Jedro

Predmet presoje v zadevnem upravnem sporu je odločba prvostopenjskega organa o prošnji tožeče stranke, da začasno ostane v Republiki Sloveniji kljub temu, da bi se jo moralo odstraniti. Tožeča stranka zato po mnenju sodišča ne more z začasno odredbo predlagati odložitev izvršitve odločbe o vrnitvi Policijske postaje za izravnalne ukrepe Kranj z dne 17. 10. 2016, saj navedena odločba ni predmet presoje v zadevnem upravnem sporu. Kljub temu, da tožeča stranka predlaga izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, ni podlage za izdajo predlagane začasne odredbe, saj sodišče ne more zadržati izvrševanja akta, ki ni predmet upravnega spora.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Dne 7. 5. 2018 je naslovno sodišče prejelo tožbo tožeče stranke, ki jo je dne 3. 5. 2018 vložila zoper odločbo Generalne policijske uprave, Uprave informirane policije, Centra za tujce Postojna (v nadaljevanju prvostopenjski organ) št. 2253-524/2016/109 (216-05). Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožeči stranki kot tujcu, državljanu Nigerije, ki ne poseduje veljavnega osebnega identifikacijskega dokumenta ter je v postopku odstranitve, pod 1. točko izreka zavrnila prošnjo za dovolitev zadrževanja na podlagi 5. alineje 73. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), pod 2. točko 2 odločila, da ji pravice iz prvega in drugega odstavka 75. člena ZTuj-2 ne pripadajo, pod 3. točko pa, da posebni stroški z izdajo te odločbe niso nastali.

2. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo prvostopnjskega organa iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sodišču primarno predlaga, da tožbi ugodi ter samo odloči o pravici tožeče stranke tako, da izpodbijani upravni akt odpravi in s svojo odločbo ugodi njeni prošnji za zadrževanje, podrejeno, pa da izpodbijani akt odpravi ter zadevo vrne pristojnemu organu v ponovni postopek. Tožeča stranka s tožbo predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu zadrži izvršitev odločbe o vrnitvi, ki jo je pod št. 225-130/2016/1 (3C651-05) dne 17. 10. 2016 izdala Policijska postaja za izravnalne ukrepe PU Kranj. Tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje v skladu z drugim in tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1. V predlogu navaja, da je dne 17. 10. 2016 Policijska postaja za izravnalne ukrepe Kranj izdala odločbo št. 225-130/2016/1 (3 C 651-05) o vrnitvi tožeče stranke brez roka za prostovoljno vrnitev. Odločba je dokončna in izvršljiva. Pristojni organ ji je zavrnil prošnjo za dovolitev zadrževanja, čeprav se je zavedal njenega položaja, ki ga opisuje v tožbi. Upravna enota Škofja Loka je namreč dne 1. 12. 2017 njeni zaročenki po e-pošti posredovala obvestilo, da poroke s tožečo stranko ne more izpeljati zato, ker je Policijska postaja Škofja Loka tožeči stranki zasegla originalne dokumente. Ob prijavi poroke je namreč matičarka posumila v pristnost predloženih dokumentov in o tem obvestila policijo, ki je dne 29. 11. 2017 na podlagi 220. člena in na podlagi 148. in 146. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zasegla njene originalne dokumente in jih dne 1. 12. 2017 posredovala v analizo. Zaradi tega zasega je tožeča stranka sprožila subsidiarni upravni spor, vendar je Upravno sodišče tožbo zavrglo z utemeljitvijo, da je imela zoper zaseg dokumentov na voljo pravno sredstvo po ZKP. Zoper navedeni sklep Upravnega sodišča je vložila pritožbo na Vrhovno sodišče, ki o njej še ni odločilo, do danes pa ji zaseženi dokumenti tudi niso bili vrnjeni, kar pa je razlog, da se še vedno ne more poročiti.

3. S prisilno izvršitvijo deportacije drugi državi bi ji nastala težko popravljiva škoda, saj bi Republika Slovenija s tem močno posegla v njeno pravico do zasebnega in družinskega življenja. Če bi bila deportirana v Nigerijo, ne bi imela več možnosti vrnitve v Republiko Slovenijo, oziroma bi ji bila ta vrnitev zelo otežena. Z zaročenko ne bi več mogla vzdrževati rednih in pristnih osebnih stikov, s čemer bi bilo nesorazmerno poseženo v njeno pravico do družinskega življenja iz 8. člena EKČP, ki jo smiselno vsebuje tudi Ustava RS. Prav tako ne bi bilo realno, da bi udejanila namen sklenitve zakonske zveze. Odložitev predaje do pravnomočne odločitve v zadevi tudi ni nesorazmerna v smislu nasprotovanja javni koristi. Javna korist z izdajo začasne odredbe ne bi bila prizadeta, njo pa bi deportacija v Nigerijo nesorazmerno izpostavila velikemu stresu, depresiji in bi pomenila velik poseg v njeno družinsko življenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe. Po tem, ko kronološko povzame potek celotnega postopka, navaja, da tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo Centra za tujce št. 2253-524/2016/106 (216-05) z dne 19. 1. 2018, s katero je bila njena prošnja za dovolitev zadrževanja zavrnjena, medtem ko v predlogu za izdajo začasne odredbe predlaga, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odloži izvršitev dokončne in pravnomočne odločitve o vrnitvi Policijske postaje za izravnalne ukrepe Kranj št. 225-130/2016/4 (3 C 651-01) z dne 19. 10. 2016. Glede na to, da tožeča stranka s tožbo ne izpodbija upravnega akta, katerega zadržanje predlaga na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ni mogoče izdati začasne odredbe, s katero bi se zadrževalo izvrševanje akta, ki ni predmet upravnega spora in je zato treba izdajo začasne odredbe že iz tega razloga zavrniti.

5. Predmet konkretnega upravnega spora namreč ni odločba o vrnitvi, ki je dokončna in pravnomočna, temveč odločba o zavrnitvi prošnje za dovolitev zadrževanja. Tožeča stranka ni podala predloga, na kakšen način naj sodišče uredi sporno pravno razmerje, zato začasne odredbe tudi na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 ni mogoče izdati. Ne glede na navedeno, pa tožeča stranka s pavšalnimi navedbami okoliščin težko popravljive škode te ne izkazuje in bi bilo zato tudi iz tega razloga treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti.

6. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

7. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na zahtevo tožeče stranke odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožeči stranki prizadela težko popravljiva škoda. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožeča stranka iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno.

8. Začasna odredba po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pride v poštev predvsem tedaj, ko bi zgolj zadržanje izvršitve odločbe ne zadoščalo za varstvo pravnega položaja tožeče stranke in bi ta z verjetnostjo dokazala, da mora sodišče v njenem primeru do pravnomočnosti sodbe določiti njene pravice (ali obveznosti) v razmerju do države ali drugega nosilca oblasti (dr. Erik Kerševan, Uvodna pojasnila, Zakon o upravnem sporu, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 58). Predmet presoje v zadevnem upravnem sporu je odločba prvostopenjskega organa o prošnji tožeče stranke, da začasno ostane v Republiki Sloveniji kljub temu, da bi se jo moralo odstraniti. Tožeča stranka zato po mnenju sodišča ne more z začasno odredbo predlagati odložitev izvršitve odločbe o vrnitvi Policijske postaje za izravnalne ukrepe Kranj, št. 225-130/2016-1 (3C651-05) z dne 17. 10. 2016, saj navedena odločba ni predmet presoje v zadevnem upravnem sporu. Kljub temu, da tožeča stranka predlaga izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, ni podlage za izdajo predlagane začasne odredbe, saj sodišče ne more zadržati izvrševanja akta, ki ni predmet upravnega spora. Negativne odločbe, ki je predmet tega upravnega spora, pa tudi sicer ni mogoče izvršiti, zato tudi ni mogoče zadržanje njene izvršitve na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 9. Odločanje o začasni odredbi zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok zahteva, da v postopku odločanja o začasni odredbi sodišče predloga za izdajo začasne odredbe ne dopolnjuje in ne izvaja dokazov, temveč svojo odločitev opre na predložene dokaze in ne opravi glavne obravnave. Glede na navedeno, sodišče predloga za izdajo začasne odredbe, podanega na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje v katerem ni opredeljeno na kakšen način naj sodišče uredi sporno pravno razmerje, to je dovolitev zadrževanja na podlagi 73. člena ZTuj-2, tožeči stranki ni poslalo v dopolnitev.

10. Glede na to, da izrek začasne odredbe, tako kot ga je predlagala tožeča stranka, ni mogoč, se sodišče o ostalih tožbenih razlogih ni izjasnilo. Ker predlagana začasna odredba presega sporno pravno razmerje, s tem niso izkazani pogoji za izdajo začasne odredbe in je zato zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, zavrnilo.