Jedro

Tožnica bi morala v tem sporu zatrjevati in dokazati, da sta ji prav toženca z ravnanjem, ki je bilo v nasprotju s pravili igre "fair play", onemogočila vrnitev vplačanega zneska. Tako bi lahko dokazala, da sta toženca prekoračila pooblastilo firme, za katero sta delala, ali da sta sklenila pogodbo, za katero nista imela pooblastila, ali pa da sta tožnici s siceršnjim protipravnim ravnanjem povzročila škodo (87., 88. in 154. člen ZOR). Svoj zahtevek bi lahko nadalje oprla na neopravičeno pridobitev (210. člen ZOR) na strani tožencev ali posojilo tožencema po 557. členu ZOR.

Če je tožeča stranka vstopila v igro "fair play", je vstopila v razmerje s pogodbeno stranko G.. Ugovore zoper dovoljenost in sistem igre "fair play" ter s tem zvezane zahtevke še vedno lahko vloži proti tej pogodbeni stranki. Zgolj dejstvo, da pogodbena stranka vstopa v razmerje s tujo pravno osebo, namreč še ne pomeni ničnosti pravnega posla. Za ničnost tudi ne zadošča dogovor o mednarodni pristojnosti sodišča v državi, kateri nobena od pogodbenih strank ne pripada (v konkretnem primeru Dunaj, 13. člen pravil "fair play"). Samo s tem pogodbena stranka, ki ima prebivališče na območju Republike Slovenije, še ni spravljena v neenakopraven položaj nasproti drugi pogodbeni stranki, ki ima sedež v ZR Nemčiji (za obe je pristojno tuje sodišče).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji toženi stranki nerazdelno plačata 3.500 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Ljubljanske banke, Posavske banke d.d. Krško, na dan izdaje sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in drugostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno presodili, ko sta ugotovili, da toženca nista pasivno legitimirana za tožničin odškodninski zahtevek. Po mnenju revidenta med postopkom ni bilo dokazano, da je tožnica podpisala pogodbo s firmo G. iz M. Tožnica je bila v razmerju le s tožencema in je zato samoumevno, da zahteva vračilo vplačanega zneska od njiju. Tožnica razpolaga z vsemi dokazi, ki potrjujejo utemeljenost njenega zahtevka. Nobena stranka ni predložila pogodbe, ki bi dokazovala, da je tožnica v razmerju z navedeno firmo. Tožnica je bila prevarana in zavedena, saj sicer ne bi sklenila pogodbe v svojo škodo. Če bi ji bilo znano, od koga bo dobila denar v primeru, če iz igre izstopi, takšne pogodbe ne bi sklenila. Zato je bila v neenakopravnem položaju kot pogodbena stranka. Sodišči sta zmotno uporabili 3. odstavek 65. člena ZOR. Očitno je, da je tožnica "sklenila pogodbo" v nasprotju z 2. odstavkom 65. člena ZOR. Toženca nista bila le izpolnitvena pomočnika. V nobeni od pogodbenih iger, ki so po letu 1991 preplavile Slovenijo, ni bil znan pravi pogodbeni partner. Šlo je za izigravanja predpisov in nepošten način pridobivanja denarja. Zato je treba prizadetim strankam omogočiti, da se poplačajo od tistih, ki so neposredno nastopali v tem poslu.

Nadalje še trdi, da tožnica ni mogla svojega tožbenega zahtevka naperiti zoper tujo družbo, saj ji pravni red tega ne dopušča. Morala bi tožiti v Nemčiji in po nemškem pravu, kar je za tožnico popolnoma nelogično in nepotrebno. Tožnica je stopila v igro zaradi zaupanja tožencema, zaupanje pa je temelj vsakega pravnega posla. Gre za prevaro, za katero sta toženca odškodninsko odgovorna. Pogodba, ki ščiti le eno stranko, je nična. Zato tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in sicer tako, da tožbenemu zahtevku, skupaj s stroškovno posledico, v celoti ugodi, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s tem, da revizijske stroške šteje za nadaljnje stroške pravdnega postopka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka sicer uveljavlja revizijski ugovor materialnega prava, vendar ga utemeljuje z drugačno dejansko podlago, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki jo je kot pravilno sprejelo sodišče druge stopnje. Revident namreč trdi, da med tožnico in družbo G. ni bila sklenjena nobena pogodba. Trditev utemeljuje s tem, da med postopkom nobena od strank ni predložila pogodbe, ki bi dokazovala, da je tožnica v pogodbenem razmerju z navedeno firmo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je po 3. odstavku 385. člena ZPP izpodbijanje dejanskega stanja na revizijski stopnji prepovedano. Sodišči druge in prve stopnje sta se pri presoji tega dejstva oprli na trditveno in dokazno gradivo, ki sta ga predložili pravdni stranki. Čeprav nobena stranka ni predložila pogodbe (kljub temu, da je tožnica kot stranka povedala, da je pogodbo izročila svojemu pooblaščencu), sta sodišči na podlagi drugih dokazov (posebej izpovedi tožnice kot stranke) smeli ugotoviti dejansko stanje, kakršno izhaja iz obrazložitve obeh sodb. Revizijska trditev, da "tožnica razpolaga z vsemi dokazi, ki potrjujejo utemeljenost njenega zahtevka" je na revizijski stopnji neupoštevna (387. člen ZPP), saj revident ne uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z izvedbo dokazovanja na prvi oziroma drugi stopnji. Zato mora tudi revizijsko sodišče sprejeti kot točne ugotovitve, da je tožnica sklenila sporno pogodbo s firmo G. in da je bila seznanjena s pravili igre "fair play" oziroma imela možnost seznaniti se z njihovo vsebino (2. odstavek 61. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Del dejanskega stanja je tudi ugotovitev o pomanjkanju dokazov, da bi toženca tožnico z nedopustnim ravnanjem spravila v zmoto glede njenih pravic v navedeni igri.

Če pa je tako, je bil tožbeni zahtevek tožnice materialnopravno pravilno zavrnjen. Revizijski ugovori, s katerimi tožnica napada sistem sporne igre na srečo, so lahko naslovljeni le na prireditelja igre, ne pa na toženca. Tožnica pa bi morala v tem sporu zatrjevati in dokazati, da sta ji prav toženca z ravnanjem, ki je bilo v nasprotju s pravili igre "fair play", onemogočila vrnitev vplačanega zneska. Tako bi lahko dokazala, da sta toženca prekoračila pooblastilo firme, za katero sta delala, ali da sta sklenila pogodbo, za katero nista imela pooblastila, ali pa da sta tožnici s siceršnjim protipravnim ravnanjem povzročila škodo (87., 88. in 154. člen ZOR). Svoj zahtevek bi lahko nadalje oprla na neopravičeno pridobitev (210. člen ZOR) na strani tožencev ali posojilo tožencema po 557. členu ZOR (glede na sorodstveno razmerje s toženko, in zatrjevanje, da že ob sklenitvi pogodbe ni imela namena vabiti nadaljnjih igralcev v igro). Ker nič od navedenega ni storila, tudi ni bilo podlage za ugoditev njenemu tožbenemu zahtevku.

Revizijsko sodišče zato soglaša z materialnopravno presojo tožbenega zahtevka. Če je tožeča stranka vstopila v igro "fair play", je vstopila v razmerje s pogodbeno stranko G.. Ugovore zoper dovoljenost in sistem igre "fair play" ter s tem zvezane zahtevke še vedno lahko vloži proti tej pogodbeni stranki. Zgolj dejstvo, da pogodbena stranka vstopa v razmerje s tujo pravno osebo, namreč še ne pomeni ničnosti pravnega posla. Za ničnost tudi ne zadošča dogovor o mednarodni pristojnosti sodišča v državi, kateri nobena od pogodbenih strank ne pripada (v konkretnem primeru Dunaj, 13. člen pravil "fair play"). Samo s tem pogodbena stranka, ki ima prebivališče na območju Republike Slovenije, še ni spravljena v neenakopraven položaj nasproti drugi pogodbeni stranki, ki ima sedež v ZR Nemčiji (za obe je pristojno tuje sodišče). Drugačne trditve v reviziji so zmotne.

Ker sta torej sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo, revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.