Jedro

Kršena je določba 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS), če toženi stranki ni bila dana možnost, da bi se udeležila postopka pred socialnim sodiščem, v katerem je bila s pravnomočno sodbo ugotovljena tožničina nezmožnost za delo. Navedene odločbe ustave sodišči druge in prve stopnje nista upoštevali, ker sta odločitev oprli na pravnomočno sodbo socialnega sodišča.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in je razveljavilo sklepa direktorja tožene stranke z dne 21.4. in 21.5.1997, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje zaradi neupravičene odsotnosti z dela od 26.2. do 7.3.1997 (5. točka prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in da je še vedno v delovnem razmerju. Toženi stranki je naložilo, da tožnico pokliče nazaj na delo in ji od 21.5.1997 dalje prizna vse pravice iz dela.

Odločitev je oprlo na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 761/97 z dne 4.12.1998, ki je postala pravnomočna dne 11.3.1999. Navedeno sodišče je razsodilo, da je bila tožnica nezmožna za delo od 26.2. do 7.3.1997. Na podlagi navedene sodbe je bil izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 61. člena ZDR, ki določa, da je delavec upravičen do odsotnosti z dela na podlagi potrdila o začasni nezmožnosti za delo. Sodišče je v tem sporu vezano na odločitev socialnega sodišča, ker je ugotovitev o nezmožnosti za delo predhodno vprašanje, ki je bilo rešeno s pravnomočno sodbo na matičnem področju. To je v skladu z določbo prvega odstavka 12. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno. Soglašalo je z dokazno oceno in pravnimi stališči sodišča prve stopnje. Zaradi pravnomočne sodbe socialnega sodišča niso bili izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja. Z njo je bil izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 61. člena ZDR o upravičeni odsotnosti tožnice z dela.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno je predlagala spremembo izpodbijanih sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka.

Navajala je, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbene navedbe, da ima sodba v zadevi Ps 761/97 lahko glede tožnice posledice samo s stališča predpisov o zdravstvenem zavarovanju, ne pa tudi glede njenega delovnopravnega statusa. Sodišči druge in prve stopnje sta odločitvi zmotno oprli na tretji odstavek 61. člena ZDR in na pravnomočno sodbo socialnega sodišča. Tožnici zdravstveni organi niso priznali bolniškega staleža, zato se je bila na podlagi določb Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 do 56/99, v nadaljevanju: ZZVZZ) dolžna ravnati po mnenjih zdravniških komisij. Lečeči zdravnik tožnici staleža ni odobril in ji je celo naročil, da mora iti delat. Tožnica je torej vedela, da nima potrdila o začasni nezmožnosti za delo.

Potrdila o takšni nezmožnosti ni predložila. Tožnica ni dobila soglasja za izostanek, izostanka ni opravičila in je ravnala v nasprotju z navodili lečečega zdravnika. Tožena stranka ni prejela sodbe v socialnem sporu opr. št. Ps 761/97 in je bila z njo seznanjena šele ob prejemu prvostopne sodbe v tem sporu. Tožena stranka je določila v skladu z določbo 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR.

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje. Zaradi tega jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP izrecno določeni. Po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

Sodišče druge stopnje je v zvezi s sodbo Ps 761/97 sprejelo stališče, da je odločilnega pomena, da je bila z njo tožnici priznana odsotnost z dela. Sodišče druge stopnje je torej odgovorilo na navedbe, za katere revidentka trdi, da so odločilnega pomena. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 385. člena v zvezi s prvim odstavkom 375. člena ZPP torej ni podana.

Zastopnik tožene stranke je na glavni obravnavi dne 12.5.1999 navajal, da tožena stranka ni bila seznanjena s postopkom in sodbo v socialnem sporu opr. št. Ps 761/97, ki je tekel pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Enaka je navedba v reviziji.

V 22. členu Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, v nadaljevanju: URS) je določeno, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. To ustavno določilo ureja načela enakega varstva pravic, ki mora biti prizadetim osebam zagotovljeno tudi v sodnem postopku. Iz navedene določbe ustave izhaja, da mora biti strankam udeleženim v postopku, zagotovljena enakopravnost, kar je temeljno jamstvo za poštenost postopka. Tudi v delovnih in socialnih sporih imajo stranke pred sodiščem pravico, da predstavijo svoja stališča, da predlagajo dokaze in v razmerju do druge stranke ne smejo biti postavljene v slabši položaj. Strankam torej mora biti zagotovljena pravica do kontradiktornega postopka. Toženi stranki v socialnem sporu, v katerem je bil tožnici priznan bolniški stalež, naj ne bi bila dana možnost udeleževati se postopka, zaradi česar so bile kršene njene prej navedene pravice (Primerjaj Odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, URS - opr. št. Up-39/95-19 z dne 16.1.1997.) Utemeljitev v izpodbijani sodbi (ki je smiselno enaka kot obrazložitev v sodbi sodišča prve stopnje), da je sodišče vezano na pravnomočno sodbo socialnega sodišča, opr. št. Ps 761/97 z dne 4.12.1999, pravno ni sprejemljiva tudi zaradi načela subjektivnih mej pravnomočnosti, ki je urejeno v 333. členu ZPP. To načelo ureja pravila, ki določajo osebe, na katere se nanaša pravnomočnost. V socialnem sporu, kjer sta stranki fizična in pravna oseba in v katerem je odločeno o individualni pravici ali obveznosti, v osebnem smislu ne velja načelo absolutne pravnomočnosti, zato pravnomočnost zavezuje le stranke socialnega spora. Tožena stanka ni bila stranka v socialnem sporu, zato so kršene tudi njene pravice, ki posredno izhajajo iz navedene določbe ZPP.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, sodišče druge stopnje pa je (s potrditvijo prvostopne sodbe) temu stališču pritrdilo, da je ugotovitev o nezmožnosti tožnice za delo predhodno vprašanje in da je sodišče na to vprašanje, ki je bilo ugotovljeno v pravnomočno končanem socialnem sporu, vezano. To stališče je zmotno, ker pravnomočnost ne sega na predhodno vprašanje, ki ga mora rešiti sodišče. Posledice pravnomočnosti navedenega vprašanja veljalo le tedaj, če so ugotovljene z ugotovitveno sodbo (na podlagi tretjega odstavka 187. člena ZPP) ali s sodbo, ki je izdana na podlagi nasprotne tožbe (189. člen ZPP).

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbo 22. člena URS, navedeno določbo URS ter načela o predhodnem vprašanju in subjektivnih mejah pravnomočnosti. Ker je predmet spora prenehanje delovnega razmerja po določbi 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, so za zakonitost prenehanja delovnega razmerja pomembne okoliščine, ki jih navaja ta določba. Prenehanje delovnega razmerja po navedeni določbi ZDR je prenehanje zaradi obnašanja delavca po 4. členu Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (v nadaljevanju: Konvencija). Zaradi določbe točke a) drugega odstavka 9. člena navedene Konvencije je za odločanje pomembna tudi prevalitev dokaznega bremena na delodajalca. Nekatere posebnosti je treba upoštevati pri prenehanju delovnega razmerja po navedeni določbi ZDR takrat, ko se ugotavlja bolniški stalež delavca.

Tudi materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, ker sta sodišči druge in prve stopnje odločitvi oprli na 61. člen ZDR, ne da bi upoštevali temeljne procesne pravice tožene stranke.

Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in odločilo na podlagi prvega odstavka 394. člena in drugega odstavka 395. člena ZPP.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).