Jedro

Primerjava 117. in 123. člena SZ, ki sta oba v poglavju o lastninjenju in privatizaciji ter v oddelku o privatizaciji stanovanj, utemeljuje zaključevanje, da se dvoletni rok iz 123. člena SZ nanaša na vložitev zahteve iz 117. člena zakona. Stanovanjski zakon nima nobene druge določbe o roku za vložitev zahteve po 117. členu. Določba 123. člena SZ ne govori o tožbi, pač pa o uveljavljanju pravice do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti. Zato je očitno, da ne more veljati rok s končnim datumom 19.10.1993 tako za vložitev zahteve kot tudi za vložitev tožbe. Upoštevati je namreč treba določbo 117. člena, po kateri je predhodna zahteva nujen del postopka za uveljavljanje odkupa, ki daje lastniku stanovanja 30 dni časa za sklenitev pogodbe. Zaradi tega določbe 123. člena ni mogoče interpretirati tako, da bi se štelo, da določa prekluzivni rok, v katerem mora biti vložena tožba, pač pa je to določba, s katero je postavljen prekluzivni rok za vložitev zahteve po 117. členu SZ. Kadar je bila ta zahteva vložena pravočasno to je pred 19.10.1993, je nato mogoče nakup stanovanja zahtevati s tožbo v splošnem zastaralnem roku.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se pobijani sklep razveljavi in zadeva vrača sodišču druge stopnje v ponovno odločanje. Odločba o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in naložilo toženki, da mora s tožnikom skleniti kupoprodajno pogodbo za dvosobno stanovanje št. 8 v drugem nadstropju stanovanjskega bloka G., B. v izmeri 55,69 m2 za kupnino 1.410.993,00 SIT, plačljivo v 10 letih ter z obveznostjo toženke, da zemljiškoknjižno prenese lastninsko pravico na tožnika, ker bo sicer pogodbo nadomestila sodba. Toženka je bila obsojena tudi na plačilo stroškov postopka 91.531,00 SIT. Na pritožbo tožene stranke pa je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrglo, ker je ocenilo, da je bila tožba vložena po preteku dvoletnega prekluzivnega roka.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki je uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava in predlagal, da naj se sklep sodišča druge stopnje razveljavi in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Revident izvaja v reviziji, da je materialnopravno stališče sodišča druge stopnje napačno. Namreč prvi odstavek 123. člena stanovanjskega zakona ureja le uveljavljanje pravice do nakupa stanovanja, ki se nanaša na vložitev zahteve za nakup, ne nanaša pa se na rok, ki bi veljal za vložitev tožbe.

Na vloženo revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v sporu, v katerem je tožnik uveljavljal pravico do odkupa stanovanja po določbah 117. člena stanovanjskega zakona (naprej SZ) zavzelo pravno stališče, da velja v prvem odstavku 123. člena SZ predpisan dvoletni rok tudi za vložitev tožbe zaradi sklenitve prodajne pogodbe. Ker je ugotovilo, da je tožnik vložil tožbo 15.12.1993, je zaključilo, da je tožnikova pravica za vložitev tožbe ugasnila ter je v posledici tega sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo. Revizijsko sodišče pritrjuje revidentovemu stališču, da je sporna odločitev sodišča druge stopnje materialnopravno zmotna. Namreč uveljavljanje pravice do nakupa stanovanj ureja predvsem 117. člen SZ. Ta določa krog upravičencev in obseg popustov ter nalaga lastniku, da sklene prodajno pogodbo v 30 dneh po vloženi zahtevi. Primerjava 117. in 123. člena SZ, ki sta oba v poglavju o lastninjenju in privatizaciji ter v oddelku o privatizaciji stanovanj, utemeljuje zaključevanje, da se dvoletni rok iz 123. člena SZ nanaša na vložitev zahteve iz 117. člena zakona. Stanovanjski zakon nima nobene druge določbe o roku za vložitev zahteve po 117. členu. Določba 123. člena SZ ne govori o tožbi, pač pa o uveljavljanju pravice do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti. Zato je očitno, da ne more veljati rok s končnim datumom 19.10.1993 tako za vložitev zahteve kot tudi za vložitev tožbe. Upoštevati je namreč treba določbo 117. člena, po kateri je predhodna zahteva nujen del postopka za uveljavljanje odkupa, ki daje lastniku stanovanja 30 dni časa za sklenitev pogodbe. Zaradi tega določbe 123. člena ni mogoče interpretirati tako, da bi se štelo, da določa prekluzivni rok, v katerem mora biti vložena tožba, pač pa je to določba, s katero je postavljen prekluzivni rok za vložitev zahteve po 117. členu SZ. Kadar je bila ta zahteva vložena pravočasno to je pred 19.10.1993, je nato mogoče nakup stanovanja zahtevati s tožbo v splošnem zastaralnem roku.

Zgoraj navedeno in v sodni praksi sprejeto stališče utemeljuje zaključek, da sodišče druge stopnje zaradi drugačnega to je materialnopravno zmotnega izhodišča, ki je pogojevalo zavrženje tožbe, ni izčrpalo ostalih razlogov toženkine pritožbe. Ker ima pobijani sklep v posledici navedenega pomanjkljivosti iz drugega odstavka 395. člena ZPP, je revizijsko sodišče tožnikovi reviziji ugodilo in sklep sodišča druge stopnje razveljavilo ter vrnilo zadevo temu sodišču, da ponovno odloči o pritožbi. Naloga sodišča druge stopnje bo, da v ponovljenem postopku presodi tudi ostale razloge toženkine pritožbe in nato ponovno odloči o toženkinem pravnem sredstvu.

Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.