Jedro

Ker tožena stranka ob zaključku naroka za obravnavanje predloga za izdajo začasne odredbe ni zahtevala povrnitev stroškov za pristop na narok, temveč je te stroške tožena stranka zahtevala šele z vlogo z dne 21. 12. 2010, bi moralo sodišče prve stopnje zahtevo tožene stranke za povračilo stroškov za pristop na narok v postopku zavarovanja z izdajo začasne odredbe, kot prepozno zavreči.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki izreka spremeni tako, da se zahtevek tožene stranke za povračilo stroškov postopka nad zneskom 1832, 40 EUR zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se 2. točka izpodbijanega sklepa v nespremenjenem delu potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 20,48 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa v primeru zamude še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od šestnajstega dne od prejema sodne odločbe dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi umika predloga za začasno odredbo in tožbe pravdni postopek v predmetnem postopku ustavilo (1. točka izreka sklepa). Tožeči stranki je naložilo, da mora plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 2.325,60 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 16. dne, šteto od vročitve tožbe do plačila (2. točka izreka sklepa).

V pritožbenem roku je pritožbo zoper 2. točko izreka sklepa glede višine stroškov v znesku 1.301,50 EUR plus DDV 20 % vložila tožeča stranka, ki se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem obsegu glede plačila 1301,50 EUR razveljavi.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, naj pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne s stroškovno posledico.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravilne so pritožbene navedbe, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki priznalo stroške pristopa na narok za začasno odredbo dne 30. 11. 2010 v znesku 205,50 EUR ter na narok za začasno odredbo dne 17. 12. 2010 v znesku 205,50 EUR, vse z 20 % DDV, materialnopravno napačna.

Sodišče prve stopnje je o predlogu za izdajo začasne odredbe res odločalo v okviru pravdnega postopka, vendar pa postopek zavarovanja z začasno odredbo predstavlja samostojen postopek, v katerem mora sodišče odločiti tudi o stroških postopka. Za postopek zavarovanja pa se v skladu z določbo 239. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) smiselno uporabljajo določbe tega zakona.

Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe obravnavalo v kontradiktornem postopku in za obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe razpisalo narok dne 30. 11. 2010, ki ga je preložilo na 17. 12. 2010. Na naroku dne 17. 12. 2010, pa je sodnica objavila sklep, da se narok za obravnavanje predloga za izdajo začasne odredbe zaključi ter odločba izide pisno.

Če zakon ne določa drugače, se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo (7. odstavek 38. člena ZIZ). V primeru kontradiktornega postopka z opravo naroka za obravnavanje predloga za izdajo začasne odredbe, pa pridejo v zvezi s stroški postopka v poštev specialna določila ZPP, ki se na podlagi 15. člena ZIZ smiselno uporablja v izvršilnem postopku. 3. odst. 163. člena ZPP določa, da mora povrnitev stroškov stranka zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. O zahtevi za povrnitev stroškov pa odloči sodišče v sklepu s katerim se konča postopek pred njim (4. odst. 163. člena ZPP).

Če ne bi prišlo do umika tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe, bi sodišče na podlagi zaključenega naroka za obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe izdalo sklep s katerim bi odločilo o utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe ter tudi o zahtevi za povrnitev stroškov v zvezi z izdajo začasne odredbe, s čimer bi se postopek odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe pred sodiščem prve stopnje končal. Ker tožena stranka ob zaključku naroka za obravnavanje predloga za izdajo začasne odredbe ni zahtevala povrnitev stroškov za pristop na narok, temveč je te stroške tožena stranka zahtevala šele z vlogo z dne 21. 12. 2010, bi moralo sodišče prve stopnje zahtevo tožene stranke za povračilo stroškov za pristopa na narok v postopku zavarovanja z izdajo začasne odredbe, kot prepozno zavreči. Ker sodišče prve stopnje tega ni naredilo, je pritožbeno sodišče pritožbi glede plačila zneska 411,00 EUR povečano za 20 % DDV, za pristop na narok z dne 30. 11. 2010 v znesku 205,50 EUR in 17. 12. 2010 v znesku 205,50 EUR v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se predlog tožene stranke v tem delu zavrne (3.točka 365. člena ZPP).

Pritožba pa ni utemeljena v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede priglašenih stroškov odgovora na tožbo v znesku 890,50 EUR povečano za 20 % DDV.

Tožeča stranka je tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe umaknila z vlogo dne 20. 12. 2010, kar je razvidno iz prejemnega potrdila v spisu. Toženi stranki je bila tožba v obravnavanem postopku vročena v odgovor 26. 11. 2010. Rok za odgovor za tožbo 30-ih dni (1. odst. 277. člena ZPP), bi se tako iztekel 27. 12. 2010. Navedbe, da bi tožena stranka lahko odgovor na tožbo vložila že pred iztekom roka, glede na zakonsko določeni rok 30-ih dni za odgovor na tožbo, niso utemeljene. Tožena stranka ima pravico odgovor na tožbo vložiti v zakonskem roku 30-ih dni, pri čemer se šteje za pravočasen odgovor na tožbo, ki je vložen vse do izteka zadnjega dne zakonsko določenega roka.

Tožeča stranka svojih trditev, da je tožena stranka vložila odgovor na tožbo potem, ko je že prejela s strani sodišča obvestilo o umiku, ni z ničemer dokazala. Zapis ure prejema na prejemnem potrdilu odgovora na tožbo dokazuje le, da je odgovor na tožbo prispel na sodišče 21. 12. 2010 ob 11.40. Iz potrdila faksiranega obvestila o umiku tožbe, pa je razvidno, da je bilo to posredovano pooblaščencu tožene stranke 21. 12. 2010 ob 12.25. Pritožnica pa tudi ne zatrjuje, da je pooblaščenec tožene stranke navedeno vlogo pred tem prejel po pošti v vložišču. Tožeča stranka trditev, da je toženec vložil odgovor na tožbo po tem, ko je že prejel s strani sodišča obvestilo o umiku, ni z ničemer izkazala. Prav tako pa tudi ni z ničemer izkazala, da tožena stranka vloge ni vložila na sodišču ob 11.40, kot je zapisano na vlogi.

Ker je tožena stranka odgovor na tožbo vložila v zakonsko določenem 30-dnevnem roku, tožeča stranka pa ni izkazala, da je bila o umiku tožbe tožena stranka obveščena pred vložitvijo odgovora na tožbo, je odločitev sodišča prve stopnje glede zahteve tožene stranke za povračilo stroškov za sestavo odgovora na tožbo pravilna.

Pritožbeno sodišče je zato v navedenem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu 2. točke (2. točka 365. člena ZPP).

Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela, sta pravdni stranki upravičeni do povračila stroškov pritožbenega postopka sorazmerno s svojim uspehom v postopku (tožeča stranka 31,6%, tožena stranka 68,4%, 165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Upoštevaje določila odvetniške tarife in ZST-1 je pritožbeno sodišče priznalo tožeči stranki nagrado za postopek po tarif. št. 3220 v višini 50 EUR, mat. stroške po tarif. št. 6002 v znesku 20 EUR, 20 % DDV in sodno takso v višini 33 EUR, kar skupaj znaša 117 EUR. Toženi stranki pa nagrado za postopek po tarif. št. 3220 v višini 50 EUR, mat. Stroške po tarif. št. 6002 v znesku 20 EUR, 20 % DDV, kar skupaj znaša 84 EUR. Upoštevaje uspeh v pravdi je tožeča stranka dolžna toženi delno povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 20,48 EUR.