Jedro

Glede na to, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena pet let, da se je čez devet mesecev za določen čas osmih mesecev znova zaposlila, da je bila upravičena do nadomestila za čas brezposelnosti in ob upoštevanju njene izobrazbe (nizka stopnja izobrazbe) ter starosti (29 let), ni možen zaključek, da je bilo dosojeno denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v višini osmih povprečnih tožničinih plač nesorazmerno oziroma previsoko, zato je pritožba s tem v zvezi neutemeljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 20. 11. 2011 in ji je z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja trajalo do 5. 7. 2013 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna delovno dobo, ji obračuna pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delala, odvede in plača z zakonom predpisane davke in prispevke ter ji izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi po zapadlosti posameznega mesečnega zneska, od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, razen za čas od 28. 8. 2011 do 30. 4. 2012 in od 26. 2. 2013 do 26. 2. 2014, za obdobje od 21. 11. 2010 do 20. 5. 2011 pa zmanjšano za prejeta nadomestila s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območna služba A., vse v 8 dneh pod izvršbo (točka II izreka), ter da tožnici izplača odškodnino v znesku 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2013 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (točka III izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.083,36 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa pritožbene stroške naloži v plačilo tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izvršljivosti sodbe dalje do plačila. V zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici poudarja, da je bila poleg ostalih razlogov, ki so onemogočali nadaljevanje dejavnosti varovanja objektov in oseb, za toženo stranko ključna izguba licence in zato tožena stranka ni mogla nadaljevati z osnovno dejavnostjo. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje pri prisoji primerne odškodnine ni upoštevalo, da je stečajna upraviteljica stečajni postopek vodila profesionalno in s tem omogočila presežnim delavcem tožene stranke, ki pri toženi stranki še niso prejeli plače, da so čim prej prišli do denarnih sredstev za preživetje iz Jamstvenega sklada in iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Zato je tožnici, ki je stara 29 let, pri toženi stranki zaposlena od 1. 12. 2006 in ki ni dokazala slabega zdravstvenega stanja, dosodilo previsoko odškodnino. Tožnica nastanka škode zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dokazala, sodišče prve stopnje pa se je oprlo le na pavšalne navedbe o težji zaposljivosti tožnice. Tako je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Ker je sodišče prve stopnje o višini denarnih zahtevkov tožnice in o odpravnini odločalo na podlagi domnev, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Opozarja tudi, da je tožnica glede listin, ki jih je v spis vložila na naroku 28. 10. 2014, prekludirana in jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je nanj delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa na pravilnost odločitve ni imelo vpliva.

5. Pritožbeno sodišče je o zadevi že enkrat odločilo in sicer je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1090/2013 z dne 23. 1. 2014 sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1531/2010 z dne 5. 7. 2013 na pritožbo tožeče stranke delno spremenilo v točki I/1 izreka tako, da je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka s sklepom z dne 2. 11. 2010, nezakonita in jo je razveljavilo, v točkah I/2, I/3 in II izreka pa je sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. VIII Ips 90/2014 z dne 1. 9. 2014 zavrnilo. Tako je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo še o trajanju delovnega razmerja tožnice, priznanju delovne dobe pri toženi stranki in denarnih zahtevkih iz delovnega razmerja.

6. Tožnici je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo na podlagi sklepa z dne 2. 11. 2010. Nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče, ker je bil nad toženo stranko že v letu 2010 uveden stečajni postopek, zato je sodišče prve stopnje s 5. 7. 2013 razvezalo pogodbo o zaposlitvi. Tožnici je dosodilo nadomestila plač za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (20. 11. 2010) do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, razen za obdobja, ko je bila tožnica zaposlena drugje. Za obdobje, ko je prejemala nadomestilo s strani zavoda za zaposlovanje, ji je dosodilo razliko med plačo, ki bi jo pri toženi stranki prejemala, če bi delala, in prejetim nadomestilom za čas brezposelnosti. Zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, je tožnici dosodilo tudi odškodnino v znesku 5.500,00 EUR, pri čemer je pravilno upoštevalo trajanje zaposlitve pri toženi stranki, tožničino starost in dejstvo, da so zaradi nizke stopnje izobrazbe, ki jo ima, njene možnosti zaposlitve majhne ter dejstvo, da je takrat, ko je tožnica prejela nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaposlitev izgubil tudi njen mož.

7. Sodišče prve stopnje je tožničino pogodbo o zaposlitvi sicer napačno razvezalo na podlagi določbe 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), saj bi moralo uporabiti določbo 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki je v času razveze pogodbe o zaposlitvi že veljal. Ta zakon sicer namesto izraza „denarna odškodnina“ uporablja izraz „denarno povračilo“, vendar pa je smisel obeh določb enak. Sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati škode, ki je tožnici dejansko nastala. Za določitev ustreznega denarnega povračila oziroma denarne odškodnine, je sodišče prve stopnje uporabilo kriterije, ki jih je oblikovala sodna praksa. Ob upoštevanju dejstev, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena pet let, da se je čez devet mesecev za določen čas osmih mesecev znova zaposlila, da je bila upravičena do nadomestila za čas brezposelnosti, ob upoštevanju njene izobrazbe in starosti, ni možen zaključek, da je bilo dosojeno denarno povračilo v višini osmih povprečnih tožničinih plač nesorazmerno oziroma previsoko, zato je pritožba s tem v zvezi neutemeljena.

8. Tožeča stranka je predlog za sodno razvezo podala na naroku za glavno obravnavo dne 28. 10. 2014 in istega dne v spis vložila listine, iz katerih izhaja višina tožničine povprečne plače (B6). S predložitvijo teh listin tožnica ni prekludirana, kot zmotno zatrjuje pritožba. Smisel določbe 286. člena ZPP ni v tem, da bi stranka morala do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo za vsak slučaj, če bo mogoče v postopku kdaj kasneje spremenila ali dopolnila tožbeni zahtevek, predložiti listine ali predlagati dokaze, ki se nanašajo na morebitno spremembo ali dopolnitev tožbenega zahtevka.

9. Pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravnomočno odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, glede katere je že odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v postopku z revizijo, ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena.

10. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 360. člena ZPP presodilo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, in spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Glede na navedeno je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.