Jedro

Pozivanje sodišča k navajanju še dodatnih trditev glede načinov dostopa do zemljišč, katerih del je bila nekoč sporna parcela, pa bi preraslo že v preiskovalno vlogo sodišča, ki ga ZPP ne dovoljuje. Trditveno in dokazno breme namreč z materialno procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč je omiljeno in to le v primerih, ko stranka, ob zahtevani procesni skrbnosti, ne uspe udejaniti svojega trditvenega bremena. Za tak primer pa, ob znani materialno pravni podlagi (določbe o priposestvovanju), s katero bo sodišče okvalificiralo ugotovljena dejstva, ni šlo. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče zaradi neustrezne izvedbe materialnega procesnega vodstva kršilo pravico do izjave, ki bi prerasla v kršitev tožnikovih ustavnih pravic.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in tretjetoženi nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj služnostne pravice uporabe poti, ki poteka preko nepremičnin z ID znaki: parcela ... 69/1, parcela ... 52/3, parcela ... 53/4, parcela ... 52/1, parcela ... 52/4 in parcela ... 49 po trasi že obstoječe gramozirane ceste, razvidne iz priloge 1 izvedenskega mnenja sodnega izvedenca A. A. z dne 17. 10. 2023, ki je sestavni del te sodbe, in sicer v skupni dolžini 199 m in v širini od 2,5 do 3,5 m, za potrebe hoje in vožnje z osebnimi vozili in kmetijskimi stroji in kmetijsko mehanizacijo, pri čemer se ugotovljena služnost omeji na potrebe kmetijske obdelave gospodujoče nepremičnine in potrebe čebelarjenja oziroma oskrbe čebel(njaka) na gospodujoči nepremičnini, v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine z ID znakom: parcela ... 48/9 in v breme vsakokratnega lastnika služečih nepremičnin, v presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II) ter odločilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom (točka III).

2.Zoper sklep vlagata pritožbo tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) in tretjetoženec.

K pritožbi tretjetoženca:

3.Tretjetoženec vlaga pritožbo zoper I. in III. točko izreka sodbe z očitkom, da je materialnopravno napačna, da so storjene bistvene kršitve določb postopka po 4., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter očita bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost končne odločitve. V nadaljevanju se povzema bistvo pritožbenih navedb: Sodišče je v nasprotju s podatki spisa presodilo, da je tožnik svoj tožbeni zahtevek utemeljil na priposestvovanju, saj trditvena podlaga daje zaključek, da tožnik uveljavlja zahtevek za določitev nužne poti, kar ne sodi v pristojnost pravdnega, temveč nepravdnega sodišča. Opozarja, da je sodišče vezano na trditveno podlago strank postopka ter da je tožnik tisti, ki je moral izpolnitev pogojev za priposestvovanje najprej zatrditi in nato dokazati. Tožnik ni zmogel niti opredeliti vseh nepremičnin, kjer naj bi pot potekala, niti konkretizirano navesti, s čim in s kakšnimi kmetijskimi stroji naj bi se pot uporabljala. Relevantna je dvajsetletna priposestvovalna doba in služnost se lahko prizna samo v obsegu, v kakršnem se je izvajala v tem času in obstajala tudi ob zaključku priposestvovalne dobe. Kdaj naj bi se bilo navedeno pričelo dogajati, tožnik ni pojasnil, še manj dokazal, da je bilo to prav od leta 1946 dalje in da je trajalo celih 20 let, da bi bilo mogoče uporabo sporne poti za vožnjo z osebnimi avtomobili in kmetijskimi stroji in kmetijsko mehanizacijo pripisati tehnološkemu napredku. Iz sodbe ni razvidno, katero obdobje je sodišče upoštevalo kot obdobje, ko je tožnik izpolnil potrebno 20-letno priposestvovalno dobo. Odločitev sodišča je v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz tožbenih navedb in izpovedbe B. B. izhaja samo, da naj bi z osebnim avtomobilom prihajal k svoji materi šele po letu 1975, pa še to le na naslov ... in torej ne za potrebe gospodujoče nepremičnine. Glede na trditve, da naj bi se pot uporabljala od leta 1946, dogajanje po letu 1966 za presojo vtoževane služnosti, ni več relevantno. Sodišče tudi ni ustrezno uporabilo določbe Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Določba 1500 ODZ določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana. Dosojena služnost je v veliko škodo tretjetožencu, ker mu je onemogočena normalna raba sporne potne povezave za izvajanje kmetijske dejavnosti. Toženi ima svoje kmetijske objekte na obeh straneh ceste. Tretjetoženi je služeče nepremičnine nasledil po svojem očetu in v zemljiško knjigo niso bile vpisane nobene obremenitve. Odločitev je tudi po temelju napačna, saj je prisojena služnost v nasprotju z določbo 10. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Nadalje graja, da je opredelitev trase služnostne poti, kot izhaja iz izreka sodbe nezadostna, saj tudi sodni izvedenec trase ni natančno specificiral in navzven zaznavno ali vsaj določljivo opredelil, kot to terja 16. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Gramozirana pot ne zagotavlja stabilnosti in ne izključuje možnosti prestavljanja poti. S tem je tudi določba 19. člena ZZK-1 nepravilno uporabljena. V nadaljevanju pritožba navaja, v katerem delu in glede katerih okoliščin trasa služnostne poti ni ustrezno določena. Ob odločitvi sodišča zavezancem ni zagotovljena pravna varnost, zavezanci nimajo nobenega jamstva, da se ne bo neutemeljeno posegalo v njihovo zasebno lastnino. Sklicuje se na zadevo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 32/2022 z dne 7. 9. 2002. V nadaljevanju graja dokazno oceno sodišča s povzemanjem in podajanjem svoje presoje izpovedb C. C. in B. B. Nadalje meni, da potek služnostne trase po nepremičnini, ki je v lasti Župnije ..., ki ni bila stranka tega postopka, narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka. Meni, da je Župnijo ... potrebno opredeliti kot nujnega sospornika. Poudarja, da so priče zatrjevale zgolj vožnje z avtomobilom do hiše pravne prednice D. D. Na gospodujočo nepremičnino pa so E. E. dostopali prečno iz svojega zemljišča. Enako velja za vožnje za potrebe čebelarjenja. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbi B. B., ki je zatrjeval, da naj bi imel čebele na sporni nepremičnini od leta 1998. Sklicuje se na ortofoto posnetke, ki predstavljajo objektivni dokaz. Zato je dejansko stanje nedvomno zmotno ugotovljeno. V kolikor je sodišče menilo, da so predloženi posnetki še vedno neustrezni, in da iz njih dejanske vsebine ni moč ugotoviti, bi bilo dolžno toženca v okviru materialnega procesnega vodstva opozoriti. Takšno postopanje je nezakonito in sodba predstavlja sodbo presenečenja.

4.Tožnik vlaga odgovor na pritožbo, v njem obrazloženo odgovarja na posamezne pritožbene očitke, se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje glede odločitve v točki I ter za zavrnitev tretjetoženčeve pritožbe.

5.Pritožba tretjetoženca ni utemeljena.

6.Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev obstoja služnostne pravice uporabe poti, ki poteka preko nepremičnin v lasti tožene stranke po obstoječi gramozirani cesti, in sicer le za potrebe kmetijske obdelave tožnikove nepremičnine (gospodujoča nepremičnina) in za potrebe čebelarjenja.

7.Uradni pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev, na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti (določba 350. člena ZPP). Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, da lahko stvarna služnost nastane tudi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (drugi odstavek 217. člena SPZ). Pred uveljavitvijo SPZ (1. 1. 2003) je smiselno enako urejal tudi 54. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je pričel veljati 1. 9. 1980, pred njim pa Obči državljanski zakonik (ODZ). Priposestvovalna doba začne teči tisti dan, ko je posestnik dobil stvar v posest, konča pa se z iztekom zadnjega dne te dobe, pri čemer se priposestvovalni čas prednikov, ob predpisani kakovosti posesti, všteva v skupno priposestvovalno dobo.

8.Tretjetoženec zatrjuje absolutne bistvene kršitve določb ZPP, in sicer kršitev 4., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar 15. točko neobrazloženo, zato ne more biti predmet pritožbenega preizkusa. Očitka kršitve 4. in 14. pa nista utemeljena. Ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da tožnik svojega zahtevka ni uveljavljal na pravni podlagi priposestvovanja, temveč, da bi naj zahteval ustanovitev oziroma določitev nužne poti. Iz tožbenih trditev izhaja, da je tožnik podal potrebne trditve ter utemelil svoj tožbeni zahtevek z določbo 217. člena SPZ. V tožbenih navedbah je opredelil trajanje priposestvovalne dobe z dovolj natančnimi navedbami, označil nepremičnine, kjer naj bi zatrjevana služnostna trasa potekala ter navedel način uporabe sporne služnostne trase skozi različna časovna obdobja. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da bi sodišče moralo šteti tožnikove navedbe ter njegov zahtevek kot predlog za ustanovitev nujne poti, ki ne sodi v pristojnost pravdnega sodišča.

9.Tožnik je za natančno ugotovitev poteka služnostne poti predlagal angažiranje izvedenca geodetske stroke z navedbo, da si pridržuje po izdelanem izvedenskem mnenju tožbeni zahtevek po potrebi dopolniti. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dejstvo, da je v obravnavani zadevi izvrševanje služnosti vezano na že obstoječo gramozirano pot, ki je v naravi vidna. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da izpodbijani izrek sodbe sodišča prve stopnje ni dovolj določen, ter da sodišče ni upoštevalo določbe 19. člena ZZK-1. Že sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je trasa služnostne poti razvidna iz skice izvedenca, ter da je skica sestavni del sodbe. Oboje skupaj, torej izrek in skica, ne puščata nobenega dvoma, kje pot dejansko poteka. Neutemeljene so zato tudi pritožbene navedbe, da zaradi ne dovolj določljivega poteka služnostne trase lahko pride do prestavljanja služnostne poti. V izreku sodbe je dolžina zapisana v metrih, dovolj določljivo pa je opredeljena tudi širina, in sicer od 2,5 do 3,5 m, z dodatno utemeljitvijo, da poteka po obstoječi gramozirani poti, ki je natančno označena tudi v prilogi 1 (skica z izmerami in katastrskimi podatki) izvedenskega mnenja A. A. z dne 17. 10. 2023. Judikat Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 32/2022, na katerega se sklicuje pritožba, glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve, zato ni primerljiv. Ker sporna služnostna pot ne poteka po slabo zaznavni poti, in ker gre za služnost po obstoječi gramozirani poti, tudi ne more prihajati do poljubne uporabe služečega zemljišča. Ni namreč sporno, da je gramozirana pot oziroma cesta v naravi vidna in služi dostopu tako do nepremičnin v lasti tožencev in do gospodujočega zemljišča.

10.Nadalje očita pritožba kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, z navedbo, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno v katerem obdobju je tožnik izpolnil potrebno 20-letno priposestvovalno dobo. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, kadar razlogi v obrazložitvi ne omogočajo niti formalnega preizkusa razumljivosti sodbe. Skupna značilnost primerov, ki jih opredeljuje 14. točka je, da sodbe zaradi tam naštetih napak, objektivno ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima izpodbijana sodba vse potrebne razloge, ki v celoti omogočajo njen preizkus, v njej ni pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba navaja nadalje, da sodišče v dokazni oceni ni upoštevalo vseh dokazov, da je sledilo le tistim, ki so potrdili navedbe tožnika. S temi navedbami dejansko uveljavlja, da dokazna ocena ni v skladu s formalnim okvirjem proste dokazne ocene, da torej ni v skladu z metodološkim napotkom, ki ga narekuje 8. člen ZPP.

11.Tudi ti očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je dejstva, ki so pravno pomembna glede priposestvovalne dobe ter načina uporabe sporne služnostne trase, s strani pravnih prednikov tožnika, ugotovilo na podlagi vestne in skrbne presoje vseh izvedenih dokazov. Razumne in natančne razloge pa je navedlo v točkah od 19 do 27 obrazložitve. Toženec neuspešno izpodbija dokazno oceno z vrednotenjem oziroma s svojim ocenjevanjem posameznih izvedenih dokazov, s tem pa v bistvu izraža svoje nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča, kar pa ne more biti niti utemeljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je dokazno oceno sprejelo na podlagi natančne presoje vseh izvedenih dokazov ter v obrazložitvi jasno utemeljilo vse pravno relevantne dejanske zaključke, ki jih sodišče druge stopnje povzema ter v nadaljevanju odgovarja le na bistvene pritožbe na očitke.

12.Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo, da je tožniku uspelo dokazati, da se je služnostna trasa s strani pravnih prednikov tožnika uporabljala, kadarkoli je to zahtevala kmetijska obdelava gospodujoče nepremičnine in za vsa dela, ki jih je mogoče uvrstiti pod pojem takšne obdelave ter za potrebe čebelarjenja oziroma oskrbe čebelnjaka.

13.Prepričljivo je sodišče zaključilo, da sporna nepremičnina po svojem namenu v naravi vseskozi predstavlja kmetijsko zemljišče, da se je sporna pot uporabljala le v te namene ter po letu 1998 za namene čebelarjenja (točka 19 in 20 obrazložitve). Jasno je opredelilo tudi priposestvovalno dobo (točka 27 obrazložitve), in sicer, da se je na podlagi izvedenih dokazov prepričalo, da so tožnik in njihovi pravni predniki ter po njihovem naročilu tudi tretji, uporabljali sporno pot od leta 1953 za hojo in vožnjo s kravjo in konjsko vprego, kasneje s kmetijskimi stroji in kmetijsko mehanizacijo, za potrebe kmetijske obdelave sporne nepremičnine. Od leta 1998 pa, da se je tožnik in njegovi pravni predniki po sporni poti vozil tudi z osebnimi avtomobili za potrebe čebelarjenja, vse do vložitve tožbe leta 2022, torej do tedaj, ko je toženec začel njeni uporabi nasprotovati (točka 36 obrazložitve). Navedlo je, da je bilo izvrševanje s strani tožnika in njegovih pravnih prednikov navzven vidno in zaznavno. Povzetih dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje pritožba ne more izpodbiti s svojo presojo posameznih izpovedb prič C. C. in F. F. Zato ne drži, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, katero obdobje je sodišče upoštevalo kot obdobje, ko je tožnik izpolnil potrebno 20-letno priposestvovalno dobo.

14.Ni mogoče pritrditi pritožbi, da se v priposestvovalno dobo ne všteje tudi priposestvovalna doba pravnih prednikov, konkretno B. B. in pred njim D. D. Prepričljiv je dokazni zaključek, da so babica tožnika ter v nadaljevanju njeni pravni nasledniki, vse od leta 1953 tudi do sporne nepremičnine in ne zgolj na naslov ... (tam je živela babica tožnika) dostopali po služnostni poti, najprej peš, nato tudi z avtomobilom, traktorji in kmetijsko mehanizacijo z upoštevanjem, da je slednje posledica tehničnega napredka. Sodišče je tako pravilno sledilo stališčem sodne prakse, da se način izvrševanja služnosti presoja tudi upoštevajoč tehnični napredek, ter da zato uporaba vozil, ki so posledica tehničnega razvoja, ob istem namenu služnosti, ne pomeni širitve služnosti. Zato je sodišče pravilno zaključilo, da gre pri uporabi naprednejših sredstev še vedno za istovrstno uporabo služnosti in razloge navedlo v točki 25 obrazložitve.

15.Tudi niso utemeljeni, večkrat poudarjeni očitki nepravilne ocene izpovedb prič, glede časa, načina uporabe sporne poti, niti glede dejstva, da za uporabo ni bilo potrebno dovoljenje pravnih prednikov tretjetoženca, da ni šlo za prekarij. Sodišče je vrednotilo celotne izpovedbe prič, ki jih izpostavlja pritožba: C. C., B. B. in F. F., kot tudi izpovedbo tretjetoženca in ne zgolj posamezne odgovore, kot to želi uveljaviti pritožba. Izpovedbe je natančno ocenilo vsako zase ter nato skupaj z vsemi izvedenimi dokazi, zato pritožbeno poudarjanje posameznih delov izpovedb, zaključkov sodišča ne more spremeniti.

16.Sodišče se je opredelilo tudi do ortofoto posnetkov gospodujočega zemljišča in z razumnimi razlogi utemeljilo, da dejstvo, da panji in čebelnjak na teh posnetkih niso vidni, ne omogoča zaključka, da jih v spornem obdobju na gospodujoči parceli ni bilo (točka 21 obrazložitve). Izpostavljeni listinski dokaz je sodišče ustrezno vključilo v skupno dokazno oceno, na podlagi katere je prepričljivo zaključilo, da so bili prvi panji postavljeni leta 1998. Zato je pritožba neutemeljena tudi v očitku neustreznega materialno pravnega vodstva dokazov glede predloženih posnetkov parcele.

17.Tudi ni mogoče pritrditi, da je sodišče kršilo pravico tretjetoženca, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil lastninsko pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo. Ti očitki predstavljajo pritožbeno novoto, ki je nedovoljena. Sodišče druge stopnje le dodaja, da je tretjetoženi sam izpovedal, da je bila pot v naravi vidna, da je to bila edina pot in da so jo uporabljali že pravni predniki tožnika, zato je pravilno upoštevalo, da so bili tretjetoženi in njegovi pravni predniki seznanjeni z izvrševanjem služnosti po sporni makadamski poti (točka 30 obrazložitve). Ob pogodbenem prenosu služeče parcele od očeta na tretjetoženca (leta 2008), zato ni mogla biti podana dobra vera slednjega.

18.Sodišče se je prepričalo ter utemeljilo, da uporaba služnostne poti, z ugotovljeno vsebino in načinom izvrševanja služnosti, ne bo bistveno spremenila dosedanjega načina uporabe gramozirane poti, saj to pot tožnik oziroma pred njim njegovi pravni predniki, v dosojenem obsegu uporablja vsa leta in jo bo uporabljal na enak način še naprej. Odločitev zato upošteva eno od načel stvarnih pravic na tuji stvari, da služnost ne sme pretirano obremenjevati lastnika služeče nepremičnine, ter da mora služnostni upravičenec izvrševati služnost na način, da v čim manjši možni meri obremenjuje služečo nepremičnino.

19.Že sodišče prve stopnje je pravilno odgovorilo na navedbe tožnika, ki jih ponavlja v pritožbi, in sicer, da lastniki služečih nepremičnin niso nujni sosporniki. V izreku izpodbijane sodbe ni zajeta nepremičnina, ki je v lasti Župnije ... Predmet izpodbijane sodbe je ugotovitev obstoja služnostne pravice preko nepremičnin, ki so v lasti toženih strank, zato ni mogoče pritrditi pritožbenim očitkom, saj sodba ni posegla v pravice ali koristi tretje osebe, ki niso predmet obravnavanega postopka.

20.Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del izreka sodbe (točka II izreka) zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da so bile gospodujoče nepremičnine pripisane pri vložni številki 84 k.o. ... (parc. št. *12/1, *12/2, 48/1, 48/4, 48/5 in 48/6, katerih zemljiškoknjižna lastnica je bila od leta 1953 do leta 1995 D. D. V tem obdobju je D. D. že priposestvovala stvarno služnost po sporni poti za potrebe stanovanjske rabe kot tudi kmetijske. Za potrebe stanovanjske rabe so se po sporni poti vozila tudi tovorna vozila, za potrebe kmetijske rabe pa kmetijska mehanizacija. Ker so se gospodujoče nepremičnine delile, parc. št. 48/9 je nastala iz parc. št. 48/6, je stvarna služnost v vsebini in obsegu, kot je bila priposestvovana, prišla na vse nove dele, torej tudi na parcelo 48/9. V primeru, kot je konkretni, ni mogoče ločevati uporabe sporne služnostne poti glede na posamezne nepremičnine, saj se je pot od leta 1953 uporabljala za potrebe vseh nepremičnin. Tožnik je navajal, da je parc. št. 48/7 pozidano oziroma stavbno zemljišče in da na njem stoji stanovanjska hiša. Zato je zaključek sodišča v 18. točki obrazložitve glede uporabe 225. člena SPZ zmoten. Če pride do delitve gospodujoče nepremičnine, služnost ne preneha, se ne spremeni materialna vsebina služnosti, kar pomeni, da so stvarne služnosti nedeljive. Nadalje navaja, da so nepravilni zaključki sodišča, da tožnik ni podal trditev in dokazov, da so se v korist prvotne parcele 48/6 k.o. ... pred delitvijo v letu 2004 po sporni poti opravljale vožnje z vsemi vozili in za vse potrebe. Tožnik je tekom celotnega postopka trdil in dokazoval, da so se za potrebe celotnega posestva D. D. opravljale vožnje z vsemi vozili, tudi s tovornimi vozili za stanovanjske potrebe. Izrecno je navedel, da je pravna prednica D. D. sporno služnostno pot uporabljala za dostop do vseh svojih nepremičnin, torej tudi do stanovanjske hiše in je priposestvovala služnost poti tako za potrebe stanovanjske rabe kot tudi kmetijske. Prav tako je navedel, da niso pravilne navedbe tretjetoženca, da na nepremičnini s parc. št. 48/9 ni nikoli stala nobena stanovanjska stavba. Prvotna parcelna številka 48/6 je vsebovala tudi parc. št. 48/7, ki pa je stavbno oziroma pozidano zemljišče, na kateri stoji stanovanjska hiša. V kolikor je sodišče štelo, da takšne navedbe niso zadostne, pa bi moralo tožnika v okviru materialnoprocesnega vodstva pozvati k dopolnitvi njegovih navedb. Sodišče je v okviru materialnoprocesnega vodstva tožnika pozvalo le k izjasnitvi, na katere nove parcele se je delila prvotna nepremičnina 48/6 in iz kakšnega razloga in kdaj oziroma katere od sedanjih nepremičnin je obsegala. Pritožba v nadaljevanju podaja svoje videnje potrebnega materialnoprocesnega vodstva v skladu z 285. členom ZPP. Poudarja, da je metoda materialnoprocesnega vodstva nujna za uresničitev načela enakega varstva pravic oziroma pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS. Ker sodišče ni izvedlo materialnoprocesnega vodstva v zvezi z namenom uporabe parcelne številke 48/6 oziroma vseh njenih delov, ki so nastali po dol po delitvi te parcele, je s tem kršilo razpravno načelo, ta kršitev pa je prerasla v kršitev pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za sodbo presenečenja. Sodišče je tožniku odvzelo pravico do izjavljanja v postopku in s tem storilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Od 1945. leta se je po služnostni poti do gospodujoče nepremičnine, upoštevaje vse njegove delitve in pripojitve, hodilo sprva peš, vozilo z živalsko vprego, nato pa vozilo z avtomobilom, traktorji in kmetijsko mehanizacijo in tovornimi vozili za vse vrste potreb gospodujoče nepremičnine (stavbnega in kmetijskega zemljišča).

21.Tretjetoženi je vložil odgovor na pritožbo, v njem odgovoril na posamezne pritožbene navedbe ter se zavzel za zavrnitev pritožbe tožnika.

22.Pritožba tožnika ni utemeljena.

23.Sodišče druge stopnje v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zavrnitvenega dela tožbenega zahtevka, kršitev ni ugotovilo. Pritožbene navedbe, da je sodišče ravnalo v nasprotju z določbo 285. člena ZPP, da ni ustrezno opravilo materialnega procesnega vodstva, kar je preraslo tudi v kršitev pravice do izjave (8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ter ustavne pravice do enakega varstva pravic, pa niso utemeljene.

24.Ni mogoče pritrditi, da bi moralo sodišče tožnika v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati k dopolnitvi trditvene podlage, da so se v korist parcele 48/6 k.o. ... opravljale vožnje z vsemi vozili in za vse potrebe. Materialno procesno vodstvo v obsegu, kot ga v pritožbi želi uveljaviti tožnik, presega ta institut. V tožbenih in nadaljnjih navedbah je tožnik podajal obsežne trditve glede načina izvrševanja služnosti na sporni trasi in sodišče je njegove navedbe pravilno ocenilo kot dovolj natančne, tako glede časovne opredelitve, kot glede vsebine in obsega uporabe sporne služne poti. Pozivanje sodišča k navajanju še dodatnih trditev glede načinov dostopa do zemljišč, katerih del je bila nekoč sporna parcela, pa bi preraslo že v preiskovalno vlogo sodišča, ki ga ZPP ne dovoljuje. Trditveno in dokazno breme namreč z materialno procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč je omiljeno in to le v primerih, ko stranka, ob zahtevani procesni skrbnosti, ne uspe udejaniti svojega trditvenega bremena. Za tak primer pa, ob znani materialno pravni podlagi (določbe o priposestvovanju), s katero bo sodišče okvalificiralo ugotovljena dejstva, ni šlo. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče zaradi neustrezne izvedbe materialnega procesnega vodstva kršilo pravico do izjave, ki bi prerasla v kršitev tožnikovih ustavnih pravic. Tudi očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava, konkretno določbo 225. člena SPZ, ni utemeljen.

25.Glede na pravno teorijo in ustaljeno sodno prakso se stvarna služnost priposestvuje z vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju v celotni priposestvovalni dobi. V presežku namreč ne more veljati domneva molčečega pristanka lastnika služeče nepremičnine. Vsebino služnosti določa način njenega izvrševanja, ki je odvisen od sredstev, s katerimi se je izvrševala, od trase poti, ki se je uporabljala, prav tako pa tudi od namena gospodarske izrabe in posledično potreb gospodujoče nepremičnine, kar vse vpliva na obremenitev služeče nepremičnine.

26.Tožnik izpostavlja, da je bistveno v obravnavani zadevi, da so bile prvotne gospodujoče nepremičnine pripisane pri vl. št. 84 k.o. ..., katerih zemljiškoknjižna lastnica je bila od leta 1953 do leta 1995 D. D., babica tožnika, ter da je v tem dvainštiridesetletnem obdobju pravna prednica že priposestvovala stvarno služnost po sporni poti za potrebe, tako stanovanjske rabe, kot kmetijske. Izpostavlja, da so se gospodujoče nepremičnine kasneje delile in je parc. št. 48/9 (gospodujoča parcela) nastala iz parcele 48/6, zato je stvarna služnost v vsebini in obsegu, kot je bila priposestvovana, prešla na vse nove dele, torej tudi na sedaj sporno gospodujočo parcelo. Pritožba meni, da v primeru, kot je konkretni, ni mogoče ločevati uporabe sporne služnostne poti glede na posamezne nepremičnine, saj se je pot od leta 1953 uporabljala za potrebe vseh nepremičnin.

27.Ugotovljeno dejansko stanje, ki ni sporno, ne omogoča uporabe določbe 225. člena SPZ, z razlago za katero se zavzema tožnik. Gre za dejstva: da je bila D. D., babica tožnika, lastnica celotnega posestva, v zemljiški knjigi vpisana od leta 1953, da je del teh parcel leta 1995 prešel v last tete tožnika C. C., tudi stanovanjska hiša, kjer je živela babica in sedaj živi teta, tako, da sta pri vl. št. 84 ostali parceli 48/1 in 48/6. Leta 2004 je bila izvedena parcelacija parcele 48/6 v parcelo 48/6 in 48/7. Leta 2007 je oče tožnika na podlagi darilne pogodbe D. D. postal lastnik parcele 48/6 in 48/7. Leta 2013 se je parcela 48/6 delila na parceli 48/8 in 48/9. Leta 2021 je tožnik dobil lastninsko pravico na parceli 48/9, ki je nastala z delitvijo parcele 48/6, ki je bila kot samostojna zemljiška parcela pripisana pri vl. št 48. Ta parcela je bila res del posestva tožnikove babice, a je bila v zemljiški knjigi vpisana kot samostojna parcela. Slednje potrjuje, da gospodujoča parcela 48/9 nikoli ni bila del zemljiške parcele, na kateri je stala stanovanjska stavba v kateri je najprej živela babica, kasneje pa teta tožnika. Zato, četudi sledimo trditvam tožnika, da je babica oziroma, da so njegovi pravni predniki, priposestvovali v korist stavbnih parcel stvarno služnost v stanovanjske namene, tako priposestvovana služnost ni mogla ostati v korist sedaj gospodujoče parcele. Določba 225. člena SPZ zato, glede na konkretne okoliščine, ni uporabljiva. Navedbe tožnika, da je parcela 48/6, katere del je bila tudi 48/9, vsebovala tudi parcelo 48/7, na kateri stoji stavba, pa ne zadoščajo za zaključek, da so se v korist prvotne parcele 48/6 pred delitvijo na parcelo 48/6 in 48/7, po sporni poti opravljale vožnje z vsemi vozili in za vse potrebe, v času potrebnem za priposestvovanje.

28.Zato je sodišče presodilo v skladu s pravno teorijo in ustaljeno sodno prakso, da se stvarna služnost lahko priposestvuje z vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju v korist posamezne nepremičnine v celotni priposestvovalni dobi. V korist parcelne številke 48/9 je lahko priposestvovana le tista vrsta voženj in s tistimi sredstvi ter za potrebe, ki so se izvajale izključno za to nepremičnino in za njeno uporabo.

29.Nadaljnje pritožbene navedbe, da je "potreben dostop do takšne nepremičnine s hojo in vožnjo z vsemi motornimi vozili, ker predstavlja sporna nepremičnina delno kmetijsko, delno stavbno zemljišče, kar izhaja iz opredelitve po GURS, in da ni nujno, da v času odločanja o dostopni poti objekt na nepremičnini že stoji, da pri redni rabi ni odločilno le sedanje stanje, temveč je treba upoštevati tudi možnost bodoče rabe nepremičnine v obravnavanem postopku", niso pravno relevantne v postopku ugotavljanja pogojev za priposestvovanje stvarne služnosti, zato sodišče druge stopnje nanje ni dolžno odgovoriti. Judikati, na katere se pritožba sklicuje, pa niso uporabljivi, ker obravnavajo postopek za ustanovitev nujne poti.

30.Glede na obrazloženo je sodišče pritožbo tožnika in pritožbo tretjetoženca zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

31.Ker tožnik in tretjetoženec s pritožbama nista uspela, odgovora na pritožbo pa nista bistveno pripomogla k obravnavanju pritožb, nosita pravdni stranki vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (določbe 154., 155. in 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Določba 10. člena SPZ oziroma 1500 člena ODZ.

2VSL sodba II Cp 2024/2021, VSK sodba in sklep Cp 939/2008.

3M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba 2004, Ljubljana, stran 904, VSRS sodba II Ips 461/2005 z dne 4. 10. 2007, VSRS sklep II Ips 185/2014 z dne 5. 9. 2016, VSL sodba in sklep I Cp 408/2017 z dne 5. 4. 2017.

4VSL sodba in sklep I Cp 1200/2013 z dne 25. 9. 2013, VSRS sodba II Ips 419/2008 z dne 24. 11. 2011, VSL sodba I Cp 857/2021 z dne 8. 9. 2021.

5Določba člena 225. OZ: "Če se gospodujoča nepremičnina razdeli, ostane stvarna služnost v prid vsem njenim delom."

6M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004 Ljubljana, str. 904.

7VSL sodba in sklep I Cp 408/2017, z dne 5.4.2017, VSM Sodba in sklep I Cp 722/2021, z dne 11.1.2022, VSRS Sklep II Ips 185/2014, z dne 5.9.2016.