Jedro

V skladu s 16. členom Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini dodatek za posebne življenjske razmere v tujini javnemu uslužbencu pripada le ob določenih pogojih. Ugotovitev, ali življenjske razmere in okoliščine dela na določenem območju izpolnjujejo te pogoje, je v pristojnosti ministra in v to pristojnost sodišče ne more posegati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek: za razveljavitev 1. in 4. točke izreka sklepa tožene stranke z dne 29. 6. 2017, sklepa Vlade Republike Slovenije in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 9. 8. 2017; da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto dodatek za posebne življenjske razmere v tujini za obdobje od 15. 9. 2013 do 6. 3. 2016 v višini 4.454,03 EUR, od tega zneska odtegniti in plačati davke ter ji nato plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2016 dalje do plačila. V II. točki izreka je ustavilo postopek v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od vtoževanega neto zneska za čas od 26. 5. 2014 do 5. 4. 2016. V III. točki izreka je odločilo, da je tožnica dolžna v roku osmih dni toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 299,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo (I. točka izreka) in posledično zoper odločitev o stroških postopka (III. točka izreka) se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Navaja, da je sodišče zavzelo napačno stališče, da je upravičenje do dodatka vezano na odločitev ministra za notranje zadeve. Sklep, s katerim je minister določil območja s posebno težkimi življenjskimi razmerami in višino dodatka, je bil izdan šele po poteku tožničine misije, zato po zmotnem stališču sodišča ne predstavlja podlage za izplačilo dodatka za čas te misije. Prav tako je sodišče zavzelo zmotno stališče, da je razlog za zavrnitev zahtevka tudi v tem, da tožnica ni uveljavljala odškodninske terjatve v smislu neizpolnitve dolžnega ravnanja ministra. Sodišče je imelo dovolj podlage, da bi lahko opravilo presojo odškodninske odgovornosti pristojnega ministra oziroma tožene stranke. Dejstvo, da ministrstvo več let ni sprejelo sklepa, čeprav mu je to nalagala Uredba, predstavlja neskrbno ravnanje. Tožena stranka ni imela nobenega razumnega razloga, da v sedmih letih od začetka veljavnosti Uredbe ni sprejela posebnega akta, s katerim bi določila območja s posebno težkimi življenjskimi razmerami in višino dodatka, s tem pa je tožnici onemogočila izvajanje pravice. Nedopustno in arbitrarno ravnanje tožene stranke je povzročilo premoženjsko škodo tožnici za ves čas, ko je bila na misiji. Napačno je stališče sodišča, da je tožbeni zahtevek neutemeljen že zato, ker tožnica ni uveljavljala odškodninske terjatve. Sodnik mora vzeti tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v ugodilno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo presojanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa odgovarja:

5. V tem sporu gre za presojo, ali je bila tožnica v času od 15. 9. 2013 do 6. 3. 2016, ko je bila na mednarodni civilni misiji EUROLEX Kosovo, upravičena do dodatka za posebne življenjske razmere v tujini.

6. Dodatek za posebne življenjske razmere v tujini ureja 16. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uredba, Ur. l. RS, št. 14/09 in nasl.), ki določa, da javnim uslužbencem v tujini, ki opravljajo naloge na območjih, na katerih so življenjske razmere ali okoliščine dela posebno težke (zlasti izjemno visoke ali nizke temperature, slabe higienske razmere, huda onesnaženost, izpostavljenost kužnim nalezljivim boleznim in epidemijam, obstoj zdravju škodljivih in strupenih snovi ter radioloških, bioloških in kemičnih snovi), pripada dodatek v višini do 304,21 EUR. Območja s posebno težkimi življenjskimi razmerami in okoliščinami dela ter višino dodatka določi minister, pristojen za javnega uslužbenca.

7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v skladu s 16. členom Uredbe dodatek za posebne življenjske razmere v tujini javnemu uslužbencu pripada le ob določenih pogojih. Ugotovitev, ali življenjske razmere in okoliščine dela na določenem območju izpolnjujejo te pogoje, je v pristojnosti ministra in v to pristojnost sodišče ne more posegati.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v vtoževanem obdobju Kosovo ni bilo določeno kot območje s posebno težkimi razmerami dela. Ministrica za notranje zadeve je šele s sklepom z dne 18. 3. 2016 (torej potem, ko se je tožnica že vrnila z misije) določila Kosovo kot območje s posebno težkimi razmerami in višino dodatka, ki iz tega naslova pripada javnim uslužbencem, ki delajo na Kosovu. Dodatek tožnici ne pripada, saj v času njenega službovanja Kosovo s sklepom ministra ni bilo določeno kot območje s posebno težkimi življenjskimi razmerami. Prav tako za upravičenost do dodatka v določenem obdobju ni odločilno dejstvo, če delodajalec v kasnejšem obdobju delavcu dodatke prizna. Ker je torej tožena stranka ta dodatek priznala za obdobje po končani misiji tožnice, to ne vpliva na upravičenost do dodatka za obdobje tožničine misije. Gre namreč za odločitev ministra, kdaj in za katero območje bo priznal dodatek za posebne življenjske razmere v tujini.

9. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje njen zahtevek presojati (tudi) po pravilih odškodninskega prava, saj naj bi bila podana odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi normativne protipravnosti (da minister ni pravočasno izdal akta, s katerim bi bilo tožnici omogočeno uveljavljanje pravice, ki jo določa Uredba). Res je, da mora sodnik vzeti tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka (tretji odstavek 180. člena ZPP), kar v obravnavani zadevi pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati tožničin zahtevek tudi po pravilih odškodninskega prava, a le v primeru, če bi tožnica navedla pravno odločilna dejstva za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke. Teh pa ni navedla (trditve v pritožbi glede odškodninske odgovornosti tožene stranke so pritožbene novote), saj je podala le trditve, da ji dodatek za posebne življenjske razmere v tujini pripada že neposredno na podlagi same Uredbe. Zato ni podana niti v pritožbi zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 180. člena ZPP).

10. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).