Jedro

Zagovornik obtoženega A.K. navaja, da obravnavano kaznivo dejanje nima znakov kaznivega dejanja zato, ker je v 296. členu KZ-1 inkriminirano ravnanje le dveh udeležencev (kdor se s kom dogovori, da bosta …), v obravnavani zadevi pa je šlo za dogovor med tremi udeleženci. Pritožnik nima prav. Iz dikcije obravnavanega kaznivega dejanja izhaja, da mora biti dogovor o kaznivem dejanju najmanj med dvema osebama, kar pomeni, da je med dvema ali več osebami domenjeno, da storijo kaznivo dejanje, za katero se sme izreči kazen petih let zapora ali hujša kazen. Če bi obveljalo stališče pritožnika bi npr. tudi kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 (kdor vzame komu tujo premično stvar …) bilo mogoče storiti le proti enemu oškodovancu in le v primeru, da gre za eno premično stvar, kar pa je seveda nesmiselno razlogovanje.

Izrek

Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca sta dolžna plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za kriva, da sta storila kaznivo dejanje dogovora za kaznivo dejanje po 295. členu KZ-1. Obtoženemu H.D. je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je, na podlagi 295. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, ki se ne bo izvršila, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obtoženemu A.K. je na podlagi 295. člena KZ-1 izreklo kazen šest mesecev zapora. Glede stroškov kazenskega postopka je odločilo, da sta obtoženca, na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP, dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o čemer bo izdan poseben sklep. Oškodovanko M.C. je s premoženjsko pravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je še, da se v primeru preklica pogojne obsodbe obtoženemu H.D. v izrečeno kazen zapora všteje čas pridržanja od 10.2.2009 od 6.ure do 11.2.2009 do 13.10 ure. V izrečeno kazen zapora je obtoženemu A.K. vštelo čas pridržanja od 10.2.2009 od 6. ure do 11.2.2009 do 14.20 ure.

Proti taki sodbi sta vložila pritožbi zagovornika obeh obtožencev. Zagovornik obtoženega A.K. navaja, da vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Zagovornik obtoženega H.D. navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega predpisa in odločbe o kazni ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obravnavano zadevo pravilno rešilo tako v dejanskem kot tudi v pravnem pogledu. Pritožbene navedbe obeh pritožnikov zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti. Prepričanje sodišča prve stopnje o krivdi obeh obtožencev za obravnavano kaznivo dejanje temelji na pravilni oceni izvedenih dokazov, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge o odločilnih dejstvih, natančno je analiziralo zagovora obeh obtožencev ter izpovedbe zaslišanih prič ter druge izvedene dokaze ter pravilno zaključilo, da izvedeni dokazi zanesljivo potrjujejo, da sta oba obtoženca izpolnila tako objektivne kot tudi subjektivne znake obravnavanega kaznivega dejanja. Oba pritožnika trdita, da se obtoženca skupaj s S.C. nista dogovorila za storitev kaznivega dejanja ropa, ampak naj bi bil predmet dogovora le, da bi oškodovanko z namenom, da bi izterjali svoj denar „prestrašili“, vendar pritožbeno sodišče ne dvomi v zaključek sodišča prve stopnje, da je bil predmet dogovora storitev kaznivega dejanja ropa, o čemer je tudi podrobno izpovedal obdolženi A.K. v svojem zagovoru in priča S.C., sodišče prve stopnje je tudi na peti strani izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo, da oškodovanka M.C. obtožencema ali S.C. ni ničesar dolgovala in je obtoženi H.D. zanesljivo vedel, da jo bodo „prestrašili“ tako, da ji bodo zagrozili z napadom zato, da jim izroči denar. Okoliščina, da je obdolženi H.D. zanikal dogovor o uporabi orožja, kot navaja njegov zagovornik v pritožbi, za obravnavano zadevo ni pomembno, saj se obtožencema ne očita, da sta se s S.C. dogovorila, da bosta storila kaznivo dejanje ropa z uporabo orožja, enako velja glede noža ter vrvi, lepilnega traka in drugih pripomočkov kot jih izpostavlja isti pritožnik. Predmet dogovora je bil, kot je zanesljivo ugotovilo sodišče prve stopnje in kot izhaja iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja, da bodo v stanovanju stopili zamaskirani in oškodovanko z zaušnico prestrašili tako, da jim bo denar in mamila izročila, kar predstavlja uporabo sile zoper oškodovanko. Sicer pa isti pritožnik v pritožbi pritrjuje, da je bil naklep obtoženca (H.D.) usmerjen v prisiljenje, kaznivo dejanje ropa pa je sestavljeno tako iz prisiljenja kot tudi tatvine, pri čemer je sila sredstvo za storitev tatvine. Da je bil predmet dogovora, poleg prisiljenja, tudi tatvina denarja in mamil, ki naj bi jih M.C. imela, pa je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo in pritožbene navedbe tega ne morejo izpodbiti.

Ravno tako so neutemeljene pritožbene navedbe zagovornika obtoženega A.K., da bi utegnilo iti za načrtovano kaznivo dejanje samovoljnosti, saj je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da obtoženca ali S.C. niso imeli nobene terjatve do oškodovanke. Isti pritožnik trdi, da ne obstaja „nikakršen materialni dokaz“, da je bil dogovor, da bodo izvršili rop zamaskirani ter da je obtoženi H.D. od C. prejel kapo, ravno tako po oceni pritožnika ni nobenih dokazov, da bi kaj takega pri sebi imel K.. Tudi s temi pritožbenimi navedbami se je že ukvarjalo sodišče prve stopnje in pravilno zaključilo, da sta obtoženca skupaj s S.C. naredila plan, da bosta v stanovanje vstopila zamaskirana in oškodovanko z zaušnico prestrašila tako, da jim bo denar in mamila izročila. Izvedeni dokazi o tem so bili skladni (zagovora obeh obtožencev ter izpovedba priče S.C.), tako da tudi pritožbeno sodišče v ta del dejanskega stanja nima nobenih pomislekov.

Zagovornik obtoženega A.K. navaja, da obravnavano kaznivo dejanje nima znakov kaznivega dejanja zato, ker je v 296. členu KZ-1 inkriminirano ravnanje le dveh udeležencev (kdor se s kom dogovori, da bosta …), v obravnavani zadevi pa je šlo za dogovor med tremi udeleženci. Pritožnik nima prav. Iz dikcije obravnavanega kaznivega dejanja izhaja, da mora biti dogovor o kaznivem dejanju najmanj med dvema osebama, kar pomeni, da je med dvema ali več osebami domenjeno, da storijo kaznivo dejanje, za katero se sme izreči kazen petih let zapora ali hujša kazen. Če bi obveljalo stališče pritožnika bi npr. tudi kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1(kdor vzame komu tujo premično stvar …) bilo mogoče storiti le proti enemu oškodovancu in le v primeru, da gre za eno premično stvar, kar pa je seveda nesmiselno razlogovanje.

Čeprav pritožnika ne izpodbijata odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Sodišče prve stopnje je odločbo o kazenski sankciji glede obeh obtožencev obrazložilo na 6. strani izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije ter je obtožencema izreklo primerni kazenski sankciji (obtoženemu H.D. pogojno obsodbo s primerno določeno zaporno kaznijo in primerno preizkusno dobo ter obtoženemu A.K. primerno zaporno kazen). V odločbo o kazenski sankciji zato ni bilo potrebno poseči. Ker tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker obtoženca s pritožbo svojih zagovornikov nista uspela, sta v skladu z 98. členom v zvezi s 95. členom ZKP, dolžna plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.