Jedro

Če zavarovanec tretjemu povzroči škodo, za katero je odgovoren, in če tretji zahteva zanjo odškodnino, jo je zavarovalnica tretjemu dolžna plačati. S tem je zavarovanec prost svojih obveznosti do tretjega in tudi do zavarovalnice. Ni pa prost svojih obveznosti do zavarovalnice, če je kršil zavarovalno pogodbo oziroma če je bilo njegovo ravnanje v nasprotju z obveznostmi, ki jih je z zavarovalno pogodbo sprejel.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencu, da tožnici plača 8.024,24 EUR (3.880,82 EUR glavnice z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.1999 v znesku 3.880,82 EUR in 131,30 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1999 v obračunanem znesku 131,30 EUR), hkrati pa zavrnilo višji tožbeni zahtevek. Odločilo je še, da je tožnica dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 908,13 EUR.

Proti takšni odločitvi sta pritožbi vložili obe pravdni stranki. Tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu stroškovno spremeni. Meni, da je sodišče glede na dejanske ugotovitve prenizko ovrednotilo delež odgovornosti tožene stranke. Pravična bi bila določitev enake odgovornosti obeh udeležencev nesreče, torej 50 % proti 50 %. Sodišče je tudi napačno odmerilo pripadajoče stroške, saj ji jih je priznalo le v deležu 1/3, pri čemer je v postopku uspela po temelju 30 %, glede višine pa v celoti, zato je po ustaljeni sodni praksi upravičena do povrnitve 65 % nastalih pravdnih stroškov.

Tožena stranka uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišču prve stopnje očita, da ni presojalo utemeljenosti oziroma upravičenosti izplačane odškodnine po višini glede na izkazanost in ovrednotenje posameznih poškodb. Navaja, da je vse poškodbe, ki so utemeljevale izplačilo odškodnine pripisati dejstvu,da je oškodovanec ob padcu po trčenju z avtomobilom z glavo udaril ob trdo podlago, pri čemer so nastale poškodbe glave, ker ni bila zaščitena s čelado. Tožeča stranka pri obravnavi zahtevkov pred pravdo tega podatka ni upoštevala. Ker gre za regresni zahtevek, je tožeča stranka tista, ki je dolžna dokazati, da je upravičeno izplačala celotno odškodnino. Meni tudi, da temelj odškodninske in regresne odgovornosti ne obstoji. Zaključki izvedenca dr. K., na katere sodišče opira svoje ugotovitve, so nejasni in prerekani. Kljub temu je sodišče zavrnilo dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca. Razglabljanja o tem, da bi bile posledice nezgode manjše, če bi toženec začel sekundo preje zavirati in bi bila trčna hitrost manjša, se nanašajo na možnost obstoja manjšega obsega škode, ne pa na nastanek škode. Dokler ni zanesljive ugotovitve, da bi toženec nesrečo z gotovostjo lahko preprečil, je vsakršno razglabljanje o možnosti oziroma verjetnosti manjšega obsega škode popolnoma odveč. Sporna je ugotovitev izvedenca Kopača, ki je navedel, da bi ob normalni reakciji K. kljub zavijanju Š. lahko preprečil trčenje. To njegovo trditev, ki je postavljena pogojno, je toženec izpodbijal ter opozoril, da izvedenec ni navedel, na kakšen način, s kakšnim manevrom bi toženec lahko preprečil nesrečo. Izvedenec tudi ne pojasni, kaj razume pod sintagmo normalna reakcija, ali je to reagiranje v tehnični sekundi brez podaljšanega reakcijskega časa ali normalna reakcija vključuje določene manevre. Izvedenec izhaja iz osnovne ugotovitve, da je z veliko verjetnostjo mogoče iskati vzrok za nastanek nesreče v vožnji Š..

Toženec je vložil tudi odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je materialnopravna podlaga tožničinega tožbenega zahtevka tako zakonska (določbe Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, ki so veljale v času sklenitve pogodbe) kot pogodbena (zavarovalna pogodba o zavarovanju avtomobilske odgovornosti kot splošni pogoji AO-97, ki so njen sestavni del). Tako se je tožnica z zavarovalno pogodbo zavezala tožencu, da bo povrnila škodo, ki jo bo kdo uveljavljal z odškodninskim zahtevkom in ki je nastala pri uporabi in posesti njegovega (zavarovančevega) vozila. Če torej zavarovanec tretjemu povzroči škodo, za katero je odgovoren in če tretji zahteva zanjo odškodnino, jo je zavarovalnica tretjemu dolžna plačati. S tem je zavarovanec prost svojih obveznosti do tretjega in tudi do zavarovalnice. Ni pa prost svojih obveznosti do zavarovalnice, če je kršil zavarovalno pogodbo oziroma, če je bilo njegovo ravnanje v nasprotju z obveznostmi, ki jih je z zavarovalno pogodbo sprejel. Svoje pravice iz zavarovalne pogodbe izgubi mdr. tudi, če je bil v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola (3. točka 1. odst. 3. člena Splošnih pogojev tožnice za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, AO-97). Gre za pogodbeno določilo, ki pogodbeniku nalaga vzdržanje od uživanja alkohola, ki povzroča zmanjšanje voznikovih psihofizičnih sposobnosti in kar je praviloma v vzročni zvezi z nastalo škodo. Če zavarovalnica tretjemu povrne nastalo škodo, jo lahko, v primeru omenjene zavarovančeve kršitve pogodbe, od njega regresira. V regresni pravdi mora zavarovalnica dokazati zavarovančevo alkoholiziranost, zavarovanec pa se lahko razbremeni svoje regresne obveznosti, če dokaže, da nastanek škode ni bil v vzročni zvezi z njegovim protipogodbenim ravnanjem oziroma njegovo alkoholiziranostjo (1b točka 2. odstavka 3. člena Splošnih pogojev). V obravnavani zadevi je tožeča stranka dokazala, da je bil toženec v času prometne nezgode pod vplivom alkohola. Navedena dejanska okoliščina v pritožbenem postopku ni sporna. To pomeni, da je pogojevala nastanek toženčeve regresne obveznosti. Z dokazano resničnostjo dejstev, ki predstavljajo dejanski stan, ki ga predpostavlja zgoraj navedeno pogodbeno pravilo, je prišlo do prevalitve dokaznega bremena na toženca. Na tožencu je bilo torej dokazno breme razbremenitve posledic njegovega protipogodbenega ravnanja oziroma, da to ni bilo v vzročni zvezi z nastankom škode. Pri tem pa je toženec le delno uspel. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da sta tako oškodovančevo kot toženčevo protipravno ravnanje vzrok za nastalo nesrečo in škodo, ki iz nje izvira. Tako oškodovančevo kot toženčevo protipravno ravnanje sta pogojevala nastanek nesreče. Kot je bilo navedeno, je bilo na tožencu breme razbremenitve odgovornosti. Pri tem ni uspel, saj ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da bi do nesreče prišlo v vsakem primeru, tudi, če toženec ne bi bil alkoholiziran. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno odločilo, da je oškodovančevo protipravno ravnanje v večji meri pogojevalo nastanek škode. Zavarovanec tožene stranke je bil namreč tisti, ki je spremenil smer vožnje, ne da bi prej nakazal in preveril, ali lahko to varno stori. On je bil torej tisti, ki je s svojim protipravnim ravnanjem povzročil nevarno situacijo, ki je nato toženec s svojimi (zaradi alkoholiziranosti) okrnjenimi psihofizičnimi sposobnostmi ni zmogel ustrezno reševati. Odločitev sodišča prve stopnje, da je toženčev prispevek k nastanku škode 30 % oziroma da se je uspel razbremeniti svoje odgovornosti do 70 %, je zato pravilen.

Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini tožbenega zahtevka. Sodbeni razlogi glede višine denarne odškodnine, ki jo je tožeča stranka izplačala svojemu zavarovancu so pravilni in zadostni in glede na nekonkretiziranost toženčevega ugovora zoper višino tožbenega zahtevka tudi ne bi mogli biti obširnejši. Dejansko trditev, da bi bila zavarovančeva škoda bistveno manjša, če bi nosil čelado, je toženec prvič navedel šele v pritožbi zoper sodbo z dne 31.3.2005, ki jo je pritožbeno sodišče s sklepom z dne 25.5.2006 razveljavilo. Glede na določbo 2. odst. 362. člena ZPP sodišče prve stopnje te dejanske trditve v ponovljenem postopku ni moglo oziroma ni smelo upoštevati.

Končno je neutemeljena tudi pritožba tožeče stranke zoper stroškovno odločitev. Tožeči stranki je bilo prisojeno 30 % vtoževanega zneska. Sodišče prve stopnje je zato pravilno v skladu z navedenim uspehom odmerilo stroške (2. odst. 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Glede na navedeno je bilo treba pritožbi pravdnih strank zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).