Jedro

Neka listina je lahko izvršilni naslov le v postopku med osebami, ki so stranke v takšni listini.

Nedvomno poizvedovalni (informativni) dokaz v pravdnem postopku ni dovoljen. Poizvedovalni dokaz ne potrjuje navedb stranke, ampak se z njimi dejstva, ki bi jih morala stranka navajati, šele ugotavljajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 51013/2008, z dne 4.8.2008, in toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 4.946,80 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže, oziroma da tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil sklep o izvršbi v tem postopku izdan na podlagi menice brez protesta, kar pa po 2. odstavku 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ni verodostojna listina, na podlagi katere je možno predlagati izvršbo. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je pridobitev podatkov o plačilih pri družbi A. in družbi E.E.. nedovoljen dokaz, ker se z njim opravljajo poizvedbe. Po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je nedovoljen dokaz le tisti dokaz, ki je prepozno predlagan in ga zato sodišče ne upošteva. Toženec tudi sicer ni predlagal informativnih dokazov, ker je že v svoji prvi vlogi navedel, da je bila terjatev, ki je predmet te pravde, poplačana s prodajo premičnin po notarskem zapisu pod opr.št. SV 372/06 (priloga B 3), in sicer v 4. točki te svoje vloge. V ta namen je predlagal tudi dokaze in drugih od predlaganih ni mogel predlagati, ker jih tudi ne more dobiti. Ker je prej citirani notarski zapis že neposredni izvršilni naslov, tožnik ne more pridobiti še enega izvršilnega naslova za isto zadevo. Ni možno slediti utemeljitvi sodišča prve stopnje, da je ta pravda dovoljena, ker jo je dosegel ravno toženec s svojim ugovorom zoper sklep o izvršbi.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na pritožbeno trditev o nemožnosti predlagati izvršbo na podlagi menice brez protesta kot verodostojne listine je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (glej prvi odstavek na 5. strani). Ta pritožbeni razlog bi toženec lahko upoštevno uveljavljal le v pritožbi zoper sklep o nadaljevanju postopka v pravdi, izdanega pod opr.št. VL 51013/2008 dne 1.10.2008. Četudi je res notarski zapis opr. št. SV 372/06 (priloga B 3) neposredni izvršilni naslov, ni izvršilni naslov za sodni postopek zoper toženca. Neka listina je lahko izvršilni naslov le v postopku med osebami, ki so stranke v takšni listini. V citiranem notarskem zapisu pa toženec ni stranka, niti ni zatrjevanj ali dejstev, da naj bi bil pravni naslednik katere od strank notarskega zapisa. Odgovor sodišča prve stopnje temu ugovoru toženca, ki ga je podal že med postopkom na prvi stopnji, da ni upošteven, ker je toženec sam z ugovorom dosegel razveljavitev sklepa o izvršbi in povzročil nadaljevanje postopka v pravdi (glej zadnji odstavek na 4. strani izpodbijane sodbe), je sicer pravilen, a je potrebno še dodati, da se v nadaljevanju pravde zahtevek zavrže zaradi izostanka pravnega interesa za tožbo, če se ugotovi, da tožnik že ima izvršilni naslov za izvršbo zoper toženca. Kot je pojasnjeno zgoraj, notarski zapis iz priloge B 3 ni izvršilni naslov zoper toženca.

Nedvomno poizvedovalni (informativni) dokaz v pravdnem postopku ni dovoljen. V določbi 1. odstavka 7. člena ZPP je namreč izrecno zapovedano (enako 212. člen ZPP), da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, kar pomeni, da dokazi služijo izključno potrjevanju strankinih navedb o dejstvih. Poizvedovalni dokaz pa ne potrjuje navedb stranke, ampak se z njimi dejstva, ki bi jih morala stranka navajati, šele ugotavljajo.

Pravilno zaključi sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (glej 5. do 9. odstavek na 4. strani), da so toženčeve navedbe o plačilu terjatve iz 4. točke njegove prve pripravljalne vloge z dne 25.3.2010 pavšalne, pri čemer to pavšalnost navedb tudi pravilno obrazloži in utemelji, tako, da pritožbeno sodišče teh razlogov ne ponavlja. Ker pa so te navedbe pavšalne, so neupoštevne in jih ni možno dokazovati oziroma so vsi dokazi, predlagani v 4. točki prej citirane vloge toženca, poizvedovalne narave, ker bi se z njimi okoliščine o dejanskem plačilu tu vtoževane terjatve šele ugotavljale. Zaključek sodišča prve stopnje, da se dejstvo plačila dokazuje z listinami v plačilnem prometu, ne pa z izpovedbami prič, je sicer zmoten, ker ZPP takšnega dokaznega pravila ne pozna. Vendar so prej citirani dokazi nedovoljeni že zaradi njihove poizvedovalne narave, tako, da je navedeno zmotno stališče sodišča prve stopnje za odločitev o tožbenem zahtevku irelevantno in je zato ta kršitev določb postopka neupoštevna.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelj na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP in je skladna 154. členu ZPP. Stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške, in sicer tožena stranka, ker s pritožbo ni uspela, in tožeča stranka, ker v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi, torej njen strošek za odgovor na pritožbo za ta pritožbeni postopek ni bil potreben.