ravnanje pravočasno grajal. Meni, da gre za relevanten dokaz, vprašanje, ali je bila vročitev pravilna, pa relevantno dejstvo. Sodišču očita kršitev pravice do izjave, kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 2. odstavka 214. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost sodbe.

4. Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe.

7. V pritožbenem postopku ni izpodbijano, da je toženec kršil sklenjeno pogodbo, saj ni plačal več zaporednih obveznosti (to je za meseca januar in februar 2019), predhodne obveznosti pa je plačal le delno; da mu je tožnica 12. 3. 2019 poslala poziv, da v roku 15 - tih dni od prejema plača svoje zapadle obveznosti in da toženec, ki je poziv prejel 14. 3. 2019, obveznosti ni poravnal. Prav tako ni izpodbijano, da je tožnica na njegov naslov nato priporočeno poslala tudi dopis z dne 10. 4. 2019, v katerem je toženca obvestila, da je od pogodbe odstopila in o tem, da je celoten dolg predčasno zapadel v plačilo. Sporno ostaja, ali je tožnica od pogodbe veljavno odstopila, saj pritožnik vztraja, da dopisa z izjavo o odstopu ni prejel. Podpis na povratnici ni njegov, prav tako pa ni mogoče šteti, da je bil dopis vročen odraslemu članu gospodinjstva.

8. Posledice kršitve pogodbe s strani kreditojemalca sta pravdni stranki uredili v 8. členu pogodbe. Ta določa, da ima banka pravico odstopiti od pogodbe in takoj zahtevati vračilo vsega dolga z obrestmi in stroški vred pred potekom roka za vračilo, če kreditojemalec ne plača začetne ali dveh zaporednih mesečnih obveznosti. Pred odstopom od pogodbe mora banka kreditojemalcu na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov določiti primeren dodaten rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od 15 dni. Banka lahko razdre pogodbo, če potrošnik ne plača zapadlih obveznosti v tem dodatnem roku. Smiselno enako določa tudi 20. člen Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-2) s tem, da ta določba banki v isti situaciji daje poleg možnosti odstopa od kreditne pogodbe, tudi možnost, da zahteva plačilo preostalih plačil pred njihovo zapadlostjo1. 9. Iz zgoraj povzetega pogodbenega (in zakonskega) določila izhaja, da se odstop od pogodbe izvrši z enostransko izjavo volje, iz katere izhaja, da banka odstopa od pogodbe. Banka ima torej po pogodbi oblikovalno upravičenje, saj lahko enostransko doseže prenehanje pogodbe, kreditojemalec pa lahko izjavo samo sprejme in prenehanja pogodbe, če so izpolnjeni pogoji iz tega člena, ne more preprečiti.2 Ker ne pogodba ne ZPotK-2 ne določata, kdaj izjava o odstopu učinkuje, v skladu s splošnimi pravili o učinkovanju izjave volje (14. člen v zvezi z 28. členom OZ) tudi v tem primeru velja prejemna teorija in pogodba preneha veljati, ko kreditojemalec prejme izjavo banke.

10. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča, da toženec navedbe tožnice, da je bila odstopna izjava, če ni bila vročena tožencu, vročena odraslemu članu gospodinjstva, ni obrazloženo prerekal in se zato (na podlagi prvega odstavka 214. člena ZPP) šteje za priznano. Drži sicer, da stranka učinek domneve priznanja iz prvega odstavka 214. člena ZPP prepreči z izjavo, da dejstva ne pozna, vendar to velja le, če gre za dejstvo, ki se ne nanaša na ravnanje stranke ali na njeno zaznavanje. Pri tem izjave o nevednosti ni mogoče vrednotiti ločeno od zahteve po informiranosti. Stranka si mora, če z določenimi dejstvi ni seznanjena, priskrbeti določene informacije, če je pri tem neuspešna, pa navesti razlog za neuspeh.3 Ker se je navedba tožnice nanašala na sprejem pošiljke s strani odraslih članov toženčevega gospodinjstva, torej oseb s katerimi toženec živi in ima z njimi dnevne stike, bi to navedbo brez težav preveril in nanjo (obrazloženo) odgovoril. Ker tega ni storil, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da toženec tožničine navedbe ni prerekal. Očitek o kršitvi drugega odstavka 214. člena ZPP je zato neutemeljen.

11. Ker je vročitev odraslemu članu gospodinjstva na podlagi drugega odstavka 41. člena Zakona o poštnih storitvah dopusten način vročanja, je tudi po presoji pritožbenega sodišča treba šteti, da je toženec dopis prejel in se z njim seznanil. Izjava o odstopu od pogodbe je 10. 4. 2019 zato začela učinkovati. Ugotavljanje, ali je podpis na povratnici toženčev ali pa gre za podpis člana njegovega gospodinjstva, je ob povedanem nepotrebno. Odločitev bi bila enaka. Dokaz z izvedencem grafologom je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo in s tako odločitvijo ni poseglo v toženčevo pravico do izvedbe dokazov ter storilo smiselno zatrjevane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče pa pritožnika dodatno opozarja tudi na stališče sodne prakse, da je odstopna izjava brezoblična in če ni podana že pred pravdo ali izvršbo, se kot obvestilo o odstopu šteje vložitev tožbe ali predloga za izvršbo.4 Toženec je bil zato z odstopom od pogodbe seznanjen z vročitvijo sklepa o izvršbi dne 30. 4. 2019, izrecno pa s prejemom dopolnitve tožbe 9. 9. 2019. 13. Zahtevek tožnice, ki ga utemeljuje z odstopom od pogodbe, je zato utemeljen, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna.

14. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker toženec s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so tožnici v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžna jih je nositi sama.

1 Se pa na podlagi četrtega odstavka v obeh primerih obveznost kreditodajalca izračuna na način, ki ga določa 22. člen ZPotK-2. 2 Odstopna pravica, ki je ena od oblikovalnih pravic, daje imetniku pravno možnost, da z enostransko izjavo volje, naslovljeno na odstopnega zavezanca, povzroči prenehanje (razvezo) pravnega razmerja, praviloma pogodbe (obširneje o oblikovalnih pravicah in posebej odstopni pravici glej v delu Plavšak, Juhart, Vrenčur, Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, razdelek 28.14). 3 Glej N. Betteto in drugi v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem spremenjenih členov, UL RS, 4. knjiga, str. 169. 4 Glej na primer odločbe VSL II Cp 1353/2009, I Cpg 308/2011, II Cp 1891/2012, I Cp 999/2016, I Cpg 1072/2017, I Cp 2290/2018 in s to odločbo povezano odločbo VS RS II Ips 336/2016.