Jedro

Izraz "zakonite zamudne obresti" s slovenističnega stališča sicer ni ustrezen, toda v sodni praksi označuje zamudne obresti po obrestni meri, ki je za posamezno časovno obdobje določena z zakonom, pa najsi gre za ZOR ali za poseben zakon o obrestni meri zamudnih obresti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku znesek 31,22 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer: - od zneska 1,82 tolarjev od 31.12.1985 dalje do plačila, - od zneska 11,57 tolarjev od 1.1.1986 dalje do plačila in - od zneska 17,83 tolarjev od 1.1.1987 dalje do plačila, ter mu povrniti 66.983 tolarjev pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.11.1997 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Glede nasprotne terjatve v znesku 5.805 nemških mark, ki jo toženka uveljavlja v pobot, je razsodilo, da ne obstoji.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje pravočasno vložila revizijo tožena stranka. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na obračun glavnice z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo odločanje. Po njenem bi moralo sodišče presojati obligacijska razmerja med strankama po predpisih, ki so veljali v času vložitve tožbe, oziroma v času, ko je nastalo sporno razmerje. Zato ni mogoče priznati zakonitih zamudnih obresti, če jih v tem obdobju pravni red ni poznal. Institut zamudnih obresti je uredil Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78) v 277. členu in te so tedaj znašale 7,5%. Sprememba ZOR (Ur.l. SFRJ, št. 38/85) je uvedla plačilo zamudnih obresti po obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve obračunavajo za hranilne vloge brez določenega namena za več kot eno leto, in šele nova sprememba ZOR (Ur.l. SFRJ, št. 57/89) je vpeljala institut zakonitih zamudnih obresti, to je zamudnih obresti, ki so določene s posebnim zakonom in ne več z ZOR. Ker gre za kogentne pravne norme in ker je tožnik postavil tožbeni zahtevek, v katerem je zahteval zakonite zamudne obresti šele 10.10.1997 (toženka je tedaj ugovarjala zastaranje), je sodišče zmotno prisodilo obresti, ki so za toženko veliko bolj neugodne od tistih, ki bi jih smelo prisoditi.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta tožniku prisodili razliko med utemeljeno zahtevano uporabnino za njegovo polovico stanovanja za čas od 20.6.1985 do 20.9.1987, in med tistim, kar je toženka plačala. To sta ugotovili tako, da sta za posamezno leto določili primerno uporabnino, izračunali vsoto, ki bi jo morala toženka plačati, in od tega odšteli njena plačila. Tako sta za leto 1985 izračunali glavnico 1,82 tolarjev, za leto 1986 glavnico 11,57 tolarjev in za leto 1987 glavnico 17,83 tolarjev. Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom za posamezna leta zahteval plačilo višje glavnice, sta sodišči presežni tožbeni zahtevek zavrnili. V tem delu je sodba pravnomočna in ni revizije.

Poleg glavnice je tožnik zahteval tudi obresti od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje, do plačila. Očitno je zahteval zamudne obresti, ki so objektivna posledica dolžnikove zamude in začnejo teči s trenutkom dolžnikove zamude. Revizija opozarja, da tožnik ni natančno navedel, kolikšno obrestno mero oz. višino zamudnih obresti zahteva, toda sodna praksa je po uveljavitvi Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) dne 1.10.1978 opustila to navajanje. ZOR je namreč v prvem odstavku 277. člena določil, da mora dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, plačati poleg glavnice še obresti, po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na vpogled. Ta obrestna mera je tedaj res znašala 7,5%, toda kmalu je nastopila inflacija in banke so omogočale občutno višjo obrestno mero za vezavo hranilnih vlog na daljše obdobje. Zato je novela ZOR (Ur.l. SFRJ, št. 39/85), ki je začela veljati 3.8.1985 predvidela, da mora dolžnik plačati zamudne obresti po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve plačujejo vloge, vezane brez določenega namena na več kot leto dni. Te obresti so od 3.8.1985 do 30.9.1985 znašale 72%, od 1.10.1985 do 19.11.1985 so znašale 63% itd. Obrestna mera je naraščala, dokler ni zakonodajelac sklenil, da bo sam predpisoval obrestno mero. Tako je sprememba ZOR (Ur.l.SFRJ, št. 57/89), ki je stopila v veljavo 7.10.1989, predpisala, da dolguje dolžnik poleg glavnice še zamudne obresti po obrestni meri, določeni z zveznim zakonom. Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l. SFRJ 57/89), ki je začel veljati 7.10.1989, je predpisal obresti v višini eskontne mere, ki jo mesečno določa Narodna banka Jugoslavije, povečane za 20% in mesečni izračun obresti po konformni metodi. Sledil je Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l. RS, št. 14/92), ki se je uporabljal od 28.3.1992 dalje in je izenačil vse upnike, to je fizične osebe, pravne osebe, državo oz. republiko in njene organe ter občine. Določil je obrestno mero, ki se je izračunavala tako, da je bila enaka stopnji rasti cen na drobno v preteklem mesecu, preračunani na letno raven, in realni letni zamudni obrestni meri 30%. Izračun je bil kompliciran in je minister za finance izdal posebno Odredbo o načinu obračunavanja zamudnih obresti (Ur.l. RS, št. 14/92, pop. 17/92). Novela zakona (Ur.l. RS, št. 13/93), ki je realno letno zamudno obrestno mero znižala s 30% na 25% in je začela veljati 13.3.1993, je povzročila Popravek uredbe o načinu obračunavanja zamudnih obresti (Ur.l. RS, št. 13/93). Dne 5.8.1995 je začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur.l. RS, št. 45/95), ki je predpisal nov način obračunavanja obrestne mere zamudnih obresti, odvisen od temeljne obrestne mere, ki jo izdaja Svet Banke Slovenije in jo kot Sklep o temeljni obrestni meri objavlja v uradnem listu (glej Ur.l. RS, št. 1/96, 61/96, 3/97, 81/97 ...).

Ob takem spreminjanju obrestne mere zamudnih obresti je razumljivo, da obrestne mere zamudnih obresti ni treba in ni mogoče navesti v izreku sodbe oziroma v tožbenem zahtevku niti za preteklo obdobje, kaj šele v bodoče. Zato se je sodna praksa redno zadovoljila s tožnikovo zahtevo po plačilu obresti in opredelitvijo časa. Obrestna mera zamudnih obresti je bila itak določena z zakonom in višji zahtevek ni bil utemeljen, tako da bi morali tožniki navesti obrestno mero le tedaj, če bi zahtevali nižjo od predpisane, kar pa ni bil primer.

Tožnik je v tožbi dne 25.3.1987 navedel, da zahteva poleg glavnice še "zakonite obresti za posamezne zneske mesečne uporabnine ...", v pripravljalni vlogi z dne 3.9.1987, s katero je spremenil tožbeni zahtevek, tako da je zahteval poleg zahtevka iz tožbe še plačilo uporabnine za nekaj naslednjih mesecev v letu 1987, pa je prav tako navedel, da zahteva "zakonite obresti". Izraz "zakonite zamudne obresti" s slovenističnega stališča sicer ni ustrezen, toda v sodni praksi označuje zamudne obresti po obrestni meri, ki je za posamezno časovno obdobje določena z zakonom, pa najsi gre za ZOR ali za poseben zakon o obrestni meri zamudnih obresti. Stališče revizije, češ da je sodišče prisodilo obresti za čas od 31.12.1985 dalje po obrestni meri, ki velja sedaj, je zmotno, čeprav je vprašljivo, če bi bil tak obračun res tako neugoden za toženo stranko. Prisojeno obrestno mero zamudnih obresti je treba pač obračunati po predpisih (zakonih), ki so jo določali za posamezna obdobja v času od 31.12.1985 dalje. Ker torej ni utemeljen revizijski očitek, da je tožnik šele v letu 1997 zahteval zamudne obresti in da mu je sodišče prisodilo nekaj, kar je uvedel zakon šele 7.10.1999, je vrhovno sodišče zavrnilo revizijo po določilu 393. člena ZPP.