Jedro

Ker je sodišče prve stopnje v okviru predhodnega preizkusa tožbe izhajalo iz napačne predpostavke, da je bila vložena tožba zoper odločbo (izpodbojna tožba), čeprav je bila vložena tožba zaradi molka, je posledično napačno uporabilo določbi 4. in 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1033/2012-4 z dne 13. 7. 2012 se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo, za katero je menilo, da je vložena zoper odločbo tožene stranke, št. 014-24/2011-6 z dne 23. 3. 2012 (1. točka izreka izpodbijanega sklepa); na podlagi 32. člena ZUS-1 zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka); in na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi 1. točke izreka izpodbijanega sklepa (zavrženje tožbe) sodišče prve stopnje navaja, da izpodbijana odločba ne izpolnjuje formalnega in tudi ne materialnega kriterija za izpodbijanje v upravnem sporu, saj ne gre za upravni akt, ki je lahko predmet presoje v upravnem sporu, poleg tega pa izpodbijana odločba tudi v ničemer ne posega v tožničine pravice, obveznosti oziroma pravne koristi. Ker je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, je zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka), saj je obstoj spornega pravnega razmerja, v zvezi s katerim je vložena tožba, procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

3. Zoper citirani sklep vlaga tožnica pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je napačno zaključilo, da je vložila tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23. 3. 2012. To ne drži, saj je v tožbi obširno navajala, da vlaga tožbo zaradi molka organa, torej zaradi neaktivnosti tožene stranke. V obravnavanem primeru ne gre za pristojnost pravdnega sodišča ampak za izključno pristojnost upravnega sodišča. Če bi sledila logiki upravnega sodišča, pravnega varstva sploh ne bi imela, saj na drugačen način ne more prisiliti tožene stranke, da bi postopek, ki je bil z odločbo z dne 23. 3. 2012 začet, zaključila z javnim razpisom – objavo v Uradnem listu. Tega pa tožena stranka noče storiti, saj se edino tožnica lahko prijavi (in uspe) na javni razpis, saj le ona izpolnjuje vse predpisane pogoje ter ima ustvarjene pogoje za delovanje in izvajanje pooblastil. Le z izdajo končne odločbe, katero bi tožena stranka morala izdati, bi bilo dokončno odločeno o materialni pravici tožnice, ki bi tako imela pravno sredstvo. Ker pa tožena stranka odločbe ni izdala, so izpolnjeni pogoji za tožbo zaradi molka organa. Do vsega tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, dejanskega stanja pa sploh ni ugotavljalo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijani sklep spremeni in samo odloči o tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je tožničino tožbo obravnavalo kot tožbo, vloženo zoper odločbo tožene stranke, št. 014-24/2011-6 z dne 23. 3. 2012, s katero je tožena stranka sprejela tožničino pobudo za podelitev javnega pooblastila zbornici oziroma strokovnemu združenju s področja zdravstvene in babiške nege.

7. Tožnica v pritožbi pravilno opozarja, da ni vložila tožbe zoper citirano odločbo tožene stranke z dne 23. 3. 2012. V tožbi je izrecno navajala (v uvodu tožbe, nato tudi v prvem odstavku na 4. strani tožbe), da jo vlaga zaradi molka organa na podlagi 28. člena ZUS-1. To sicer izhaja tudi iz celotne vsebine tožbe. Prav tako je iz tožbenega predloga razvidno, da tožba ni vložena zoper navedeno odločbo tožene stranke.

8. Sodišče prve stopnje je v okviru predhodnega preizkusa tožbe izhajalo iz napačne predpostavke, da je tožba vložena zoper odločbo z dne 23. 3. 2012, in je posledično napačno uporabilo določbi 4. in 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 75., 77. in 82. člena ZUS-1 izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

9. V novem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče, ob upoštevanju vsebine tožbe in tožbenega predloga, ponovno opraviti predhodni preizkus tožbe ter tudi (pač glede na ugotovitve po predhodnem preizkusu) odločiti o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

10. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.