Jedro

Enkrat mesečna vožnja in sicer le v primerih, ko je prišlo do stiske s parkiranjem na dvorišču stanovanjske hiše tožnikov za priposestvovanje služnosti v zahtevanem obsegu, ko tožnika zahtevata neomejen dostop z vozili za potrebe rednega parkiranja in pešhojo, ne zadošča. Na podlagi občasnih voženj je mogoče priposestvovati služnost zgolj, kadar se le te redno izvršujejo za točno določen namen ali ob relativno določenem času. Namen stvarnih služnosti je, da se upravičencu omogoči lažje in boljše izkoriščanje njegove nepremičnine, zato mora tudi izvrševanje posesti, ki pripelje do priposestvovanja služnosti, stremeti k zadovoljevanju potreb, povezanih z gospodujočo nepremičnino.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se odslej glasi: „III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 3.241,03 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednjega dne po izteku tega roka, do plačila.“ Sicer se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene pa v celoti zavrneta in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem a izpodbijanem delu, potrdita.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnikov, s katerim sta zahtevala ugotovitev, da za potrebe vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 999/3 k.o. x obstaja služnostna pravica hoje in voženj z osebnimi avtomobili po obstoječi trasi asfaltirane ceste preko zemljišča toženih strank in sicer parc. št. 999/16 in parc. št. 999/14 k.o. x v lasti četrto in peto tožencev ter parc. št. 999/11, ki je v solasti prvo, drugo in tretje tožencev (I. točka izreka). Tožnikoma (toženima po nasprotni tožbi) je prepovedalo vsakršno vožnjo in hojo po parc. št. 999/16, 999/14 ter 999/11 k.o. x ter naložilo opustitev vsakega drugega podobnega posega v lastninsko pravico tožencev na navedenih parcelnih številkah (II. točka izreka). V III. točki izreka je sodišče prve stopnje tožnikoma naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev v višini 3.687,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo ugovor tožnikov zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 18.2.2008. Tožnika se pritožujeta zoper sodbo in sklep zaradi vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagata, da o zadevi odloči samo in sicer tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnikov in ugodi tudi njunemu ugovoru zoper izdano začasno odredbo ter zavrže nasprotni tožbeni zahtevek kot nerazumljiv oziroma slednjega kot neutemeljenega zavrne in toženim strankam naloži v plačilo pravdne stroške tožnikov oziroma podredno, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno razsojanje sodišču prve stopnje v spremenjeni sestavi. Navajata, da sodišče v ponovljenem postopku v drugačni sestavi ni izvedlo oziroma ponovilo vseh dokazov, saj ni opravilo ogleda trase služnostne poti in se tako ni seznanilo s stanjem v naravi, zato ne more imeti pravilne predstave o tem, da je uporaba služnostne poti po obstoječi trasi nujno potrebna za uporabo gospodujoče nepremičnine. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo pravne prednice tožečih strank M. J., ki bi lahko povedala, kako in za kakšen namen so se hoja in vožnje po sporni služnostni poti izvrševale od leta 1968. Sodišče tudi ni zaslišalo U. B. kot tožene stranke, s čimer je kršilo načelo kontradiktornosti oziroma 1. odst. 5. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Le-ta bi lahko potrdila izjavo M. A. o tem, kako so otroci po sporni poti vsakodnevno in redno hodili v šolo. Sodišče je kršilo tudi 8. člen ZPP, ko ni presojalo vsakega dokaza posebej in to v celoti ter vseh dokazov skupaj. Glede dokazne ocene izpovedi tožnice pritožnika poudarjata, da je glede razlik v izpovedbah v prvem in drugem postopku tožnica rekla, da je predočena ji razlika zmota in da se očitno s sodnico nista razumeli, ne pa, da je prvo izpoved podala v zmoti, kot je to napisalo sodišče prve stopnje. Očitno je prišlo do pomote v zapisu letnice, kar pa ne more iti v breme tožnikov. Prav tako je sodišče glede izpovedi drugega tožnika menilo, da je prilagojena glede na napotila instančnega sodišča, pri čemer je spregledalo, da je drugi tožnik zgolj odgovarjal na vprašanja sodnice o tem, kdo in od kdaj je še uporabljal sporno traso. Sodišče ne pove, kako drugače, kot z izpovedjo pravnih naslednikov in M. J. naj bi se ugotovilo, od kdaj in na kakšen način se je izvrševanje služnosti izvajalo. Medtem ko sodišče tožnikoma ni verjelo, češ, da se njune izpovedi razlikujejo glede na izpovedi v predhodnem postopku, je verjelo vsem dodatnim izpovedbam B. U., čeprav je njegova izjava več kot očitno prilagojena interesom toženih strank in življenjsko neverjetna. Zaradi opisanega postopanja sodišča prve stopnje tožnika dvomita v nepristranskost sodišča prve stopnje. Sodba nima obrazložitve oziroma se je ne da preizkusiti, ker izrek sodbe nasprotuje razlogom oziroma sodba razlogov sploh nima. Sodišče je tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo, čeprav jima priznava vožnje po sporni poti z osebnimi vozili od leta 1991, pri tem pa ne pojasni, zakaj šele od tedaj, čeprav se v priposestvovalno dobo všteva tudi čas priposestvovanja pravnih prednikov. Sodišče se ni opredelilo do izjav L. M. in ostalih prič, na podlagi katerih bi lahko ugotovilo, da so služnostno pot M.-ji od nekdaj uporabljali za dostop do stanovanjske hiše, da so M.-ji po sporni poti zahajali v mesto in po tej poti tudi vozili pridelke iz svojih zemljišč ter da sta tožnik in njegov brat po poti hodila v šolo in na delo, kot tudi, da drugega dostopa do svoje posesti, razen po sporni služnostni poti, M.-ji sploh niso imeli. Sodišče je zmotno zaključilo, da si tožnika lahko dostop do svoje parcele zagotovita neposredno s ceste s tem, da na brežini parcele 999/3 posekata nekaj cipres. Poleg tega na priposestvovanje služnostne pravice ne vpliva dejstvo, ali imata tožnika možnost urediti dostop drugje. Sodišče je napačno začelo ocenjevati začetek priposestvovalne dobe. Že leta 1968 M.-ji niso bili več lastniki parc. št. 999/11, zato je takrat začela teči priposestvovalna doba, za parc. št. 999/14 in 999/15 pa velja enako od leta 1971. Oče drugega tožnika je imel od leta 1970 osebno vozilo, s katerim se je vozil na delo, pogosto se je z njim vozila tudi prva tožnica, drugi tožnik pa je po sporni trasi na delo odhajal peš. Z razvojem in modernizacijo se je spremenila uporaba motornih sredstev, in povsem logično je, da se je z leti število voženj povečevalo. V tej smeri sodišče ni izvajalo dokaznega postopka in strank sploh ni zasliševalo. Člani družine M.-ji so sprva vozili sicer z vozovi, kasneje pa s kolesi, motorji in osebnimi vozili, vse pa kontinuirano za isti namen. Zmoten in časovno neopredeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da je prišlo do časovnega presledka med tem, ko je v šolo peš hodil tožnik in ko so v šolo začeli hoditi otroci. Sodišče prezre, da je tožnik po poti peš hodil tudi v službo in izpoved B. U., ki je izpovedal, da so po tožnika hodili sodelavci s službenim hladilnikom, ni življenjsko sprejemljiva, saj ni verjeti, da bi ga sodelavci hodili iskat vsako jutro, da bi ga prepeljali na cca 500 m oddaljeno delovno mesto. Poleg tega je bil B. U. v tistem času še majhen deček, ko naj bi tovrstne dogodke zaznal. Poleg tega je pomembno tudi priznanje toženih strank, da je tožnik po sporni poti vozil vsak dan na sprehod psa. Glede na to, da se je priposestvovanje začelo že leta 1971, bo sodišče moralo uporabiti določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR). Ker je sodišče napačno odločilo o zahtevku po tožbi, je posledično napačna tudi odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi. Nasprotna tožba vsebuje zgolj tožbeni zahtevek, zato nima vseh sestavin in je nesposobna za obravnavanje. Glede ugovora zoper izdano začasno odredbo pa velja enako kot za nasprotno tožbo, poleg tega je povsem nevzdržen zaključek sodišča, da tožniki služnosti niso dokazali, toženci pa so svojo terjatev izkazali z večjo verjetnostjo, saj se verjetnost terjatve presoja v času izdaje začasne odredbe in ne ob koncu postopka. Škoda zaradi voženj M.-jev na parcelah tožencev ni nastala, še zlasti ne ob dejstvu, da tudi druge osebe vozijo po navedeni poti, poleg tega so toženci povedali, da M.-jev sploh ne vidijo, da bi vozili in zaznavajo le spremembe na njihovi parceli. Sodišče tudi ni ocenilo izpovedi S. N., ki je povedal, da je M. G. tista, ki hitro vozi, nato pa je to izjavo prilagodil in rekel, da ga je skoraj povozil tožnikov sin. M.-ji pri uporabi poti niso izvrševali nobene sile, da bi bila začasna odredba potrebna, da se takšna sila prepreči. Glede stroškov postopka tožnika navajata, da odločitve sodišča v tem delu ni mogoče preveriti, saj jima ni znano, katere stroške je sodišče priznalo. Gotovo ne morejo biti potrebni stroški zadnje pripravljalne vloge tožencev. Stroškov za dve popolnoma identični vlogi – odgovor na tožbo in nasprotno tožbo, sodišče ne bi smelo priznati.

V odgovoru na pritožbo toženci navajajo, da je pritožba tožnikov neutemeljena ter predlagajo njeno zavrnitev.

Zoper stroškovni del sodbe se pritožujejo tudi toženci zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagajo, da sklep o stroških spremeni tako, da stroške tožene stranke prizna v celoti. Navajajo, da sodišče prve stopnje stroškovne odločitve ni obrazložilo in se je zato ne da preizkusiti. V nadaljevanju naštevajo posamezne stroškovne postavke, ki jih sodišče prve stopnje ni priznalo. Sodišče prve stopnje tudi ni priznalo poviška za zastopanje več oseb v višini 40% kot tudi ne davka na dodano vrednost od izdatkov za stranko višini 2%.

Pritožba tožnikov je delno utemeljena, pritožba tožencev pa je neutemeljena.

O tožbi.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnikov, da je sodišče prve stopnje kršilo postopek s tem, ko v ponovljenem postopku ni izvedlo oziroma ponovilo vseh dokazov, pomembnih za odločitev o zadevi.

Na podlagi 302. člena ZPP lahko sodišče v primeru, da se glavna obravnava začne znova, potem, ko so se stranke o tem izjavile, odloči, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov. V ponovljenem postopku je sodišče s soglasjem pravdnih strank sklenilo, da se že izvedeni dokazi ne izvajajo ponovno, ampak se preberejo zapisniki o predhodno izvedenih dokazih. Sodišče prve stopnje s tem, ko ni ponovilo dokaza z neposrednim ogledom stanja na terenu, ni kršilo pravil postopka. Poleg tega pa razlog, ki ga izpostavlja pritožba, zaradi katerega bi sodišče moralo ogled ponoviti, za obravnavano zadevo ni relevanten. Ali je sporna pot nujna za normalno uporabo gospodujoče nepremičnine je nepomembno vprašanje v postopku, kjer se ugotavlja, ali je bila z dejanskim izvrševanjem služnostne pravice služnost priposestvovana.

Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določil pravdnega postopka s tem, ko ni zaslišalo pravne prednice tožnikov M. J.. Sodišče je navedeno pričo vabilo na zaslišanje, pri čemer so tožniki na obravnavi, ki se je priča ni udeležila, povedali, da se nahaja v Domu starejših občanov Novo mesto in da je zelo bolna, pri čemer zaslišanja na domu oziroma v domu za ostarele niso predlagali. Stranka mora podati takšen dokazni predlog, ki ga lahko sodišče tudi izvede, kar predstavlja dolžnost stranke, da v primeru, ko zaslišanje priče na sodišču ni mogoče, predlaga zaslišanje na domu oziroma v prostorih, kjer se priča nahaja.

Na opustitev izvedbe dokaza z zaslišanjem ene izmed toženk in sicer U. B., ker naj bi bilo s tem kršeno načelo kontradiktornosti, se tožeča kot nasprotna stranka ne more sklicevati. Poleg tega niti ni potrebno, da bi navedena priča lahko potrdila izpoved M. A., glede na to, da je sodišče prve stopnje M. A. glede hoje po sporni poti verjelo, vendar ugotovljena uporaba poti, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ni zadoščala za priposestvovanje služnosti hoje.

Sodišče prve stopnje je upoštevajoč vse izvedene dokaze izvedlo dokazno oceno skrbno in celovito ter jo tudi prepričljivo obrazložilo. Pritožba ne uspe omajati prepričanja pritožbenega sodišča, da so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da sta tožnika v ponovljenem postopku svoje izpovedi priredila potrebam pravde, ko sta bila z instančno odločbo poučena o tem, katera so pravnorelevantna dejstva, ki njun zahtevek utemeljujejo. Neprepričljive so navedbe pritožbe, da je tožnica svojo prvo izpoved podala sicer enako, kot v nadaljevanju postopka, da pa je prišlo do nesporazuma med tožnico in sodnico, zaradi česar je bila v zapisniku zapisana drugačna vsebina. Ne glede na leto, od katerega dalje naj bi tožnica imela svoj avto in začela voziti po sporni poti, je bistveno za predmetni postopek dejstvo, da je tožnica o pogostnosti voženj ob prvem zaslišanju povedala, da je po tej poti sprva vozila občasno, mogoče enkrat na mesec in opisovala tudi priložnosti, ob katerih je te vožnje opravljala. Šele v ponovljenem postopku je tožnica začela izpovedovati, da so bile te vožnje že od samega začetka pogostejše in sicer trikrat na teden ali več. Četudi bi glede zapisa letnice lahko prišlo do pomote v zapisu, pa je takšna pomota glede obsega voženj izključena in je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožničini izpovedi, podani v ponovljenem postopku, ni slediti. Poleg tega pritožbeno sodišče dodaja, da je povsem nepomembno, ali je tožnica začela voziti leta 1976 ali 1986, saj bi bila priposestvovalna doba v primeru, da bi tožnica izvrševala služnost v zadostni kvaliteti in z enakim namenom (kar je bilo ugotovljeno, da se je zgodilo šele po letu 1991), izpolnjena tudi, če bi takšne vožnje začela izvrševati šele leta 1986. Da je za potrebe pravde prilagojena tudi izpoved tožnika M. M. je sodišče prve stopnje zaključilo glede na neskladnosti njegove izpovedi z izpovedjo tožnice, njegove žene in ne zato, ker bi izpovedoval o dejstvih, o katerih prej ni bil zaslišan. Tudi v tem delu je dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljivo obrazložena in pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Kršitve postopka sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo s tem, ko se ni opredelilo do izjav L. M., saj je le-ta na izrecno vprašanje pojasnil, da frekvence uporabe poti s strani tožnikov ne pozna. Izpoved v smeri uporabe poti pred prodajo nepremičnin tožencem, prevoza kmetijskih pridelkov, gradbenega materiala ter počitniške prikolice, pa za predmetni postopek ni relevantna.

Prepričljivo je obrazložena tudi odločitev sodišča, da so pogosteje, za potrebe občasnega parkiranja, tožniki začeli voziti dvakrat do trikrat tedensko po sporni poti šele leta 1991 in ne prej. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je začela priposestvovalna doba teči šele tedaj. Glede na izpoved M. G. je sodišče zaključilo, da je občasne vožnje po sporni poti z namenom dostopa do parkirišča za hišo, tožnica začela izvrševati šele leta 1991, saj ji ni verjelo, da je pred tem časom izvrševala vožnje pogosteje kot enkrat mesečno in sicer le v primerih, ko je prišlo do stiske s parkiranjem na dvorišču stanovanjske hiše tožnikov. Slednje pa za priposestvovanje služnosti v zahtevanem obsegu, ko tožnika zahtevata neomejen dostop z vozili za potrebe rednega parkiranja in pešhojo, ne zadošča. V obravnavanem primeru je namreč prišlo do razširitve uporabe sporne poti tako z nesorazmerno povečanim obsegom voženj v primerjavi s tistimi, ki so se opravljale pred letom 1991, kot tudi z uporabo poti za zadovoljevanje osebnih potreb na skorajda dnevni ravni, ne zgolj ob izjemnih priložnostih. Glede na redke vožnje po sporni poti pred letom 1991, bi upoštevanje teh voženj pri presoji priposestvovalne dobe pomenilo nedopustno širjenje izvrševanja služnostne pravice (prim. sodbo II Ips 344/98). Poleg tega pa je mogoče na podlagi občasnih voženj priposestvovati služnost zgolj, kadar se le te redno izvršujejo za točno določen namen ali ob relativno določenem času (prim. VSL sodbo II Cp 3869/2008). Naključni prevozi, ki so se opravljali pred letom 1991 po sporni poti, zgolj kadar je bilo parkirišče tožnikov pred hišo zasedeno, tudi iz tega razloga k priposestvovanju ne morejo voditi. Na začetek teka priposestvovalne dobe tudi ne more imeti vpliva leto odsvojitve služečih nepremičnin, ob ugotovitvah, da pravni predniki tožnikov sporne poti niso uporabljali za potrebe parkiranja, pač pa za dostavo kmetijskih pridelkov ter kasneje gradbenega materiala, torej za povsem drug namen.

Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da je po sporni poti tožnik hodil peš v šolo, ter da so peš po poti hodili tudi otroci tožnikov. Da tožnik ni hodil peš v službo je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi izpovedi U. B. in na podlagi dejstva, da tožnik o takšni uporabi služnostne poti sploh ni izpovedoval. Pritožbenemu sodišču se ne zdi življenjsko nesprejemljivo, da so sodelavci po tožnika hodili s službenim vozilom, da bi ga peljali na delo 500m, saj ne gre za povsem zanemarljivo razdaljo, še posebej je takšno ravnanje razumljivo, če jim je bilo tožnikovo prebivališče na poti v službo. Ob ugotovitvi, da tožnik po sporni poti ni hodil v službo, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da hoja po služečih nepremičninah ni bila izvrševana neprekinjeno celotno priposestvovalno dobo. Glede zatrjevanega vsakodnevnega sprehajanja psa po poti, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da uporaba poti za ta namen ne predstavlja uporabe za potrebe gospodujoče nepremičnine, ki bi pripeljala do priposestvovanja služnosti hoje. Namen stvarnih služnosti je, da se upravičencu omogoči lažje in boljše izkoriščanje njegove nepremičnine, zato mora tudi izvrševanje posesti, ki pripelje do priposestvovanja služnosti, stremeti k zadovoljevanju potreb, povezanih z gospodujočo nepremičnino.

Pravilna je tudi uporaba materialnega prava. Po prehodni določbi 269. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ, upoštevajo določila SPZ. Ta določba se nanaša na tek tistih priposestvovalnih dob, ki so pred uveljavitvijo SPZ pričele teči in je priposestvovanje teklo še po uveljavitvi. Od leta 1991, ko je začelo teči priposestvovanje, do uveljavitve SPZ v letu 2003, pa še ni preteklo dvajset let, kakršno dobo določa 1. odst. 54. člena ZTLR, zato je sodišče prve stopnje za rešitev obravnavanega spora pravilno uporabilo določbe SPZ.

O nasprotni tožbi.

Glede nasprotne tožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevane kršitve postopka niso podane. Toženci so nasprotno tožbo vložili z isto vlogo, v kateri so podali tudi odgovor na tožbo, pri čemer se glede navedb po nasprotni tožbi toženci sklicujejo na navedbe odgovora na tožbo. Ker nasprotna tožba, ki je sicer del vloge, ki predstavlja dve različni procesni dejanji vsebuje vse, kar je potrebno, da bi se obravnavala (določen zahtevek, dejstva, na katera se opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo ter druge podatke, določene v 105. členu ZPP), razloga za postopanje po 108. členu ZPP ni bilo.

Ker tožniki niso uspeli s tožbo na ugotovitev, da imajo služnostno pravico voženj in hoje po parcelah tožencev, je utemeljen zahtevek tožencev po nasprotni tožbi, s katerim zahtevajo opustitev posegov v njihovo lastninsko pravico (99. člen SPZ).

O začasni odredbi.

Z izdano začasno odredbo je sodišče prve stopnje uredilo sporno pravno razmerje med pravdnima strankama do pravnomočnosti sodbe tako, da je tožnikom prepovedalo vsakršno hojo in vožnjo ter druge posege v lastninsko pravico tožencev (sklep z dne 18.2.2008 in sklep z dne 17.4.2008). Ker je z izpodbijano sodbo sodišče ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi, ki se vsebinsko v celoti pokriva z izdano začasno odredbo, pritožbeno sodišče pa je takšno odločitev tudi potrdilo, s čimer je odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi postala pravnomočna, je odločanje o utemeljenosti začasne odredbe nepotrebno, saj je le-ta s pravnomočnostjo odločitve v obravnavanem sporu prenehala veljati.

O stroških postopka.

Neutemeljena sta očitka pravdnih strank, da odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov ni mogoče preizkusiti, saj se v spisu nahajajo stroškovniki pravdnih strank, iz katerih je mogoče ugotoviti, katere stroške je sodišče prve stopnje priznalo in katerih ni. Da je mogoče odločitev sodišča prve stopnje preizkusiti, kaže nenazadnje tudi pritožba tožencev, v kateri sami ugotavljajo, kateri stroški jim niso bili priznani.

Glede na to, da je odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi neločljivo povezana z odločitvijo o zahtevku po tožbi, ter da je za odločitev o obeh zahtevkih potrebno ugotoviti ista dejstva in izvesti enake dokaze, pritožbeno sodišče ocenjuje, da z nasprotno tožbo ne eni, ne drugi stranki posebni stroški niso nastali. Pravilna je tako odločitev sodišča prve stopnje, s katero je upoštevajoč 155. člen ZPP zavrnilo priglašene stroške tožencev, ki se nanašajo na nasprotno tožbo in je pritožba tožencev v tem delu neutemeljena. Utemeljena je na drugi strani pritožba tožnikov, s katero nasprotujejo priznanju dvojnih stroškov za vlogo, v kateri so toženci podali odgovor na tožbo in nasprotno tožbo. Sodišče prve stopnje je za navedeno vlogo tožencem priznalo 300 točk preveč. Prav tako pa je pritrditi pritožbi tožnikov, da stroški za vlogo, vloženo v ponovljenem postopku, ki so jo toženci vložili dne 14.4.2009 upoštevajoč 337. člen ZPP, niso bili potrebni in je sodišče prve stopnje tožencem tudi za to vlogo neutemeljeno priznalo stroške v višini 300 točk. Glede pritožbenih navedb tožene stranke pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so stroški pribave dokumentacije vključeni v priznane stroške za vlogo, glede naroka z dne 3.6.2008 tožencem posebni stroški za obravnavanje nasprotne tožbe ne gredo, sodišče prve stopnje pa je za trajanje naroka tistega dne, kot izhaja iz stroškovnika toženih strank na list. št. 134 priznalo vseh priglašenih 650 točk, ne le 600 točk. V skladu s tar. št. 19/2 Odvetniške tarife ( v nadaljevanju: OT) je sodišče prve stopnje tudi pravilno priznalo le 225 točk za pripravljalni spis z dne 6.6.2008, sodišče prve stopnje pa je tudi ustrezno ovrednotilo stroške za vlogo, s katero so se toženci pritožili zoper odločitev sodišča prve stopnje z dne 6.6.2008. Glede na pavšalne navedbe, da sodišče ni upoštevalo 40% poviška za zastopanje več oseb, 20% DDV ter materialnih stroškov, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz stroškovnikov izhaja, da je sodišče navedene postavke upoštevalo, toženci pa tudi ne podajo drugačnega izračuna, iz katerega bi izhajala resničnost njihovih navedb. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Ker je pritožba tožnikov delno utemeljena v stroškovnem delu, je pritožbeno sodišče priznane stroške v višini 600 točk, povečane za 40% zaradi zastopanja večih oseb, 20% DDV ter materialne stroške, znižalo za 446,15 EUR. Po spremembi je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 3.241,03 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Tožnika sta s pritožbo uspela v zanemarljivem delu, toženci s svojo pritožbo niso uspeli, odgovor tožencev na pritožbo tožnikov pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in so zato ti stroški nepotrebni, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odst. 154. ter 1. odst. 155. člena v zvezi 165. členom ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.