Jedro

Tožnik utemeljeno opozarja na prenizko odmerjeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Iz izvedenskega mnenja med drugim izhaja, da pri tožniku zaradi utrpelih poškodb obstaja možnost hitrejšega napredovanja degenerativnih sprememb, da mora vložiti več truda v vsa zahtevnejša fizična dela z zgornjimi udi, vsa zahtevnejša moška opravila in v svoje poklicno delo, težje pa se tudi ukvarja s športnimi aktivnostmi. Sodišče prve stopnje je navedene posledice tožnikovih poškodb sicer upoštevalo, a je pri tem pripisalo premajhen pomen tožnikovi starosti (ob poškodbi 36 let) ter da se mu bo stanje z leti kvečjemu le poslabševalo. Ob tem ni nepomembno, da je tožnik desničar, poškodoval pa si je ravno desno roko.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: − v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek odškodnine 3.743,32 EUR nadomesti z zneskom 4.743,32 EUR; − v II. točki izreka spremeni tako, da se zavrnjeni znesek 5.711,14 EUR nadomesti z zneskom 4.711,14 EUR; − v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov postopka 1.281,96 EUR nadomesti z zneskom 1.604,96 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti 56 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 3.743,32 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2018 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 9.395,75 EUR od 12. 4. 2018 do 24. 10. 2018 ter mu povrniti stroške postopka. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Tožnik zoper zavrnilni del sodbe podaja pritožbo brez opredeljene navedbe zakonskih pritožbenih razlogov in navaja, da je glede na obseg poškodb, trajanje zdravljenja in posledice, ki so mu ostale, dosojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prenizka. Sodišče prve stopnje je glede trajanja in intenzitete bolečin sledilo oceni sodne izvedenke dr. A. A., ne pa tudi tožnikovi izpovedbi. Upoštevati bi moralo tudi njegovo subjektivno zaznavo telesnih bolečin. Glede na obseg poškodb je tudi z gledišča objektivne ocene telesnih bolečin nemogoče, da hudih telesnih bolečin ni trpel. Kot je izpovedal med zaslišanjem, je bolečine neposredno po poškodovanju ocenil kot hude bolečine in jih je dejansko tudi trpel. Trajale so tudi še nekaj dni po tem. Škoda se odmerja na stanje vsakega posameznika in ne zgolj na podlagi medicinske dokumentacije, saj tako ne pride do izraza popolno povračilo škode, ki je nastala določenemu posamezniku. Tekom zdravljenja je trpel številne nevšečnosti, ki so bile neprijetne in so trajale dolgo časa. V začetku je potreboval tudi tujo pomoč pri osebni higieni, oblačenju in prenašanju bremen. Upoštevaje navedeno 9.000 EUR dosojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ne nudi pravičnega zadoščenja. Ustrezna bi bila odškodnina v višini 13.000 EUR. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 3.000 EUR prav tako ne predstavlja pravične in primerne odškodnine. Zaradi poškodb lahko pričakuje poslabšanje oziroma hitrejše napredovanje degenerativnih sprememb v ramenskem delu in predelu dlančnice. Omejen je pri opravljanju kakršnegakoli dela, ki vključuje uporabo desne roke, saj se ta hitreje utrudi. Zaradi posledic poškodbe mora vložiti več truda v vsa dela z zgornjimi udi, saj je imel zlomljeno desno ramo. Vse omejitve, ki so mu ostale in zmanjšujejo njegovo življenjsko aktivnost, ne pomenijo le omejitev pri opravljanju fizičnega dela v službi, ampak tudi pri opravljanju fizičnega dela doma in v prostem času. Tožnik je fizični delavec, desna roka pa je njegova dominantna roka. Omejitve ima pri športnem udejstvovanju, saj določenih športnih aktivnosti sedaj ne opravlja več. Škodni dogodek mu je torej pustil trajne posledice, ki ga omejujejo pri vsakdanjem življenju, zato bi primerna odškodnina znašala 4.000 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje glede višine nepremoženjske škode ni v skladu s sodno prakso. V zadevi VSL II Cp 1365/2015, ki je podobna in primerljiva obravnavanemu primeru, je skupaj dosojena odškodnina znašala 18.820 EUR. Ker mu je sodišče prve stopnje dosodilo prenizko odškodnino iz naslova nepremoženjske škode, je napačno odločilo tudi o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel 4. 11. 2017 ob izvajanju storitev fizičnega varovanja na nogometni tekmi NK K. - NK M., ko ga je fizično napadla skupina navijačev NK M. Temelj tožbenega zahtevka med pravdnima strankama ni sporen, zato je bila v zadevi obravnavana le višina zahtevka. Tožnik je za pretrpljeno nematerialno in materialno škodo terjal 18.850,21 EUR oziroma 9.454,46 EUR, saj mu je tožena stranka nesporni znesek 9.395,75 EUR že izplačala. Sodišče prve stopnje mu je z izpodbijano sodbo prisodilo 13.520,61 EUR oziroma 3.743,32 EUR, kolikor mu je tožena stranka po odštetju že izplačanega in revaloriziranega zneska še dolžna povrniti.

6. Sodišče prve stopnje je dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe oprlo na tožnikovo izpoved ter na izvid in mnenje izvedenke medicinske stroke dr. A. A., s katerim je preverilo in objektiviziralo tožnikove trditve o vzrokih in obsegu njegove nepremoženjske škode. Na ta način je pravilno ugotovilo vse bistvene okoliščine obravnavanega škodnega primera, ki po prvem odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) vplivajo na višino odškodnine. Pač pa vseh ugotovljenih okoliščin nato ni ustrezno ovrednotilo pri odmeri odškodnine, ki zaradi takšne materialnopravno zmotne presoje ne predstavlja pravičnega zadoščenja za tožnika.

7. Tožnik je utrpel udarnino glave, zlom sklepne ponvice desnega ramenskega sklepa, zlom 5. dlančnice desne roke in udarnino leve strani prsnega koša. Postavljen je bil tudi sum na poko 10. rebra levo, ki pa s kasnejšimi pregledi in medicinsko dokumentacijo ni bil potrjen. Tožnikove telesne poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med lahke (zlom prsta; udarnine, ki celo sodijo med zelo lahke primere) do srednje hude primere (zlom sklepne ponvice ramenskega obroča), torej v skupini II. in III. Upoštevaje razmerje med lažjimi, podobnimi in hudimi škodami ter odškodninami zanje, predstavljajo primerljive primere obravnavanemu zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 26/99, II Ips 18/2005, II Ips 877/2007, II Ips 465/2004, II Ips 620/2013, II Ips 232/2001, II Ips 704/2008, II Ips 572/2005 in II Ips 293/2008. 8. Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje na zadevo VSL II Cp 1365/2015, saj gre za hujši primer od obravnavanega (poškodbe dlančnic na desni roki, poškodba rotatorne manšete in subkapitalni zlom nadlahtnice s premikom). Poleg tega iz odločbe ni moč razbrati, kakšne telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je trpel oškodovanec, kolikšna odškodnina mu je bila priznana iz tega naslova, niti kaj vse obsega skupni znesek odškodnine 18.820 EUR.

9. O naravi in teži škodnega dogodka, njegovih posledicah in tožnikovem zdravljenju se je sodišče prve stopnje zanesljivo prepričalo in odločilo na podlagi mnenja izvedenke medicinske stroke. Tožnik je bil zaradi poškodb v bolniškem staležu od 6. 11. 2017 do 31. 1. 2018. V tem času je 4 do 5 tednov trpel srednje hude bolečine, nadaljnjih 6 do 8 tednov pa lahke bolečine, ki so nato prešle v občasne lažje bolečine, katere bo lahko trpel tudi v bodoče. Sodna izvedenka je v dopolnitvi izvedenskega mnenja pojasnila, da je tožnika v trenutku škodnega dogodka oziroma v trenutku nastanka utrpelih poškodb lahko huje zabolelo, vendar drugih bolečin hude intenzitete ni trpel, ne glede na to, da je imel poškodovanih več delov telesa. Tožnik je opravil več pregledov v kirurški ambulanti, 23-krat je bil podvržen rentgenskemu slikanju in CT preiskavi desne rame. Zaradi zloma 5. dlančnice desne roke je moral 33 dni nositi opornico, zgornji desni ud pa je imel v miteli. Odrejen mu je bil počitek, hlajenje desne roke preko povoja, izvajanje nihajnih in dihalnih vaj, 8-krat je opravil ambulantno fizioterapijo. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse ugotovljene bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter tožniku, tudi po presoji pritožbenega sodišča, iz tega naslova odmerilo ustrezno in pravično odškodnino v višini 9.000 EUR (približno 7 neto plač na zaposlenega v RS).

10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi hude telesne bolečine, ki naj bi jih po lastni izpovedi trpel zaradi škodnega dogodka. Te trditve je tožnik podal že v pripombah na izvedeniško mnenje in je nanje strokovno, celovito in argumentirano odgovorila že izvedenka medicinske stroke. V dopolnitvi izvedenskega mnenja je pojasnila, da poškodovanci bolečino doživljajo različno, odvisno od njihovega bolečinskega praga, pa tudi od drugih dejavnikov, vendar kvaliteta in trajanje bolečine sloni predvsem na objektivni medicinski dokumentaciji, to je na vrsti, teži in naravi utrpelih poškodb, kar velja tudi za konkretni primer, zato svoje prvotne ocene ni v ničemer spreminjala. Pritožbeno sodišče navedeno izvedenkino stališče v celoti sprejema in nima razloga, da mu ne bi sledilo. Tudi sicer morebitno upoštevanje hudih bolečin pri tožniku ne more privesti do zvišanja odškodnine iz tega naslova, saj je bila tožniku, glede na zgoraj navedene primerljive zadeve, že sedaj odmerjena odškodnina, ki je na zgornji meji priznanih odškodnin.1

11. Utemeljeno pa tožnik opozarja na prenizko odmerjeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri tožniku zaradi utrpelih poškodb obstaja možnost hitrejšega napredovanja degenerativnih sprememb na ramenskem sklepu, kot bi bilo sicer. Tožnikova desnica se pri fizičnem delu hitreje utrudi. Tožnik mora vložiti več truda v vsa zahtevnejša fizična dela z zgornjimi udi, predvsem pri dvigovanju težjih bremen, pri dvigovanju in opravljanju del nad nivojem ramenskih sklepov, pri vseh fizičnih delih, ki so povezana z nenadnimi sunkovitimi in ponavljajočimi se obrati in gibi v desni rami. Več truda mora vložiti tudi v vsa zahtevnejša moška opravila, predvsem v svoj poklic obdelovalca kovin in v opravljanje trenutnega dela pomočnika na gradbišču. Tožnik se tudi težje ukvarja s športnimi aktivnostmi, kot so na primer igre z žogo, igranje tenisa in podobno.

12. Sodišče prve stopnje je navedene posledice tožnikovih poškodb sicer upoštevalo, a je pri tem premajhen pomen pripisalo tožnikovi starosti (ob poškodbi 36 let, zdaj 39 let), saj bo moral preostanek življenja preživeti z opisanimi omejitvami. Stanje se mu bo z leti in napredovanjem degenerativnih sprememb kvečjemu le poslabševalo, še zlasti zaradi njegovega dela na gradbišču. Ob tem ni nepomembno dejstvo, da je tožnik desničar, poškodoval pa si je ravno desno roko. Odškodnina, ki jo je tožniku odmerilo sodišče prve stopnje (3.000 EUR oz. 2 povprečni neto plači), tudi ni v skladu s primerljivo sodno prakso,2 kjer se odmerjene odškodnine iz tega naslova gibljejo med 12 in 5 povprečnih neto plač. Po presoji pritožbenega sodišča pravična odškodnina za to vrsto tožnikove škode znaša 4.000 EUR, kolikor je tožnik zahteval, torej 1.000 EUR več, kot je upoštevano v izpodbijani sodbi.

13. V navedenem obsegu, torej za 1.000 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi in na podlagi pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo. V preostalem je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Delna sprememba izpodbijane sodbe je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP terjala tudi novo odločitev o stroških postopka. Tožnikov uspeh v pravdi se je zaradi prisoje dodatne odškodnine zvišal na 50 %, uspeh tožene stranke pa znižal na 50 %. Glede na celotni znesek pravdnih stroškov, ki so po neprerekani ugotovitvi izpodbijane sodbe nastali strankama v postopku na prvi stopnji, bi morala tožena stranka tožniku povrniti 1.609,96 EUR, tožnik pa toženi stranki 5 EUR. Po medsebojnem pobotanju ostane 1.604,96 EUR, kar glede na že prisojeni znesek pomeni, da tožena stranka na račun stroškov prvostopenjskega postopka dolguje tožniku še 323 EUR.

15. Tožnik pa je glede na doseženi 20 % pritožbeni uspeh3 upravičen tudi do povračila svojih pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in specificiranim stroškovnikom. Tožniku je priznalo 375 točk nagrade za pritožbeni postopek (tar. št. 21/1 OT), 7,5 točk materialnih stroškov (11. člen OT), skupaj 382,5 točk, kar znaša 229,50 EUR ter 22 % DDV, ki znaša 50,49 EUR. Tožena stranka je tako dolžna tožniku povrniti 20 % od 280 EUR, torej 56 EUR stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče pa tožniku ni priznalo stroškov poročila stranki, saj v konkretnem primeru ne gre za samostojno storitev, temveč so ti stroški že zajeti v nagradi za pritožbo.

1 V primerljivih primerih, ki so našteti v 7. točki obrazložitve te sodbe, so oškodovanci iz naslova odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prejeli med 8 in 3 neto povprečne plače. 2 Glej 7. točko obrazložitve te sodbe. 3 Tožnik je uspel s 1.000 EUR od spornih 5.000 EUR.