Jedro

Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni utemeljila, iz česa sklepa, da bi sprejem tožnika, ki je bil dvakrat pogojno obsojen, pomenil nevarnost za javni red in mir (JRM). Ni tudi navedla, kako je mogoče za takšno nevarnost sklepati iz vrste kaznivih dejanj in prekrškov. Ena pogojna obsodba je že bila brisana. Tožena stranka tudi ni poslala upravnih spisov.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 23.8.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Ugotovila je, da je bil tožnik leta 1988 pravnomočno pogojno obsojen zaradi kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja, leta 1992 pa zaradi kaznivih dejanj razžalitve in lahke telesne poškodbe. Od leta 1985 dalje je bil večkrat kaznovan za prekrške zoper javni red in mir. Na zaslišanju je tožnik izjavil, da je bil za kazniva dejanja in prekrške kaznovan v zvezi z opravljanjem njegovega poklica. Tožena stranka je na podlagi 3. odstavka 40. člena v zvezi z 8. točko 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92) ugotovila, da bi sprejem tožnika v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red.

V tožbi je tožnik predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Navajal je, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva z naturalizacijo. V Sloveniji živi od leta 1977. Zadnja leta je bil tožnik natakar in redar v diskoteki na Otočcu, zato se je zaradi opravljanja službe večkrat sprl z gosti. Zaradi teh dejanj je bil v kazenskem postopku in v postopku pri sodniku za prekrške. To še ne pomeni, da bi sprejem tožnika v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red in mir. Leta 1991 je tožnik opustil delo redarja in je sedaj brez zaposlitve.

Sodišče je z dopisom z dne 18.11.1993 pozvalo toženo stranko, da odgovori na tožbo in da pošlje upravne spise. Dne 19.9.1994 je sodišče urgiralo navedeni dopis. Oba dopisa je tožena stranka prejela, vendar nanju ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91, 38/92, zadnja novela št. 13/94 za ta spor ne velja, ZDRS) v 3. odstavku 40. člena določa, da lahko pristojni organ ne glede na izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka zavrne vlogo za pridobitev državljanstva osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona. Ministrstvo lahko vlogo za pridobitev državljanstva zavrne, če ugotovi, da bi sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Glede na takšno določbo mora upravni organ popolno ugotoviti dejansko stanje, ga na podlagi 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, ZUP,ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I uporablja kot predpis Republike Slovenije) navesti v utemeljitvi odločbe in navesti razloge, ki so bistveni za presojo posameznih dokazov. Tožena stranka je v utemeljitvi izpodbijane odločbe sicer navedla kazniva dejanja in prekrške, ki jih je storil tožnik, vendar ni utemeljila, kako je mogoče iz pogojnih obsodb in vrste storjenih prekrškov sklepati, da bi sprejem tožnika v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red in mir. Iz fotokopij dveh sodb, ki jih je predložil tožnik, izhaja, da mu je bila leta 1988 zaradi kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja izrečena pogojna obsodba in določena kazen treh mesecev zapora, leta 1992 pa mu je bila po zasebni tožbi zaradi kaznivih dejanj razžalitve in lahke telesne poškodbe izrečena pogojna obsodba in kazen treh mesecev in petnajstih dni zapora. Tožena stranka ni ugotovila, ali je pogojna obsodba iz leta 1988 brisana, kar je pomembno za odločitev, ker iz obsodbe, ki je izbrisana iz kazenske evidence, ni mogoče sklepati, da je tožnik nevaren za javni red in mir. Če je navedena obsodba brisana iz evidence, je podlaga za odločitev tožene stranke le sodba iz leta 1992, iz katere pa izhaja, da je bil tožnik tožen z zasebno tožbo in da je bil obsojen zaradi razžalitve in lahke telesne poškodbe. Tudi v zvezi s to odločbo tožena stranka ni navedla, iz česa sklepa na nevarnost tožnika za javni red in mir. Za popolno ugotovitev, ali je tožnik nevaren za javni red in mir, bi morala tožena stranka tudi ugotoviti, ali je bil tožnik v zadnjem času v postopku zaradi prekrškov in ali je iz vrste prekrškov in njihove pogostosti mogoče sklepati na nevarnost, ki jo navaja 8. točka 1. odstavka 10. člena ZD.

Sodišče ugotavlja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni popolno ugotovila, ali je tožnik nevaren za javni red in mir, ni pa tudi utemeljila, zakaj je po prostem preudarku odločila, tako kot je (2. odstavek 4. člena in 3. odstavek 209. člena ZUP).

Tožbi pa je bilo treba ugoditi tudi zato, ker stranki različno navajata okoliščine o uporabi določbe 3. odstavka 40. člena ZDRS. Teh okoliščin pa ni mogoče preizkusiti, ker tožena stranka ni poslala upravnih spisov. Sodišče lahko na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) izpodbijani upravni akt odpravi, če spozna, da so v upravnih spisih ugotovljene dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene ali če ugotovi, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, spora ne more rešiti.