Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnika sama nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: S sklepom začasne predsednice Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2010-63 z dne 26.7.2010 je bila pristojnost Višjega sodišča v Celju prenesena na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 55.251,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.6.2003 dalje do prenehanja obveznosti ter ji povrniti 3.419,65 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, po preteku roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo še zahtevanega zneska 21.112,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.6.2003 dalje ter tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 1.841,27 EUR v roku 15 dni, po preteku roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zavrnilni del sodbe se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik ter predlaga, da višje sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, tudi v obrestnem in stroškovnem delu, tožeči stranki pa prizna stroške te pritožbe. Navaja, da je sodišče v sodbi pravilno ugotovilo vse tožnikove neugodnosti v času zdravljenja, vendar mu je v nasprotju s pravilno uporabo materialnega prava dosodilo odškodnino, ki za tovrstne posledice ni dovolj visoka. Pritožnik se tudi ne strinja z odmerjeno odškodnino za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je namreč postal invalid prve kategorije in povsem nesposoben za vsakršno delo. Tožnik je bil v času dogodka star šele 45 let, zato lahko pričakuje še vrsto let, v katerih bo duševno trpel zaradi posledic nezgode. Opozarja, da se glede na veljavno sodno prakso, odškodnina za poškodbe, ki jih je utrpel, giblje med 130 in 200 povprečnimi mesečnimi neto plačami v Republiki Sloveniji. Sodišče je njegovo odškodnino ocenilo na 96 povprečnih plač, sam pa je v skladu z veljavno sodno prakso ocenil svoj zahtevek na 130 povprečnih mesečnih neto plač v Republiki Sloveniji.

Zoper ugodilni del sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil stranski intervenient na strani tožene stranke. Meni, da je sodišče tožeči stranki previsoko prisodilo odškodnino za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožnik se strinja z obsegom ugotovljenih telesnih bolečin s strani izvedenca, vendar pa meni, da je sodišče te bolečine ovrednotilo previsoko in bi bila primerna odškodnina za bolečine v višini 25.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje pa je previsoko odmerilo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožeča stranka res ni sposobna za pridobitno delo in aktivnosti, pri katerih se zahtevajo prisilna drža, sunkoviti gibi, prenašanje težkih predmetov, daljše sedenje in stanje, vsa ostala dela pa lahko opravlja tako, da je samostojna v svojem življenju in mora le za določena dela uporabiti večji napor ali pridobiti pomoč drugega. Meni, da bi bila primerna odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti 35.000,00 EUR. Nadalje opozarja, da je tožena stranka za obveznost do tožnika izvedela šele, ko je sodišče odločilo o temelju tožbenega zahtevka, zato meni, da bi obresti lahko tekle šele od pravnomočnosti vmesne sodbe dalje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena ZPP ter v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo kršitev procesnih pravil, na katere pazi po uradni dolžnosti, medtem ko pritožba tega pritožbenega razloga ne konkretizira.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za škodo, ki jo je tožnik utrpel v nesreči pri delu dne 19.9.2000, ko je padel z dvigala z višine okoli 8 m in je pri tem utrpel kompresijski prelom II. ledvenega vretenca, prelom desne koželjnice, ki sega v zapestni sklep, večfragmentarni prelom distalnega dela leve koželjnice na tipičnem mestu, ki sega v sklep ter kompresijski večfragmantarni prelom obeh petnic. O temelju tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo z dne 10.4.2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 22.4.2009, opr. št. II Cp 539/2009, že pravnomočno odločilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka krivdno odgovorna za škodo do 60 %, medtem ko do 40 % nosi odškodninsko odgovornost tožnik sam. V nadaljnjem sojenju je sodišče prve stopnje tožniku, ob upoštevanju njegove soodgovornosti prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 55.251,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.6.2003 dalje. Za preseženih 21.121,73 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tožniku priznalo denarno odškodnino v višini 35.000,00 EUR, za strah mu je priznalo polno odškodnino v znesku 2.086,46 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa mu je priznalo 55.000,00 EUR. Tožniku je torej sodišče prve stopnje iz naslova nepremoženjske škode priznalo 92.086,46 EUR ter mu ob upoštevanju sokrivde (40 %) prisodilo znesek 55.251,81 EUR.

Predmet pritožbenega preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve je določitev višine denarne odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jih je trpel oz. jih trpi kot posledico poškodbe, povzročene v nesreči pri delu. Podlaga za presojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je v 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se uporablja glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika. Glede na merila, določena v teh določbah, se odmeri odškodnina na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. Po eni strani so v ospredju okoliščine primera, ki škodo in njen obseg, glede na oškodovanca individualizirajo, po drugi strani pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in upoštevaje druge primerljive primere sodne prakse zaradi enakega obravnavanja škod različnega obsega. V zvezi z uporabo materialnega prava je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravni standard pravične odškodnine in ni podlage niti za višjo odškodnino, kot se zavzema tožnik, niti za nižjo odškodnino, kot se zavzema stranski intervenient na strani tožene stranke. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje natančno ugotovilo obseg posameznih oblik nepremoženjske škode, nato pa individualiziralo obseg tožnikovega trpljenja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik utrpel kompresijski prelom II. ledvenega vretenca, prelom desne koželjnice, ki sega v zapestni sklep, večfragmentarni prelom distalnega dela leve koželjnice na tipičnem mestu, ki sega v sklep ter kompresijski večfragmentarni prelom obeh petnic. Ob nesporni ugotovitvi, da je tožnik trpel hude bolečine 12 dni, srednje močne bolečine 45 dni, zmerne bolečine 2 meseca in lažje bolečine leto dni ter da je tožnik v času zdravljenja pretrpel še vrsto neugodnosti, ki jih je sodišče natančno navedlo na 5. strani obrazložitve izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče prepričano, da je za njegove telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem pravična odškodnina v dosojeni višini 35.000,00 EUR. Pri tem sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo tožnikove starosti ob škodnem dogodku (45 let) ter da bodo tožnika telesne bolečine ob spremembi vremena, prisiljeni telesni drži, daljšem sedenju in hoji spremljale vse življenje.

Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz ugotovitev izvedenca in izpovedi tožnika. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pri tožniku zaradi posledic nezgode prišlo do bistvenega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker ni sposoben za nobeno pridobitno delo in aktivnosti, ki zahtevajo prisilno telesno držo, sunkovite gibe, prenašanje tudi lažjih bremen, daljše sedenje in stanje ter ročne spretnosti. Posledice utrpelih poškodb gotovo izdatno posegajo v tožnikovo življenje, kljub temu pa ne dosegajo tolikšne izredne škode, ki bi upravičevale odmero višje denarne odškodnine iz tega naslova od odmerjene. Priznana odškodnina ni majhna in tudi ni pod mejami, ki jih priznava sodna praksa.

Tožnikov odškodninski primer se glede na tip poškodbe uvršča v skupino hudih primerov po Fischerjevi razvrstitvi. Primerjava vrste in obsega tožnikovih posledic s podobnimi primeri iz sodne prakse pokaže, da je prisojena odškodnina v višini 96 povprečnih neto plač sorazmerna nastali škodi ter da sta bili obe načeli za odmero odškodnine pravilno upoštevani.

Neutemeljen je tudi očitek stranskega intervenienta na strani tožene stranke o začetku teka zamudnih obresti, ki po njegovem mnenju tečejo šele od pravnomočnosti vmesne sodbe dalje. Že prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da je bila tožena stranka tako s temeljem kot tudi z obsegom nepremoženjske škode seznanjena že z vložitvijo tožbe v predmetni zadevi (277. člen in 324. člen ZOR) in bi bila tožeča stranka že od tega dne dalje upravičena od prisojenega zneska uveljavljati zamudne obresti.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

ZPP v 1. odstavku 165. člena določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožeča stranka ter stranski intervenient na strani tožene stranke s pritožbama nista uspela, zato morata v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.