21. 1. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Antona Irta, Straža, ki ga zastopa Zvonko Irt, odvetnik v Novem mestu, na seji 21. januarja 2022

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 73. člena v zvezi s 5.2 točko prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo, 14/05 – popr., 126/07, 108/09, 57/12, 110/13 in 19/15) se zavrže.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 161/2020 z dne 28. 10. 2020 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 1236/2018 z dne 16. 1. 2020 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-53/2018-2-BM z dne 17. 4. 2018 in z odločbo Upravne enote Novo mesto št. 351-31/2018-6 z dne 27. 2. 2018 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je vložil vlogo za izdajo odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja zaradi spremembe naklona strehe nad pomožnima kubusoma zgrajenega objekta, ki jo je Upravna enota Novo mesto zavrnila. Ministrstvo za okolje in prostor je zavrnilo pritožnikovo pritožbo. Pritožnik je vložil tožbo, v kateri je zatrjeval, da sprememba naklona strehe znotraj dopustnega razpona po prej in sedaj veljavnem prostorskem aktu ne pomeni spremembe lokacijskega pogoja, temveč je naklon strehe oblikovni pogoj, pri čemer se je skliceval na pomen projektne dokumentacije v 5.2 točki prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Upravno sodišče je tožbo zavrnilo. Zavzelo je stališče, da predvidena sprememba naklona strehe pomeni spremembo lokacijskega pogoja kot pogoja umestitve projekta v prostor, kar pomeni, da v skladu z drugim odstavkom 73. člena ZGO-1 v tem primeru ni podlage za spremembo gradbenega dovoljenja. Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije, ker niso bili izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 2., 14., 15., 22., 23., 33., 34., 35. in 67. člena Ustave, 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) ter 1., 3., 6., 7. in 17. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016). Ne strinja se z razlago lokacijskih pogojev in Upravnemu sodišču očita arbitrarno odločitev, posledično pa poseg v ostale zatrjevane kršitve človekovih pravic. Upravnemu sodišču očita še odločanje brez izvedbe glavne obravnave. Vrhovnemu sodišču očita, da je predlog za dopustitev zavrnilo brez obrazložitve in da mu je na podlagi samovoljne in arbitrarne odločitve odreklo dostop do Vrhovnega sodišča in s tem ne zagotovilo pravne varnosti.

3.Poleg ustavne pritožbe je pritožnik vložil tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 73. člena v zvezi s 5.2 točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Zatrjuje, da je vsebina 73. člena ZGO-1 nejasna, posledično pa invalidna in omogoča arbitrarno razlago, kar naj bi bilo v nasprotju z 2., 22. in 153. členom Ustave in naj bi predstavljalo nesorazmeren poseg v pravico iz drugega odstavka 15. člena Ustave. Meni, da pomen lokacijskih pogojev določa 5.2 točka prvega odstavka 2 člena ZGO-1. Pravni interes utemeljuje z vloženo ustavno pritožbo.

B.

4.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes ob vložitvi vloge (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

5.ZGO-1 je pred vložitvijo pobude prenehal veljati.[1] Na podlagi prvega odstavka 47. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče presoja predpis, ki v času vložitve pobude ne velja več, če niso bile odpravljene posledice njegove protiustavnosti oziroma nezakonitosti. Pobudnik mora za presojo takega predpisa izkazati pravovarstveno potrebo. Pobudnik nima pravovarstvene potrebe za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa, ki je prenehal veljati, če ne izkaže, da bi bilo z morebitno ugoditvijo pobudi mogoče odpraviti posledice protiustavnosti oziroma nezakonitosti.

6.Izpodbijana določba ni učinkovala neposredno. Skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo se lahko tudi v primerih, ko se s pobudo zahteva presoja ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa, ki je bodisi prenehal veljati že pred vložitvijo pobude bodisi po vložitvi pobude, pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS (sklep št. U-I-174/05 z dne 13. 12. 2007, Uradni list RS, št. 122/07, in OdlUS XVI, 87). Pobudnik pravovarstveno potrebo utemeljuje z vloženo ustavno pritožbo. Pri razlagi pojma neposrednega učinka predpisov na pravni položaj pobudnika (drugi odstavek 24. člena ZUstS) mora Ustavno sodišče upoštevati, da morajo naslovniki pravnih norm domnevne kršitve človekovih pravic (vključno s kršitvami, ki temeljijo na predpisu, ki je v neskladju z Ustavo) vedno, ko je to mogoče, poskusiti odpraviti že pred pristojnimi sodišči, kar zagotavlja, da se bodo sodišča opredeljevala tudi do ustavnopravnih vprašanj. Sodišča so namreč tista, ki so v prvi vrsti dolžna razlagati pravo in pri tem na podlagi 125. člena Ustave na vseh stopnjah sojenja zagotavljati varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Iz priložene tožbe izhaja, da pritožnik v tožbi ni zatrjeval protiustavnosti drugega odstavka 73. člena v zvezi s 5.2 točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Ker pobudnik v vloženih pravnih sredstvih ni uveljavljal protiustavnosti drugega odstavka 73. člena v zvezi s 5.2 točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1, z vloženo ustavno pritožbo ne more izkazati pravovarstvene potrebe za presojo ustavnosti te določbe ZGO-1, zato je Ustavno sodišče pobudo zavrglo (1. točka izreka).

7.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (2. točka izreka).

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Na podlagi prvega odstavka 125. člena Gradbenega zakona (Uradni list RS, št. 61/17 in nasl. – v nadaljevanju GZ) je ZGO-1 prenehal veljati z dnem uveljavitve GZ, ki je na podlagi 126. člena tega zakona začel veljati petnajsti dan po objavi (tj. 17. 11. 2017), uporabljati pa se je začel 1. 6. 2018. ZGO-1 se je uporabljal do začetka uporabe GZ.