Jedro

Na podlagi 390. člena ZPIZ-2 se prej veljavni predpisi uporabljajo le v primerih, ko se je postopek za uveljavitev pravice začel pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Tožnik neutemeljeno nasprotuje uporabi podzakonskega akta, s katerim se vsako leto določijo valorizacijski količniki za preračun plač iz prejšnjih let zavarovanja na raven povprečnih plač iz zadnjega koledarskega leta pred letom, v katerem ti veljajo. Podlaga za to je podana v četrtem odstavku 35. člena ZPIZ-2, ki pomeni le realizacijo drugega odstavka tega člena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca z dne 22. 10. 2015 in 16. 3. 2016 in da se tožencu naloži izdajo nove odločbe o odmeri tožnikove starostne pokojnine v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Sklenilo je še, da tožnik nosi svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je zavrnilo pritožbo tožnika.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje povsem pavšalno in neobrazloženo zavrnilo razloge, ki jih je navajal v pritožbi, zato jih ponovno izpostavlja. Ti se nanašajo na nepravilno, nezakonito in neustavno preračunavanje plač. Nepravilno je bila upoštevana povprečna stopnja davkov in prispevkov, zaradi tega je njegova pokojninska osnova v posameznem letu nižja, kot je dejansko bila. Poleg tega povprečno davčno stopnjo objavi minister za finance; gre za podzakonski akt, ki ga sodišči ne bi smeli uporabiti pri svoji odločitvi oziroma je veljaven šele od objave v uradnem listu. Nejasno je tudi, kako je toženec preračunal njegovo plačo iz neto v bruto zneske, v poznejših letih pa iz bruto v neto zneske. Sporna je uporaba valorizacijskih količnikov. Ni razvidno, kako so izračunani, nepravilno pa so tudi preračunane dejanske plače iz jugoslovanskega dinarja in slovenskega tolarja v evre. Za ugotovitev pravilnih zneskov je predlagal dokaz z izvedencem finančne stroke; temu sodišči nižjih stopenj nista sledili, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Oporeka uporabi odstotka za odmero pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)1 v višini 57,25 %, ker to pomeni retroaktivno veljavo predpisa, čeprav ta zakon ureja le postopek odmere pokojnine, ni pa ga mogoče uporabiti za vsebinsko odločanje za 40 let nazaj. Davke in prispevke je plačeval po veljavnih predpisih ves čas dela oz. zaposlitve, zato bi moralo sodišče uporabiti materialne predpise iz tistega obdobja. S tem je napačno uporabljeno materialno pravo, gre pa tudi za kršitev temeljnih načel iz 2. in 155. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga prekinitev postopka in sprožitev postopka pred Ustavnim sodiščem glede uporabe spornih določb ZPIZ-2 in podzakonskih aktov.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP)2. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca finančne stroke. Sodišče je v četrti točki sodbe pojasnilo, da je dokaz nepotreben, ker je sporno, ali je toženec pravilno uporabil materialno pravo, ki ga mora sodišče poznati, in ne gre za ugotavljanje dejstev, za katere je potrebno posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Razloge za zavrnitev dokaznega predloga je dodatno obrazložilo še sodišče druge stopnje v peti točki odločitve. Ker sta se sodišči do predloga tožnika opredelili, očitana bistvena kršitev postopka ni podana.

7. Prav tako ni utemeljen očitek in s tem podana bistvena kršitev določb postopka, ker naj sodišče druge stopnje ne bi odgovorilo na pritožbene navedbe. Sodišče druge stopnje je v celoti in obširno odgovorilo na vse tožnikove ugovore in pomisleke v zvezi z oblikovanjem pokojninske osnove in odmero pokojnine in ne le pavšalno kot zatrjuje v reviziji. Pred tem pa je to storilo že sodišče prve stopnje. Če tožnik obrazložitve ne sprejema, to ne pomeni, da je podana očitana kršitev.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Toženec je v postopku priznanja pravice do pokojnine odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 479,66 EUR od 1. 10. 2015 dalje. Tožnik se ni strinjal z izračunom pokojnine, pritožbo pa je toženec zavrnil z odločbo z dne 16. 3. 2016. 10. Pravico iz zavarovanja posameznik lahko uveljavi, ko zanjo izpolni pogoje, ki jih določa zakon, veljaven ob nastopu zavarovalnega primera. Na podlagi 390. člena ZPIZ-2 se prej veljavni predpisi uporabljajo le v primerih, ko se je postopek za uveljavitev pravice začel pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Glede na datum vložitve zahteve v letu 2015 so bile pravilno upoštevane določbe ZPIZ-2, ki so podlaga za priznanje pravice do pokojnine in njeno odmero, to je najugodnejše 21- letno povprečje plač oziroma osnov, uporabljene so bile pravilne povprečne stopnje davkov in prispevkov3, veljavni valorizacijski količniki za preračun plač na raven povprečnih plač zadnjega leta pred upokojitvijo4 ter pravilen odstotek v višini 57,25 za odmero pokojnine glede na dopolnjeno pokojninsko dobo tožnika.

11. Revizija je neutemeljeno kritična do veljavne ureditve, češ da je nepravilna, nezakonita in neustavna. Neutemeljeno nasprotuje, da se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Na ta način se s povprečenjem dohodninske lestvice povečuje obdavčitev nižjih, podpovprečnih plač, kar vpliva na višino pokojnine. Navedena ugotovitev je sicer pravilna, vendar je takšna rešitev korigirana z najnižjo in najvišjo pokojninsko osnovo ter s plačilom dohodnine od pokojnin, ki presegajo določen znesek, kar ima nasproten učinek. Treba je tudi upoštevati, da se je sistem davkov in prispevkov v 40 – letnem obdobju spreminjal. Davki in prispevki so bili določeni na zvezni, republiški in lokalni ravni; obremenitev posameznika z njimi je bila različna glede na to, ali so se prispevki plačevali po kraju prebivališča ali kraju dela in kakšna je bila določena njihova stopnja. Poleg tega je bila obremenitev dohodkov posameznika odvisna še od različnih osebnih okoliščin v posameznem obdobju, ki vplivajo na višjo ali nižjo obdavčitev plače (višina dohodka, družinski člani, druge olajšave itd.), kar ima za posledico višjo ali nižjo neto plačo. Zato je za zagotovitev primerljivosti pokojnin od leta 1991 za preračun v neto zneske določena povprečna stopnja davkov in prispevkov, saj vseh naštetih in drugih okoliščin pri oblikovanju pokojninske osnove ni mogoče upoštevati individualno. Ker so zaradi upoštevanja povprečne stopnje davkov in prispevkov pri oblikovanju pokojninske osnove ti že upoštevani, se od pokojnin praviloma ne obračunavajo. Izjema je dohodnina, ki se obračuna le od tistih pokojnin, ki presegajo znesek, izračunan z upoštevanjem splošne in posebne olajšave, ki ju določajo davčni predpisi (npr. za leto 2018 višje od 1095 EUR).

12. Tožnik neutemeljeno nasprotuje uporabi podzakonskega akta, s katerim se vsako leto določijo valorizacijski količniki za preračun plač iz prejšnjih let zavarovanja na raven povprečnih plač iz zadnjega koledarskega leta pred letom, v katerem ti veljajo.5 Podlaga za to je podana v četrtem odstavku 35. člena ZPIZ-2, ki pomeni le realizacijo drugega odstavka tega člena, v katerem je določena enačba za izračun valorizacijskih količnikov za posamezno leto. S tem aktom se ne določajo pravice ali obveznosti, temveč se po enačbi, določeni v zakonu, izračunajo količniki za preračun plač iz prejšnjih let, da ustrezajo gibanjem povprečnih plač v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine. Brez tega bi bile plače upoštevane v nominalnih zneskih, kar pa je glede na dolgo obdobje, ki je podlaga za določitev pokojninske osnove in gibanje plač, nesprejemljivo. Zato navedeni akt ni v neskladju z ustavo.

13. Revizija kot nezakonito oziroma neustavno izpostavlja oblikovanje pokojninske osnove na podlagi ZPIZ-2 in ne na podlagi predpisov, ki so veljali v obdobju, ko je tožnik dopolnil posamezno leto zavarovanja. Tožnik v času prej veljavnih predpisov ni pridobil pravic, kar bi narekovalo uporabo prej veljavnih predpisov. Poleg tega revizija spregleda, da je prav z valorizacijo, načinom oblikovanja pokojninske osnove in drugimi elementi zagotovljena primerljivost plač, nadomestil, osnov za plačilo prispevkov ali drugih prejemkov iz preteklih let pri izračunu pokojnine v času upokojitve. Seštevek nominalnih zneskov plač ali upoštevanje dejansko plačanih prispevkov bi glede na zahtevano zavarovalno dobo za pridobitev pravice do starostne pokojnine za zavarovance gotovo pomenila slabši položaj. Ker pa je v pokojninski sistem vgrajeno tudi načelo medgeneracijske solidarnosti in vzajemnosti, poleg tega gre za dolgoročne pravice, ki nastajajo v daljšem obdobju, iz posameznih obdobij ni mogoče upoštevati samo določene predpise oziroma njihove posamezne elemente.

14. Revizija neutemeljeno predlaga, da Vrhovno sodišče prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti 30., 32. in 35. člena ZPIZ-2. V skladu s 156. členom Ustave mora sodišče ravnati tako, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Po nasprotnem razlogovanju to pomeni, da sodišče v primeru, ko presodi, da zakon, ki ga mora uporabiti, ni v neskladju z ustavo, o tožbenem zahtevku odloči in zakon v tem primeru uporabi tak kot je. Pravica do pokojnine je urejena v 50. členu Ustave RS; njena vsebina v Ustavi ni podrobno določena. Zakonodajalec določi pogoje in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega zavarovanja, pri čemer mora zakonska ureditev zagotavljati posamezniku socialno varnost in enakost pred zakonom. Pokojninska in druga zakonodaja se mora prilagajati spremenjenim gospodarskim in družbenim razmeram, kar ima za posledico prilagajanje oziroma spreminjanje pravic. Obseg pravic, določenih z zakonom, se lahko spremeni in tudi zmanjša z veljavnostjo za naprej in to ne pomeni ustavno nedopustnega posega in s tem kršitve načela zaupanja v pravo, kar je že večkrat poudarilo Ustavno sodišče v svojih odločitvah6. Zato in zaradi razlogov, navedenih v prejšnjih točkah obrazložitve, revizijsko sodišče ni sledilo predlogu tožnika za prekinitev postopka ter vložitev zahteve pred Ustavnim sodiščem.

15. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Uradni list RS št. 96/2012 s spremembami. 2 Uradni list RS št. 26/99 s spremembami. 3 Te so za vsako posamezno leto objavljene v Uradnem listu. 4 Valorizacijski količnik za preračun osnov iz prejšnjih let zavarovanja na raven povprečne plače na zaposleno osebo, izplačane za leto 2014, Ur. l. RS, št. 32/15. 5 Določbo četrtega odstavka 39. člena ZPIZ-1, ki se v besedilu ne razlikuje od sedanjega drugega odstavka 35. člena ZPIZ-2, je presojalo Ustavno sodišče, ki je odločilo, da navedena ureditev ni v neskladju z Ustavo. Glej odločbo U-I-281/09 z dne 22. 11. 2011. 6 U-I-246/13 z dne 21. 4. 2016, U-I-100/15 z dne 14. 9. 2017 in druge.