Jedro

Pritožbene navedbe tožene stranke, da je dolgovani znesek po vtoževani fakturi plačala so v tem pritožbenem postopku neupoštevne pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa je v tem pritožbenem postopku nedovoljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka v 8 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je ta dolžna plačati tožeči stranki 1.720,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2019 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožeči stranki tudi izvršilne stroške v znesku 147,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2019 dalje do plačila in stroške pravdnega postopka v znesku 382,32 UER, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila (točka II. izreka). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožeča stranka dokazala utemeljenost svojega tožbenega zahtevka. Kot materialno pravno podlago za odločitev je navedlo določbe 435. člena OZ, ki urejajo kupoprodajno pogodbo. Sodišče je ugotovilo, da obe predloženi dobavnici in sicer prva z dne 24. 4. 2019 in druga dne 17. 7. 2019, potrjujeta poslovno sodelovanje med pravdnima strankama, da je tožena stranka pri tožeči stranki naročila dve kolesi z motorjem, da sta ji bili obe kolesi izdobavljeni, kar potrjujeta potrdili SŽ Express-e Pošiljka z dne 25. 4. 2019 ter elektronsko sporočilo z dne 28. 11. 2019, ter da je za izdobavljeno blago tožeča stranka izdala dva računa in sicer račun 5-88-3120 za znesek 1.720,49 EUR z dne 25. 4. 2019 in št. 5-88-5233 za znesek 1.721,71 EUR z dne 17. 7. 2019. Ugotovilo je, da izpisek iz konto kartice za dolžnika z dne 27. 11. 2019 potrjuje, da je tožena stranka dne 18. 7. 2019 plačala znesek 1.721,71 EUR in dne 28. 8. 2019 znesek 1,22 EUR, kar je tožeča stranka pri obračunu dolga tudi upoštevala. Preostalega zneska v višini 1.720,49 EUR, ki je tudi predmet tega postopka pa tožena stranka glede na izpis konto kartice ni poravnala. Da je tožena stranka naročila in prejela dve kolesi, plačala pa le enega je razvidno tudi iz izpiska transakcijskega računa, ki ga je predložila sama tožena stranka. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka v svojem odgovoru na navedbe tožeče stranke priznala, da je en račun ostal odprt, ker sta bili obe motorni kolesi isti model in oba računa enakega zneska in da je prišlo do napake1. 2. Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje z laično pritožbo v kateri navaja, da je bil dolg po obravnavani fakturi v celoti poravnan, kar da je razvidno iz predloženega potrdila v spisu. Predlaga, da se to plačilo še enkrat preveri.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neresnične. Ponavlja, da je tožena stranka naročila dve kolesi z motorjem, plačala pa le enega in opozarja, da je tožena stranka sama priznala, da je en račun ostal odprt ter da tudi ni z ničemer dokazala, da bi dolg po vtoževanem računu poravnala tekom postopka ali celo po izdani sodbi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti. Sodba v sporu majhne vrednosti se po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP lahko pritožbeno izpodbija le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne more pa se izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbene navedbe tožene stranke, da je dolgovani znesek po vtoževani fakturi plačala so tako v tem pritožbenem postopku neupoštevne pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa je v tem pritožbene postopku nedovoljeno.

6. Drži v odgovoru na pritožbo podana ugotovitev tožeče stranke, da je tožena stranka v postopku na prvi stopnji v svoji vlogi z dne 4. 2. 2020 priznala, da je od obeh koles tožeči stranki plačala le enega in je ostal odprt račun za eno kolo. To pa izhaja tudi iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Da bi tožena stranka tekom postopka ali celo po izdaji sodbe tožeči stranki poravnala tudi dolg po vtoževanem računu, tožena stranka ni niti v pritožbi konkretizirano navajala niti z ničemer dokazovala. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati vtoževani znesek v višini 1.720,49 EUR kot ta izhaja iz vtoževanega računa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je zahtevala tožeča stranka in jih je prisodilo sodišče prve stopnje je tako materialno pravno pravilen. Pritožbeno sodišče pa v postopku nas prvi stopnji ni zasledilo niti katere od po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

7. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega odgovora, ki jih je s pritožbo povzročila (člen 165 v zvezi s členom 154/I in 155/I ZPP). Stroške pritožbenega odgovora je pritožbeno sodišče tožeči stranki odmerilo po specificiranem stroškovniku v višini 186,66 EUR in sicer za sestavo odgovora po tar. št. 21 OT 250 točk, 2 % materialne stroške v skladu z 11. členom OT in 22 % DDV po 12. členu OT.

1 Glej točko 11 obrazložitve izpodbijane sodbe.