Jedro

Občina ne more biti odškodninsko odgovorna za morebitne nezakonitosti pri izvajanju upravnih nalog, ker je za zakonito, kvalitetno in pravilno izvajanje odgovorna država. Sedanja občina je pravni naslednik nekdanje občine le toliko, kolikor še naprej izvaja tiste naloge lokalne samouprave, ki so v njeni pristojnosti.

Če bi zaradi različnega nivoja zemljišča pred hišo tožnikov in javne ceste morda terjali kakšno zaščito tehnično-varnostni predpisi, bi šlo za zaščito javnopravnega pomena z vidika varnosti cestnega prometa, ki tožnikov ne bi upravičevali do obligacijsko-pravnega zahtevka zoper tožene stranke.

Okoliščina, da je isti izvedenec po naročilu tožeče stranke že pred pravdo podal mnenje, bi sicer utegnil biti razlog za njegovo izločitev po določbi prvega odstavka 247. člena v zvezi s 6. točko 70. člena ZPP, vendar prva tožena (in nobena druga) stranka njegove izločitve v za to predvidenem zakonskem roku ni zahtevala.

Tretja tožena stranka kot izvajalec del je lahko odgovorna za škodo v obliki zmanjšane vrednosti, ki je posledica popravila zaradi (tudi) njenega protipravnega ravnanja poškodovanja hiše, v nobenem primeru pa ni odgovorna za škodo, ki naj bi izvirala iz povečanega prometa po cesti, ki jo je zgradila.

Škoda zaradi povečanega cestnega prometa še ni nujno škoda, ki bi presegala normalne meje.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno, reviziji prve tožene stranke pa v celoti ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v delu, v katerem je bilo z njima pravnomočno odločeno o zahtevku tožnikov zoper prvo toženo stranko K. d.d., H. in tretjo toženo stranko C. d.d. C., za nerazdelno plačilo zneska 7.797.625,00 SIT (zaradi "manjvrednosti" tožnikom solastne stavbe) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1993 dalje do plačila ter v delu odločitve o pravdnih stroških tožeče ter prve in tretje tožene stranke razveljavita in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se revizija tožeče stranke zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka tožeče stranke in prve tožene stranke se pridrži za končno odločbo, medtem ko druga tožena stranka (Občina H.) sama nosi svoje stroške revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in prvi toženi stranki kot naročniku gradnje asfaltne ceste M. - U., ki je speljana tudi mimo (natančneje pred in pod nivojem) tožnikom solastne hiše ter tretji toženi stranki kot izvajalcu te gradnje naložilo, da morata nerazdelno plačati tožnikom odškodnino 3,727.970,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,725.590,40 SIT za čas od 3.4.2000 dalje do plačila in od zneska 2,002.380,40 SIT za čas od 1.3.1993 dalje do plačila. V presežku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zoper prvo in tretjo toženo stranko zavrnilo - namreč restitucijski del zahtevka za odpravo poškodb na hiši tožnikov in presežni del s tem zahtevkom eventualno kumuliranega denarnega zahtevka (nad zneskom 1,725.590,40 SIT oziroma za znesek 322.183,02 SIT s pripadki) ter zahtevek za saniranje terena z namenom preprečitve ponovnega nastajanja škode in presežni del denarnega zahtevka za odškodnino zaradi "manjvrednosti" objekta tožnikov (nad zneskom 2,002.380,40 SIT oziroma za znesek 5,795.244,60 SIT s pripadki). Enak tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko Občino Hrastnik je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo, o pravdnih stroških pa je odločilo, da jih tožeča stranka ter prva in tretja tožena stranka nosijo vsaka svoje, tožniki pa da so jih nerazdelno dolžni povrniti drugi toženi stranki v znesku 60.750,00 SIT Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zoper zavrnilni del prvostopne sodbe v celoti zavrnilo, delno pa je ugodilo pritožbama prve in tretje tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje delno tako spremenilo, da je slednjima v nerazdelno plačilo naloženi znesek iz naslova odškodnine za odpravo poškodb na hiši tožnikov znižalo za 428.400,00 SIT (stroški za postavitev ograje na opornem dvoriščnem zidu), glede odškodnine zaradi "manjvrednosti" hiše tožnikov pa tako, da je iz tega naslova uveljavljan zahtevek zoper tretjo toženo stranko zavrnilo, od prvi toženi stranki iz tega naslova v plačilo naloženega zneska (2,002.380,40 SIT) pa prisodilo zakonske zamudne obresti le za čas od 9.6.2000 dalje do plačila (in ne od 1.3.1993 dalje do plačila). O stroških pritožbenega postopka je odločilo, da prva in druga tožena stranka sami nosita vsaka svoje, tožniki pa da so nerazdelno dolžni povrniti tretji toženi stranki 82.353,00 SIT njenih stroškov pritožbenega postopka.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili revizijo tožeča stranka in prva tožena stranka. Tožniki izpodbijajo zavrnilni del pravnomočne sodbe, sklicujoč se v reviziji na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na zmotno uporabo materialnega prava kot uveljavljana revizijska razloga. Tožniki ocenjujejo kot materialnopravno zmotno stališče sodišč prve in druge stopnje o pomanjkanju pasivne legitimacije druge tožene stranke Občine H., saj je po njihovem mnenju tudi še po uveljavitvi Zakona o upravi dne 1.1.1995 odgovorna za svoje (odškodninske) obveznosti, nastale pred tem datumom. Te niso prešle na državo, ki je z uveljavitvijo navedenega zakona prevzela le oblastne funkcije in pristojnosti prejšnjih občin na določenih področjih. V nadaljevanju revizijskih navedb tožniki grajajo oceno menjvrednosti njihove hiše, ki sta jo sodišči prve in druge stopnje procentualno (15 %) preprosto povzeli po izvedencu P., čeprav gre za tipično pravno vprašanje, ki ni v domeni izvedenca. Škoda predstavlja znižanje vrednosti nepremičnine na trgu, iz mnenja istega izvedenca pa je razvidno, da je možnost njenega trženja domala izničena, sicer pa tudi zavarovalnica ni pripravljena skleniti pogodbe o njenem zavarovanju. To pa potrjuje mnenje izvedenca S., ki je ocenil manjvrednost objekta z 51%-nim deležem. Sodišči prve in druge stopnje sta sprejeli oceno o domala izničeni možnosti prodaje nepremičnine tožnikov in si zato prihajata z oceno o zgolj 15%-ni manjvrednosti nepremičnine sami s seboj v nasprotje. V zvezi z oceno tržne manjvrednosti nepremičnine so tožniki predlagali angažiranje izvedenca - cenilca z licenco za vrednotenje nepremičnin, ki bi lahko podal odgovor na to vprašanje, vendar sodišče tega dokaznega predloga ni zavrnilo, a tega dokaza tudi ni izvedlo, niti ni podalo razlogov za takšno postopanje. Po mnenju tožnikov pomeni to bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožniki ocenjujejo za materialnopravno zmotno tudi stališče sodišča druge stopnje, da tretja tožena stranka ni odgovorna (solidarno s prvo toženo stranko) za tožnikom nastalo škodo iz naslova manjvrednosti njihove nepremičnine. Kot izvajalec gradbenih del je namreč mimo ustreznih dovoljenj bistveno posegla v hribino in karakteristiko zemljine ter s tem sprožila plaženje terena, ki je privedlo do poškodb na hiši in posledično do zmanjšanja njene tržne vrednosti glede na tisto pred nastankom premikov terena. Za to škodo odgovarja enako kot naročnik gradbenih del, saj manjvrednost objekta ni le posledica povečanega prometa, hrupa, vibracij in podobno. Tožniki končno grajajo kot materialnopravno zmotno tudi odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi podredno uveljavljanega denarnega zahtevka za nadaljnjih 428.400,00 SIT iz naslova povrnitve stroškov za postavitev ograje na opornem dvoriščnem zidu, saj so prepričani v potrebnost ograje glede na po izgradnji nove ceste nastale nivojske spremembe terena, ter odločitev sodišča druge stopnje o njihovi neupravičenosti do zakonskih zamudnih obresti od terjanega zneska odškodnine za manjvrednost nepremičnine za čas od 1.3.1993 do 8.6.2000. Predlagajo spremembo izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti, podredno pa razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj (z vrnitvijo zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje).

Prva tožena stranka pa izpodbija pravnomočno sodbo v obsodilnem delu le za znesek 2,002.380,40 SIT tožnikom prisojene odškodnine iz naslova "manjvrednosti" njihove hiše, pri čemer prav tako uveljavlja kot revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Prvonavedeni revizijski razlog utemeljuje z očitkom sodišču prve stopnje, uveljavljan tudi že v pritožbi, da se je pri ugotavljanju manjvrednosti sklicevalo na mnenje izvedenca M. S., izdelano pred pravdo po naročilu tožnikov. Dokazovanje z izvedenci pa ni prepuščeno strankam, temveč sodišču. Prva tožena stranka je dokazovanju s pred pravdo pridobljenim mnenjem izvedenca S. izrecno oporekala in tudi nasprotovala, da bi ga sodišče določilo za izvedenca v tej pravdi. Kljub temu ga je sodišče zaslišalo na glavni obravnavi in s tem izvedlo dokazovanje z izvedencem v nasprotju z določbami 243. - 256. člena Zakona o pravdnem postopku. Prva tožena stranka graja tudi na mnenje izvedenca A. P. oprte zaključke sodišč prve in druge stopnje o manjvrednosti nepremičnine tožnikov. Ta izvedenec se v svojem mnenju sklicuje na kombinacijo učinkov izboljšanja cestne povezave hiše tožnikov spričo izgradnje asfaltirane ceste glede na prejšnji dostop do hiše po le navadni kolovozni poti in poslabšanja bivalnih pogojev zaradi povečanega prometa mimo hiše. Terjati bivanje v pogojih neokrnjene narave in hkrati biti deležen vseh koristi urejene infrastrukture (s komunalnimi priključki in urejenimi dovozi za vsa vozila) se zdi pri toženi stranki nezdružljivo. Hrup, tresenje in izpušni plini so zaznavni dogodki v zunanjem svetu in tudi merljivi. Brez izmer učinka teh dejavnikov, ki v dosedanjem postopku niso bile opravljene, so sleherne izvedenske ocene le ugibanja in domneve. Prva tožena stranka je gostoto prometa mimo hiše tožnikov natančno opisala in jo izkazala s predloženo listinsko dokumentacijo o številu dnevnih voženj po cesti M. - U. do deponije prve tožene stranke, ki se dnevno gibljejo med 13 in 26. To pa je po njenem mnenju zanemarljivo spričo dejstva, da za druge vožnje ta cesta ni namenjena, saj se zaključi na deponiji v vasi U. in torej ne gre za noben tranzitni promet. Prva tožena stranka podredno graja tudi uporabljeno metodo za izračun manjvrednosti hiše tožnikov, katere tržna vrednost je spričo predložene listinske dokumentacije že glede na celotno okoliško območje za okrog 30% nižja od prometne vrednosti (neodvisno od poškodb na hiši). Menjvrednost je dejanska škoda, za ugotavljanje katere je lahko edino upoštevno izhodiščno merilo morebitno zmanjšanje tržne vrednosti nepremičnine. Predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri zavrnitve zahtevka za znesek 2,002.380,40 SIT s pripadki, podredno pa razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v tem obsegu.

Reviziji sta bili po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročeni nasprotnim strankam, pri čemer sta prva in druga tožena stranka podali odgovor na revizijo tožnikov in predlagali njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Obe reviziji zoper pravnomočno odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine 7,797.625,00 SIT s pripadki (zaradi "manjvrednosti" nepremičnine) sta utemeljeni, revizija tožnikov v preostalem delu pa ni utemeljena.

Tožniki neutemeljeno grajajo stališče sodišč prve in druge stopnje o pomanjkanju pasivne legitimacije druge tožene stranke Občine H. v tej pravdi. V času njenega teka je namreč 1.6.1995 začel veljati Zakon o prevzemu državnih funkcij (ZPDF), ki so jih do 31.12.1994 opravljali organi občin (Ur. l. RS, št. 29/95). Ta zakon je Ustavno sodišče sicer razveljavilo v točki VI./1. tretjega člena, vendar le, kolikor se nanaša na pripravo lokacijske dokumentacije. To praktično pomeni, da so sicer vse upravne naloge iz Zakona o urejanju naselij in drugih posegih v prostor postale naloge, ki jih izvajajo upravne enote.

Izdaja upravnih odločb o dovolitvi priglašenih del in izdaja lokacijskih dovoljenj sta torej upravni nalogi, ki po svojem pomenu spadata med naloge, katerih izvajanje je v pristojnosti države.

Zaradi pravne varnosti, enake obravnave pred zakonom, zagotovitve učinkovitosti pravnega varstva in sodnega nadzora je mogoče ugotoviti, da obstaja višji interes vseh državljanov, ki zahteva, da je izdaja dovoljenj o priglasitvi del in lokacijskih del v pristojnosti države (iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, U-I-98/95, Ur.l. RS, št. 44/96). Z uveljavitvijo ZPDF (najpozneje) je nastala pravna situacija, ki bi jo morali upoštevati tudi tožniki in tožbeni zahtevek v delu, v katerem je bil prvotno naperjen (tudi) zoper občino, nasloviti na državo. V času izdaje sodbe sodišča prve stopnje je glede na veljavno zakonodajo in odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije povsem jasno, da je država prevzela izvajanje upravnih nalog in da tudi odgovarja za morebitno nezakonito delo svojih delavcev. Položaj je primerljiv s položajem univerzalnega nasledstva pravne osebe. Občina ne more biti odškodninsko odgovorna za morebitne nezakonitosti pri izvajanju upravnih nalog, ker je za zakonito, kvalitetno in pravilno izvajanje odgovorna država. Sedanja občina je pravni naslednik nekdanje občine le toliko, kolikor še naprej izvaja tiste naloge lokalne samouprave, ki so v njeni pristojnosti.

Tožniki v reviziji neutemeljeno ocenjujejo kot materialnopravno zmotno tudi odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi podredno uveljavljanega (denarnega) zahtevka za nadaljnjih 428.400,00 SIT iz naslova povrnitve stroškov za postavitev ograje na opornem dvoriščnem zidu. Cestno telo je ves čas od izgradnje ceste enako locirano in tožniki niso niti zatrjevali, da bi poseglo v dotedanji obseg njihovega zemljišča oziroma dvorišča pred hišo. Če bi zaradi različnega nivoja zemljišča pred hišo tožnikov in javne ceste morda terjali kakšno zaščito tehnično-varnostni predpisi, bi šlo za zaščito javnopravnega pomena z vidika varnosti cestnega prometa, ki tožnikov ne bi upravičevali do obligacijskopravnega zahtevka zoper tožene stranke. Povrnitev stroškov za postavitev dvoriščne ograje pa tudi ni terjatev, ki bi izvirala iz deliktnega ravnanja toženih strank, saj se sedanji pravni položaj tožnikov s tem v zvezi v ničemer ne razlikuje od tistega v primeru strokovno-tehnično brezhibne izvedbe gradnje in ko ne bi bilo nobene potrebe po odpravljanju poškodb ali izvajanju kakršnihkoli sanacijskih ukrepov. Zato je pravilno razlogovanje sodišča druge stopnje, da ne gre za izdatek, ki bi bil posledica protipravnega ravnanja toženih strank pri gradnji ceste in da bremeni vsakega lastnika nepremičnine ob cesti (ki si želi svoje dvorišče ograditi).

Ker izpodbijajo tožniki pravnomočno odločitev o zavrnitvi primarno uveljavljanega nedenarnega zahtevka za odpravo poškodb na njihovi hiši ter nedenarnega zahtevka za saniranje terena in razširitev temeljev objekta povsem neobrazloženo, zadošča v okviru po uradni dolžnosti opravljenega materialnopravnega preizkusa tega dela pravnomočne sodbe (371. člen ZPP) napotitev na razloge v sodbah sodišč prve in druge stopnje s tem v zvezi, ki jih kot materialnopravno pravilne sprejema tudi revizijsko sodišče. Tako tožeča kot prva tožena stranka pa v njunih revizijah utemeljeno izpodbijata pravnomočno odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine zaradi manjvrednosti nepremičnine tožnikov. S tem v zvezi sicer niso podane v obeh revizijah kot revizijski razlog uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Če namreč slednjo vidijo tožniki v zatrjevanem nasprotju v sodbah med ugotovitvijo o domala izničeni možnosti prodaje nepremičnine in ob tej ugotovitvi na le 15 % ocenjeno zmanjšanje njene vrednosti, jim je treba odgovoriti, da se na mnenje izvedenca P. oprt odstotek manjvrednosti nanaša na saniran objekt, ocena o domala izničeni možnosti prodaje pa na sedanje stanje (razpokanega) objekta (glej list. št. 196 spisa). Na nadaljnji očitek tožnikov procesnopravne narave v zvezi s postopanjem sodišča prve stopnje o njihovem predlogu za dokazovanje tržne vrednosti nepremičnine s cenilcem z licenco za vrednotenje nepremičnin pa jim je s procesnopravnega vidika ustrezno odgovorilo že sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe (prvi odstavek na 7. strani). Tudi v reviziji prve tožene stranke uveljavljan revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan. Res je, da je izvedenec S. podal izvedensko mnenje že pred pravdo in da dokazovanje z izvedenci ni prepuščeno strankam, temveč sodišču. Zato pred pravdo izdelano mnenje izvedenca S. ni uporabljivo v dokazne namene brez soglasja pravdnih strank. Vendar je nato tega izvedenca določilo kot izvedenca sodišče prve stopnje v pravdi in ga v tem svojstvu tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo 8.7.1998 v navzočnosti pravdnih strank in brez slehernih njihovih pripomb na izbiro izvedenca. Okoliščina, da je isti izvedenec po naročilu tožeče stranke že pred pravdo podal mnenje, bi sicer utegnil biti razlog za njegovo izločitev po določbi prvega odstavka 247. člena v zvezi s 6. točko 70. člena ZPP, vendar prva tožena (in nobena druga) stranka njegove izločitve v za to predvidenem zakonskem roku ni zahtevala (drugi odstavek 247. člena ZPP). Predvsem pa je pomembno, da sodišči prve in druge stopnje izpodbijane odločitve o zmanjšanju vrednosti nepremičnine tožnikov nista oprli na mnenje izvedenca S., temveč na mnenje izvedenca P. V zvezi s to odločitvijo pa je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je po izvedencu P. povzeto oceno o 15 % zmanjšanju vrednosti nepremičnine tožnikov utemeljilo z razlogi, da izvira zmanjšana vrednost iz povečanega prometa in s tem povezanih spremljajočih učinkov, ki vplivajo na zmanjšanje kvalitete življenja v hiši tožnikov, ter da izvedena sanacija razpok ne bo vzpostavila enake vrednosti objekta, saj saniran objekt nima enake vrednosti kot objekt brez poškodb. Iz tega izhaja, da gre za dva sklopa vzrokov; vendar o njunih učinkih v smeri možnosti razmejitve vpliva vsakega od obeh na zmanjšanje vrednosti ni v razlogih sodbe sodišča prve stopnje nobenih dejanskih ugotovitev, čeprav so prav te odločilnega pomena za presojo morebitne odgovornosti za tožnikom s tem nastale škode.

Tretja tožena stranka kot izvajalec del je lahko odgovorna za škodo v obliki zmanjšane vrednosti, ki je posledica popravila zaradi (tudi) njenega protipravnega ravnanja poškodovane hiše, v nobenem primeru pa ni odgovorna za škodo, ki naj bi izvirala iz povečanega prometa po cesti, ki jo je zgradila. Sodišče druge stopnje pa je ob preizkusu prvostopne odločitve o odškodnini za zmanjšano vrednost hiše svojo presojo omejilo očitno (in neobrazloženo) le na "učinke povečanega cestnega prometa". To izhaja tako iz poudarjenega zapisa na 6. strani obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, kot tudi iz odločitve istega sodišča o zavrnitvi tega dela zahtevka zoper tretjo toženo stranko (z obrazložitvijo, da gre za škodo, ki izvira iz dejavnosti prve tožene stranke). Materialnopravna zgrešenost takšne odločitve pa se pokaže v tem, da dejavnost prve tožene stranke ni protipravna in da iz nje izvirajoča morebitna škoda še nima nujno oziroma avtomatično za posledico tudi njene odškodninske odgovornosti.

Komunalna dejavnost, ki jo opravlja prva tožena stranka, je namreč splošno koristna dejavnost in o tem med pravdnima strankama ni bilo nobenega spora v dosedanjem postopku. Če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, pa je po določbi tretjega odstavka 156. člena za obravnavan primer še upoštevnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki "presega normalne meje". O tem, ali gre v obravnavanem primeru za tako škodo, pa ni potrebnih dejanskih ugotovitev v razlogih sodb sodišč prve in druge stopnje, ki sta svojo presojo omejili le na škodo "zaradi povečanega cestnega prometa" glede na prometno situacijo pred izgradnjo asfaltne ceste M. - U. To pa še ni nujno škoda, ki bi presegala normalne meje. Ker je bilo torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v postopku na prvi in drugi stopnji nepopolno ugotovljeno, je bilo treba sodbi sodišč druge in prve stopnje v obsegu, razvidnem iz izreka sklepa, razveljaviti in v tem delu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), revizijo tožnikov v preostalem delu pa kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP). Glede na doslej obrazloženo podrobnejši napotki za ponovno sojenje o za odločanje še odprtem delu tožbenega zahtevka niso potrebni - razen pritrditve tožnikom tudi v njihovi reviziji grajane odločitve sodišča druge stopnje o zamudnih obrestih od odškodnine iz naslova zmanjšane vrednosti nepremičnine, saj je bil obseg tovrstne škode ugotovljen po cenah na dan 1.3.1993 (predzadnji odstavek na 17. strani prvostopne sodbe) in ne po vrednosti na dan izdaje prvostopne sodbe.

Razveljavitev odločitve o stroških postopka tožeče ter prve in tretje tožene stranke je posledica delne razveljavitve odločitve o glavni stvari, med tem ko temelji odločitev o stroških revizijskega postopka tožeče stranke in prve tožene stranke na določbi četrtega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP, odločitev o revizijskih stroških druge tožene stranke v zvezi z odgovorom na revizijo, ki jih spričo vsebine njenega odgovora (in kolikor se nanaša nanjo) ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, pa na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.