Jedro

Dejstvo, da je bil tožnik z delnim plačilom tožene stranke seznanjen 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil 18. 6. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo 6 mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, zato je umik tožbe pravočasen.

Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka) in tožniku naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 170,64 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka sklepa vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter predlaga njegovo spremembo oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje s stroškovno posledico. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, saj naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo drugi odstavek 154. člena ZPP, namesto prvega odstavka 158. člena ZPP. Navaja, da je tožena stranka prostovoljno izpolnila del tožbenega zahtevka, ZPP pa v 158. členu za primer umika tožbe ne določa, da bi bilo sodišče dolžno presojati okoliščino, ali je bila tožba potrebna. Navaja, da ZPP za ta primer določa le, da ob umiku tožbe tožnik stroškov postopka ne nosi, zgolj če tožbo umakne takoj in se pri tem sklicuje na številne odločbe sodišča prve stopnje. Meni, da tožnik tožbe ni umaknil pravočasno, zato je sodišče izpodbijani sklep napačno oprlo na določbo 154. člena ZPP in da prostovoljne izpolnitve zahtevka ni mogoče obravnavati kot uspeh tožnika v postopku. Če bi sodišče o stroških presojalo glede na uspeh v postopku, bi moralo odločiti, da je toženka upravičena do povračila vseh stroškov in jih naložiti v plačilo tožniku, saj je tožnik uspel le s sorazmerno majhnim delom v višini 4 %. Opozarja na sodno prakso, iz katere izhaja, da pomeni pravni standard pravočasnosti umika tožbe (takoj po izpolnitvi zahtevka) v roku najkasneje 8 dni oziroma dva dneva po izpolnitvi zahtevka ter na 29. člen ZDSS-1, ki določa 8 dnevni rok za izpolnitev dajatvene obveznosti. Meni, da je tožba še pravočasno umaknjena v roku 15 dni, kolikor traja rok za soglasje k umiku. Ker je bila tožba umaknjena prepozno, bi ji moral tožnik povrniti celotne stroške postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, iz katere izhaja, da pomeni pravni standard pravočasnosti umika tožbe (takoj po izpolnitvi zahtevka, v roku 8 dni oziroma 2 dni po izpolnitvi zahtevka). Dejstvo je, da je bil tožnik z delnim plačilom tožene stranke seznanjen 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil 18. 6. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi, saj rok za umik tožbe ni določen ne v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1), ne v ZPP. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo 6 mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, zato je umik tožbe pravočasen. Sklicevanje tožene stranke na odločitev Višjega sodišča v Kopru v zadevi opr. št. Cpg 59/2017 z dne 12. 5. 2017 v konkretni zadevi ne pride v poštev, saj se nanaša na drugačno dejansko stanje (razlog za ustavitev postopka je bil, da tožeča stranka ni plačala določene sodne takse, zaradi česar se je štelo, da je tožbo umaknila, poleg tega pa je šlo za gospodarski spor). Enako velja za sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1308/2015 z dne 19. 1. 2016, iz katerega izhaja, da je sodišče štelo, da je umik tožbe, podan dva dneva po izpolnitvi, da se šteje za umik tožbe takoj in na podlagi tega judikata ni mogoče sklepati, da je bil kasnejši umik nepravočasen.

6. Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo, tudi kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP1. Glede na to je bilo treba o stroških postopka odločiti na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, torej skladno z uspehom, kakor je pravilno storilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka v pritožbi ni nasprotovala ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik v postopku uspel (glede na delno izpolnitev tožbenega zahtevka po vložitvi tožbe v višini 15,57 EUR od vtoževanih 400,52 EUR) v deležu 4 %, tožena stranka pa v deležu 96 %. Glede na navedeno odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 170,64 EUR, pravilna in je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi moral tožnik povrniti toženi stranki njene celotne stroške.

7. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 366. člena ZPP ne odgovarja. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prim.: N. Betteto, V: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 47