Jedro

Pravica do proste izbire zagovornika v primeru obvezne formalne obrambe bo lahko omejena, če se sodišče s tem izogne prekinitvi oziroma preložitvi naroka, kadar to narekujejo posebne okoliščine primera.

Sodišče mora pri omejitvi pravice do lastne izbire zagovornika tehtati med interesi izvedbe konkretnega kazenskega postopka na eni strani in pomenom zaupnosti razmerja med stranko (obdolžencem) in zagovornikom, ki ga zagotavlja obdolženčev vpliv na izbiro zagovornika, za učinkovitost njegove obrambe na drugi strani.

Čeprav morajo nacionalna sodišča zagotoviti, da bo postavljen zagovornik zmožen učinkovito braniti obdolženca, morajo hkrati vzpostaviti ravnotežje med primernim časom za pripravo obrambe in potrebo po zagotavljanju, da postopek teče razumno hitro. Pravica do primernega časa za pripravo obrambe se vselej presoja v kontekstu zagotavljanja poštenega sojenja, zato jo je treba razlagati v luči funkcije, ki jo ima v kazenskem postopku. Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu poštenega postopka, je tako odvisna od poštenosti postopka kot celote in ne od ločenega upoštevanja posameznega vidika konkretne zadeve.

Nekoliko krajši čas, ki ga je imel navedeni zagovornik za pripravo zaključne besede, po obrazloženem le navidezno utemeljuje kršitev obdolženčeve pravice do obrambe, saj ta v okoliščinah konkretne zadeve ni podana.

Presoja, ali so podani razlogi za postavitev novega izvedenca iz razlogov po 258. členu ZKP, je v domeni sodišča.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo VII K 49475/2015 z dne 19. 3. 2018 obsojenega R. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti po 4. točki 116. člena Kazenskega zakona (v nadaljevanju: KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in mu izreklo kazen petindvajset let zapora, v katero mu je vštelo čas pripora od 27. 12. 2015 od 03.45 ure dalje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), povrnitve ostalih stroškov kazenskega postopka pa ga je oprostilo. Višje sodišče v Celju je s sodbo I Kp 49475/2015 z dne 12. 10. 2018 pritožbi obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornika, odvetnica mag. Albina Vedenik in odvetnik Andrej Švencbir, iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, zagovornica pa podrejeno predlaga tudi, da se izpodbijana sodba spremeni glede pravne kvalifikacije dejanja.

3. Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevi in predlagala njuno zavrnitev. Glede pravice do lastne izbire zagovornika se je po njenih navedbah ustrezno opredelilo že sodišče druge stopnje v 9. točki sodbe, ko je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 143/2009 in stališče ESČP v zadevi Croissant v. Nemčija utemeljilo, da je pravica do proste izbire zagovornika lahko omejena, kadar to narekujejo posebne okoliščine primera, ki so v konkretni zadevi podane. Nižji sodišči sta ugotovili, da je obsojenčevo ravnanje glede menjave zagovornice očitno merilo na zlorabo pravice iz prvega odstavka 12. člena ZKP, ter presodili, da je bila obramba z zagovornikom brez upoštevanja obsojenčeve volje potrebna, da se izogne zavlačevanju postopka. Glede očitka bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP se je sodišče druge stopnje ustrezno opredelilo v 20. točki sodbe, v 21. točki sodbe pa obrazloženo zavrnilo tudi očitek kršitve pravice do poštenega sojenja z vidika primernega časa za obrambo. Vrhovna državna tožilka se strinja, da nekoliko krajši čas, ki ga je imel zagovornik za študij zadeve, ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, hkrati pa pritrjuje tudi stališču višjega sodišča, da se je obsojenec pravici do zaključne besede odpovedal. V povezavi z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona se vrhovna državna tožilka sklicuje na 62. točko drugostopenjske sodbe, da vložnika po vsebini uveljavljata razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Oba zagovornika sta odgovoru vrhovne državne tožilke nasprotovala, obsojenec pa se o njem ni izjavil. Zagovornik Švencbir je navedel, da sodbi Croissant v. Nemčija in I Ips 143/2009 ne obravnavata primerljivega dejanskega stanja, zato za obravnavano zadevo nista relevantni. Znova je poudaril, da je bil čas, ki ga je imel na voljo za pripravo zaključne besede, prekratek za učinkovito obrambo. Zagovornica mag. Vedenik se je osredotočila na utemeljevanje, da bi po izteku bolniškega staleža lahko sama nadaljevala z delom v obravnavani kazenski zadevi. Meni, da gre za identičen primer, kot je bil judiciran s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 17894/2016, v ostalem pa vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Prvenstveni očitek obeh zahtev se nanaša na kršitev pravice do obrambe, ki jo vložnika utemeljujeta z dveh vidikov. Najprej trdita, da je bila obsojencu kršena pravica do lastne izbire zagovornika, ker mu je sodišče prve stopnje pred zadnjim narokom za glavno obravnavo postavilo zagovornika po uradni dolžnosti, čeprav je imel pooblastilno razmerje z odvetnico Vedenik, ki si jo je sam izbral. Nadalje pa uveljavljata, da postavljeni zagovornik, odvetnik Švencbir, ni imel dovolj časa za pripravo na narok, zaradi česar je bila kršena obsojenčeva pravica do primernega časa za obrambo.

6. V zvezi z navedenimi očitki so procesnorelevantna dejstva, kot izhajajo iz pravnomočne sodbe in podatkov kazenskega spisa, sledeča: - Obtožnica v konkretni zadevi je bila vložena dne 22. 3. 2016, ko je bil zoper obsojenca tudi podaljšan pripor zaradi konkretne in realne možnosti, da bo na prostosti ponavljal istovrstna kazniva dejanja zoper življenje in telo drugih (sklep II Ks 49475/2015 z dne 24. 3. 2016). Obsojenca (tedaj obtoženca) je v postopku zagovarjal odvetnik Tomaž Bromše. Sodišče prve stopnje je sodbo v prvotnem sojenju izreklo dne 7. 3. 2017 in obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, za kar mu je izreklo kazen 13 let zapora. Višje sodišče v Celju je dne 7. 7. 2017 sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.

- Obsojenca je v novem sojenju preko brezplačne pravne pomoči in na podlagi predloženega pooblastila zastopala odvetnica Maksimilijana Kincl Mlakar, ki je med izvajanjem dokaznega postopka aktivno sodelovala. Na naroku dne 22. 2. 2018 je predsednik senata naznanil zaključek dokazovanja in preložil glavno obravnavo zaradi besede strank. Na naslednjem naroku dne 1. 3. 2018 je obsojenčeva zagovornica pojasnila, da je obsojenec po zaključku prejšnjega naroka prosil za njeno razrešitev in postavitev druge zagovornice, ker ji očitno ne zaupa več. Obsojenec razloga za svojo odločitev vsebinsko ni pojasnil, med postopkom pa sicer zoper odvetnico Kincl Mlakar ni imel nikakršnih pripomb. Zagovornica konfliktnih situacij med njima ni navajala.

- Dne 2. 3. 2018 je bila obsojencu s sklepom Bpp 290/2016 za izvajanje brezplačne pravne pomoči določena odvetnica Albina Vedenik. Odločitev je bila utemeljena z obrazložitvijo, da sodišče ni moglo ugotoviti, na čigavi strani so razlogi za prekinitev sodelovanja z odvetnico Kincl Mlakar, vendar pa je očitno, da medsebojno sodelovanje, glede na preklicano pooblastilo, ni mogoče. Nova zagovornica Vedenik je predložila pooblastilo za zastopanje, sodišče pa ji je vročilo vabilo za vse naslednje naroke od 8. 3. 2018 do vključno 19. 3. 2018. - Dne 5. 3. 2018 je odvetnica Vedenik prosila za 30 dnevni rok za pripravo obrambe. Istega dne ji je bilo sporočeno, da sta naroka dne 8. in 9. 3. 2018 preklicana, da pa predlaganemu roku za pripravo obrambe ne bo ugodeno, saj so že razpisani naroki v času, ko ji bo omogočena priprava na besedo strank. Naroki med 8. in 16. 3. 2018 so bili preklicani zaradi poškodbe sosodnice.

- Dne 12. 3. 2018 je sodišče odvetnico Vedenik, da ne bi prišlo do nadaljnjih zastojev v postopku, postavilo za zagovornico tudi po uradni dolžnosti. Istega dne je Vedenikova prosila za preložitev glavne obravnave in predložila zdravniško potrdilo o odsotnosti z dela do 31. 3. 2018, kar je predsednik senata preveril pri njeni lečeči zdravnici, ki je napovedala zagovorničino odsotnost do 12. 4. 2018. - Sodišče je dne 14. 3. 2018 zaradi zagotavljanja kontinuitete kazenskega postopka, ob upoštevanju iztekanja dvoletnega roka za pripor po vloženi obtožnici, po uradni dolžnosti razrešilo zagovornico Vedenikovo in za zagovornika določilo odvetnika Andreja Švencbira. Ta je sklep prejel v sredo, 14. 3. 2018 okoli 15.30 ure, ko je prejel tudi del spisovne dokumentacije in bil obveščen, da mu je celoten spis na razpolago v kazenski pisarni sodišča. Naslednjega dne je odvetnik prosil za svojo razrešitev, kar je bilo s sklepom istega dne zavrnjeno. Zagovornik je fotokopije celotnega spisa prejel v petek, 16. 3. 2018 zjutraj.

- Zadnji narok za glavno obravnavo je bil izveden v ponedeljek, 19. 3. 2018 ob 8.30. Obsojenec je zaradi nestrinjanja s procesnim postopanjem sodišča predlagal izločitev sodnikov prve in druge stopnje, kar je razpravljajoči senat s sklepom zavrgel. Državna tožilka je nato podala zaključno besedo. Obsojenec in zagovornik sta uveljavljala kršitev pravice do lastne izbire zagovornika in pravice do primernega časa za pripravo obrambe, vsebinsko pa zaključne besede nista podala. Zagovornik je pojasnil, da za pripravo ni imel dovolj časa in da mu obsojenec prepoveduje podajo zaključne besede, obsojenec pa, da je svojo zaključno besedo izročil v pregled zagovornici, ki si jo je izbral in je bila odsotna.

- Višje sodišče je po vloženih pritožbah opravilo sejo v navzočnosti strank, na kateri sta bila med drugim prisotna oba obsojenčeva zagovornika (mag. Vedenik in Švencbir), ki sta ustno predstavila bistvene poudarke pritožb. Obsojenec je bil o seji pravilno obveščen, a se je ni udeležil. 7. Prvi očitek vložnikov je, da je bila v postopku kršena pravica do lastne izbire zagovornika (12. člen ZKP, 29. člen Ustave RS, točka (c) tretjega odstavka 6. člena EKČP in točka (d) tretjega odstavka MPDPP), ker je sodišče prve stopnje obsojencu pred zadnjim narokom za glavno obravnavo za zagovornika po uradni dolžnosti postavilo odvetnika Andreja Švencbira, čeprav je imel pooblastilno razmerje z odvetnico Albino Vedenik in pogojev za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti ni bilo. Obsojenčev zagovornik meni, da je pravica do proste izbire zagovornika absolutna in da sodišče zaradi zagotavljanja kontinuitete kazenskega postopka ter spoštovanja načela ekonomičnosti ne bi smelo kršiti obsojenčeve pravice do obrambe. Zagovornica navaja, da stališča ESČP in Vrhovnega sodišča, na katera se opirata nižji sodišči, v konkretni zadevi niso uporabljiva. Trdi, da obsojenec svojih pravic v postopku z zamenjavo zagovornice, ki mu nudi brezplačno pravno pomoč, ni zlorabil in da pri tem sodišču ni dolžan pojasnjevati razlogov za njeno zamenjavo. Zagovornica Vedenik bi delo lahko opravljala do 12. 3. 2018, nadaljevala pa 12. 4. 2018, zato razlogov za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti ni bilo. Zahtevi v tej zvezi uveljavljata tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je bila glavna obravnava v postopku, kjer je obramba obvezna, opravljena brez navzočnosti zagovornice, ki si jo je obsojenec sam izbral. Sodišče prve stopnje je zagovornika po uradni dolžnosti postavilo v nasprotju s 70. členom ZKP, Vedenikove pa na glavni obravnavo ni vabilo, zato navzočnost zagovornika na zadnjem naroku za glavno obravnavo ni bila zakonita.

8. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistven element pravice do poštenega sojenja, ki obdolžencu zagotavlja položaj enakopravne stranke v kazenskem postopku s tem, da ima pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka. Eden izmed nujnih pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom je zaupen odnos med obdolžencem in zagovornikom, ta pa bo praviloma bolje vzpostavljen, če si bo obdolženec zagovornika izbral sam.1 Ustavno sodišče RS je v dosedanji praksi že razjasnilo, da pravice do zagovornika po lastni izbiri ni mogoče razumeti tako, da bi morala biti obdolžencu dosledno zagotovljena možnost, da ga bo v kazenskem postopku zastopal izbrani zagovornik.2 Tudi ESČP je v tej zvezi sprejelo stališče, da pravica do lastne izbire zagovornika, ne glede na pomembnost zaupanja med odvetnikom in njegovo stranko, ni absolutna. Nacionalna sodišča tako niso dolžna upoštevati obdolženčevih želja pri izbiri zagovornika, ko obstaja relevantna in zadostna podlaga za zaključek, da je to v interesu pravičnosti.3 Pravica do proste izbire zagovornika v primeru obvezne formalne obrambe bo lahko omejena, če se sodišče s tem izogne prekinitvi oziroma preložitvi naroka, kadar to narekujejo posebne okoliščine primera.4

9. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 143/2009 z dne 14. 1. 2010 zavzelo stališče, da mora sodišče pri omejitvi pravice do lastne izbire zagovornika tehtati med interesi izvedbe konkretnega kazenskega postopka na eni strani in pomenom zaupnosti razmerja med stranko (obdolžencem) in zagovornikom, ki ga zagotavlja obdolženčev vpliv na izbiro zagovornika, za učinkovitost njegove obrambe na drugi strani. V konkretni zadevi iz obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da sta nižji sodišči takšno tehtanje opravili in presodili, da je bila postavitev zagovornika po uradni dolžnosti nujna iz dveh razlogov: najprej, da se obdolžencu zagotovi formalna obramba, ki je bila v konkretnem kazenskem postopku obvezna, ter se mu zagotovi pomoč zagovornika, ki bo to funkcijo lahko opravljal, in dalje, da se omogoči izvedba konkretnega kazenskega postopka ter s tem izogne preložitvi naroka, h kateri se je ob iztekanju dopustnega časa za pripor prizadevala obsojenčeva obramba.

10. Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe, je predsednik senata po tem, ko je odvetnica Vedenik predložila potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela in ko je pridobil zdravniško pojasnilo o njeni odsotnosti do 12. 4. 2018, zaradi zagotavljanja kontinuitete kazenskega postopka navedeno odvetnico po uradni dolžnosti razrešil, saj svoje funkcije ne bi mogla opravljati najmanj do sredine aprila, lahko pa tudi dlje. Ker izbrana zagovornica obsojencu najmanj en mesec sploh ne bi mogla nuditi obrambe, ki je v bila v konkretnem kazenskem postopku obvezna, in ker ni nobenega dvoma, da mora biti zagovornik sposoben opravljati svojo funkcijo, je sodišče prve stopnje obsojencu obrambo po prvem odstavku 70. člena ZKP zagotovilo s tem, da je za zagovornika določilo Andreja Švencbira. Nižji sodišči sta pri omejitvi obsojenčeve pravice do lastne izbire zagovornika dodatno upoštevali, da je zamenjava odvetnice Kincl Mlakarjeve z odvetnico Vedenik brez pravega razloga merila na zlorabo pravice iz prvega odstavka 12. člena ZKP in bila sprožilni mehanizem za kasnejše zaplete v postopku. Sodišče prve stopnje si je temu navkljub prizadevalo za čimprejšnjo izvedbo kazenskega postopka, tudi zaradi obsojenčeve ponovitvene nevarnosti, ki je zaradi zagotavljanja varnosti ljudi utemeljevala odreditev pripora, kar vse je narekovalo postavitev zagovornika po uradni dolžnosti ne glede na obsojenčeve želje.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča so povzeti razlogi, s katerimi sta nižji sodišči utemeljili poseg v obsojenčevo pravico do lastne izbire zagovornika, razumni in skladni z zgoraj citiranimi merili uveljavljene sodne prakse. Obsojenčeva zagovornica sicer meni, da okoliščine obravnavane zadeve niso primerljive z zadevo Croissant proti Nemčiji in sodbo I Ips 143/2009, vendar pri tem prezre obsežno prakso ESČP, ki je v številnih in raznovrstnih primerih presodilo, da je obsojenčevo pravico do lastne izbire zagovornika mogoče omejiti, ko je to v interesu pravičnosti. Konkretne okoliščine obravnavane zadeve po stališču Vrhovnega sodišča tak interes utemeljujejo, saj je bila postavitev odvetnika Švencbira za zagovornika po uradni dolžnosti nujna, da se obsojencu zaradi bolezni izbrane odvetnice zagotovi formalna obramba z zagovornikom, ki bo to delo lahko opravljal, hkrati pa potrebna tudi zato, da se sodišče izogne (najmanj enomesečni) preložitvi narokov ter zagotovi dokončanje kazenskega postopka skladno z določbami 15. in 200. člena ZKP. Vložnika v zahtevah ne trdita, da med obsojencem in po uradni dolžnosti postavljenim zagovornikom Švencbirom ne bi bilo zaupnega odnosa, ki bi oviral obsojenčevo obrambo, zato Vrhovno sodišče sprejema vsebinsko presojo nižjih sodišč, da poseg v obsojenčevo pravico do lastne izbire zagovornika ni bil nesorazmeren in da njegova pravica do obrambe s postavitvijo zagovornika po uradni dolžnosti ni bila kršena.

12. Zahtevi po navedenem neutemeljeno uveljavljata tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je zatrjevana z navedbami, da je bil zadnji narok za glavno obravnavo opravljen brez navzočnosti izbrane zagovornice, odvetnice Vedenik. Kot izhaja iz 20. točke drugostopenjske sodbe, je bil na zadnjem naroku za glavno obravnavo v postopku, v katerem je obramba obvezna, navzoč po uradni dolžnosti postavljen zagovornik Švencbir, iz podatkov spisa pa izhaja tudi, da je bilo vabilo na glavno obravnavo dne 19. 3. 2018 odvetnici Vedenik sicer vročeno.

13. Naslednji očitek se nanaša na kršitev pravice do primernega časa za pripravo obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave RS. Vložnika trdita, da zagovornik Švencbir ni imel primernega časa za pripravo na postopek, zaradi česar obsojencu ni bila nudena ustrezna strokovna pomoč in ni bil v enakopravnem položaju s tožilstvom. Navedeni odvetnik je bil za zagovornika po uradni dolžnosti postavljen pet dni pred zaključkom glavne obravnave, v tako kratkem času pa ni mogel niti prebrati celotnega spisa, kaj šele pripraviti zaključne besede. Ta kršitev je imela znaten vpliv na izid konkretnega kazenskega postopka, v katerem je bila obsojencu kazen zvišana iz 13 na 25 let zapora. Zagovornik Švencbir ob tem graja sodbo sodišča druge stopnje, češ da skuša na vsak način potrditi sodbo sodišča prve stopnje. V zahtevi zato uveljavljano kršitev pravice do obrambe dodatno utemeljuje z navajanjem, da je imelo tožilstvo mnogo več časa za pripravo zaključne besede kot obramba. Trdi, da bi lahko zagovornik v zaključni besedi podal obrazložen dokazni predlog z imenovanjem izvedenca psihiatrične stroke iz Zagreba (npr. dr. Miroslava Goreta) oziroma Dunaja, ki bi podal neodvisno izvedensko mnenje glede nagiba pri storitvi obravnavanega dejanja, vendar za pripravo takšnega obrazloženega predloga ni imel časa in je šele po vložitvi pritožbe prišel do sklepa, da je obsojenčevo psihično stanje v času storitve očitanega dejanja nepojasnjeno oziroma neugotovljeno. V primeru primernega časa za obrambo bi bil obsojenec spoznan za krivega kvečjemu kaznivega dejanja uboja, kar potrjuje vpliv kršitve pravice do obrambe na celoten kazenski postopek. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča iz sodbe I Ips 17894/2016, da ima zagovornik pravico in dolžnost pripraviti se na obravnavo, za kar potrebuje ustrezen čas.

14. Pravica do primernega časa za pripravo obrambe sodi, kot to utemeljeno navajata vložnika, med temeljna procesna jamstva iz 29. člena Ustave RS, ki predstavljajo merilo poštenega kazenskega postopka. Enako pravico zagotavlja točka (b) tretjega odstavka 6. člena EKČP, ki se po uveljavljeni judikaturi ESČP vselej presoja v povezavi s konkretnimi okoliščinami posameznega primera, saj vprašanje primernosti časa za obrambo ni abstraktna kategorija.5 Za presojo ni relevantna le zapletenost primera, temveč tudi običajna delovna obremenitev zagovornika, pri čemer pa ni nerazumno zahtevati, da slednji v posebej nujnih primerih poskrbi za vsaj določeno prerazporeditev svojih delovnih obveznosti.6 Čeprav morajo nacionalna sodišča zagotoviti, da bo postavljen zagovornik zmožen učinkovito braniti obdolženca, morajo hkrati vzpostaviti ravnotežje med primernim časom za pripravo obrambe in potrebo po zagotavljanju, da postopek teče razumno hitro.7 Pravica do primernega časa za pripravo obrambe se vselej presoja v kontekstu zagotavljanja poštenega sojenja, zato jo je treba razlagati v luči funkcije, ki jo ima v kazenskem postopku. Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu poštenega postopka, je tako odvisna od poštenosti postopka kot celote in ne od ločenega upoštevanja posameznega vidika konkretne zadeve.8

15. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena. Iz razlogov pravnomočne sodbe je razvidno, da je imel obsojenec v konkretni zadevi med celotnim dokaznim postopkom v ponovljenem sojenju zagotovljeno učinkovito obrambo s pomočjo zagovornika, saj je bila na narokih navzoča odvetnica Kincl Mlakar, ki je sodelovala pri neposrednem izvajanju dokazov, zastavljala vprašanja pričam in sodnim izvedencem ter s tem aktivno prispevala k obsojenčevi obrambi. Šele po naznanitvi predsednika senata, da je dokazni postopek končan, je obsojenec brez vsebinsko obrazloženega razloga zahteval zamenjavo zagovornice, kar je bil sprožilni moment, ki je skupaj z dodatnimi, objektivno pogojenimi postopkovnimi zapleti privedel do postavitve odvetnika Švencbira za zagovornika po uradni dolžnosti. Vložnika utemeljeno navajata, da je treba tudi postavljenemu zagovorniku omogočiti določen čas za pripravo obrambe, vendar po presoji Vrhovnega sodišča nekoliko krajši čas, ki ga je imel za študij zadeve na voljo odvetnik Švencbir, v okoliščinah obravnavane zadeve ni vplival na obsojenčeve možnosti za učinkovito obrambo v kazenskem postopku zoper njega, s tem pa tudi ne na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Takšno presojo je narekovalo več v nadaljevanju predstavljenih okoliščin, ki v medsebojni povezavi omogočajo zaključek, da je bil postopek zoper obdolženca, gledano kot celota, pošten.

16. Vrhovno sodišče je kot odločilno najprej upoštevalo fazo postopka, v kateri je bil odvetnik Švencbir postavljen za zagovornika po uradni dolžnosti, ko je torej predsednik senata že naznanil zaključek dokazovanja in je sledila še beseda strank, namenjena sklepni oceni izvedenih dokazov ter predstavitvi stališč strank o dejanskih in pravnih vprašanjih zadeve. Nadalje je bilo treba dati poudarek dejstvu, da je šlo v obravnavanem sojenju za ponovljen postopek po razveljavitvi prvostopenjske sodbe, kar je postavljenemu zagovorniku omogočalo, da se že na podlagi razveljavitvenega sklepa višjega sodišča razmeroma hitro seznani z bistvom dokazne in pravne problematike konkretne kazenske zadeve. Ker je šlo za posebej nujno zadevo, od postavljenega zagovornika ni bilo nerazumno pričakovati, da se na zaključno besedo v danem času vsebinsko pripravi. Ob vsem navedenem je bilo treba v kontekstu ocenjevanja poštenosti sojenja upoštevati še, da sta oba obsojenčeva zagovornika, tako odvetnik Švencbir, kot tudi odvetnica Vedenik, svoje videnje obravnavane zadeve v dejanskem in pravnem pogledu lahko v celoti izrazila v vloženih pritožbah, za pripravo katerih sta imela na voljo dovolj časa in v katerih sta z obsežnimi argumenti izpodbijala obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje. Višje sodišče je v pritožbenem postopku izvedlo sejo v navzočnosti strank (378. člen ZKP), na kateri sta zagovornika lahko ustno predstavila svoja stališča in podala bistvene poudarke pritožb.9 Zakonska ureditev pritožbenega postopka je obrambi nenazadnje omogočala tudi navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v pritožbi (četrti odstavek 369. člena ZKP), kar pomeni, da po zaključni besedi pred sodiščem prve stopnje z navajanjem novih dejstev in dokazov do pravnomočnosti sodbe zagovornika nista bila prekludirana.

17. Vrhovno sodišče na podlagi vsestranske preučitve konkretnega kazenskega postopka ugotavlja, da je bilo sojenje zoper obsojenca, gledano kot celota, pošteno in da njegova pravica do obrambe v postopku ni bila okrnjena na način, ki bi vplival na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Obramba je lahko svoje videnje zadeve v pravnem in dejanskem pogledu predstavila ne le na zadnjem naroku za glavno obravnavo, temveč tudi v pritožbenem postopku, v katerem z navajanjem novih dejstev in dokazov ni bila prekludirana, odločitev sodišča druge stopnje pa je bila po opravljeni javni seji sprejeta po preučitvi vseh s pritožbo izpostavljenih argumentov obrambe. Tak potek sojenja kaže, da so bili do pravnomočnosti izpodbijane sodbe pretreseni vsi dejanski in pravni vidiki zadeve, na katere sta opozorila obsojenčeva zagovornika in za uveljavljanje katerih je imel tudi odvetnik Švencbir na voljo dovolj časa. Nekoliko krajši čas, ki ga je imel navedeni zagovornik za pripravo zaključne besede, po obrazloženem le navidezno utemeljuje kršitev obdolženčeve pravice do obrambe, saj ta v okoliščinah konkretne zadeve ni podana.10 Pri tem gre dodati, da obsojenčev zagovornik potrebo po postavitvi tujega izvedenca psihiatrične oziroma psihološke stroke prvič omenja šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, čeprav ni bilo nobene ovire, da tega dokaznega predloga ni podal že v postopku s pritožbo, za kar je imel dovolj časa, zato s temi navedbami zakonitosti izpodbijane sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom ne more omajati (peti odstavek 420. člena ZKP).

18. Zagovornica Vedenik meni, da je bila obsojenčeva pravica do primernega časa za obrambo kršena tudi zato, ker se sama ni imela časa pripraviti na narok z dne 8. 3. 2018 in ker ji sodišče prve stopnje ni omogočilo tridesetdnevnega roka za pripravo obrambe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so njene navedbe v tem delu irelevantne, saj sta bila naroka za glavno obravnavo dne 8. in 9. 3. 2018 preklicana, naslednji narok pa izveden šele 19. 3. 2018, ko je zagovornica že predložila zdravniško potrdilo, da dela ne more opravljati, zaradi česar je bil obsojencu dne 14. 3. 2018 postavljen drug zagovornik.

19. Vložnika v nadaljevanju trdita, da je zaradi procesnega postopanja sodišč v konkretni zadevi podan dvom v nepristranskost sojenja, zaradi katerega je obsojenec na zadnjem naroku predlagal izločitev razpravljajočega senata, predsednikov Okrožnega in Višjega sodišča v Celju in vseh višjih sodnikov tega sodišča. Zagovornik Švencbir trdi, da je skušalo sodišče prve stopnje njegov predlog zmotno umestiti v kontekst zavlačevanja kazenskega postopka in zavrniti, čeprav nenazadnje sploh ni bilo pristojno odločiti o njem. Že s tem, ko po uradni dolžnosti postavljenemu zagovorniku ni bil zagotovljen primeren čas za obrambo, je podan dvom v videz nepristranskosti sodnikov. Zagovornica Vedenik dodatno navaja, da se poraja dvom v nepristranskost sojenja, ker je predsednik senata uporabljal dvojna merila v zvezi z bolniškim staležem zagovornice v primerjavi s sosodnico. Trdi, da je predsednik senata s preverjanjem upravičenosti njene bolniške odsotnosti presegel svoje pristojnosti in brez vsakršne pravne podlage opravljal dopolnjene poizvedbe pri njeni lečeči zdravnici, s čimer je kršil zakonodajo s področja varstva osebnih podatkov in zagovorničine ustavne pravice, s tem pa tudi obsojenčevo pravico do nepristranskega sojenja. Na pristransko sojenje kaže tudi postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, čeprav za to ni bilo podlage, s tem pa je izkazan tudi očiten namen sodišča prve stopnje obsoditi obsojenca. Naroki zaradi bolezni sosodnice so bili preklicani, zaradi bolezni zagovornice pa ne, kar prav tako utemeljuje kršitev nepristranskosti sojenja. V tej zvezi zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker meni, da so bili razlogi za izločitev sodnikov utemeljeni.

20. Sodišče druge stopnje je v zvezi s podanim predlogom za izločitev sodnikov v 18. in 25. točki sodbe utemeljilo, da odločitve sodnika v kazenskem postopku, s katerimi se stranka ne strinja in ki se lahko izpodbijajo s pravnimi sredstvi ter na ta način, kolikor so kršitve podane, tudi sanirajo, ne predstavljajo razloga za izločitev sodnika. S poudarkom, da za izločitev sodnika ne zadošča le subjektivno prepričanje stranke, da mu ne bo zagotovljeno pošteno sojenje, je presodilo, da je bila prvostopenjska odločitev o zavrženju predloga za izločitev sodnikov pravilna in podprta z ugotovitvijo, da je očitno neutemeljena in podana z namenom zavlačevanja postopka. Iz zgoraj povzetih navedb je razvidno, da vložnika tudi v zahtevah zatrjevan dvom v nepristranskost sojenja v bistvenem opirata na nestrinjanje s procesnimi dejanji predsednika senata sodišča prve stopnje, kar po ustaljeni sodni praksi samo po sebi ne predstavlja razloga za izločitev po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP.11 Po presoji Vrhovnega sodišča je bila odločitev prvostopenjskega senata o zavrženju predloga za izločitev sodnikov skladna z določbo petega odstavka 42. člena ZKP in razumna, zato vložnika z zatrjevanjem nasprotnega ne moreta biti uspešna.

21. Glede na to, da zahtevi predlagano izločitev sodnikov iz sojenja opirata na 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP, s svojimi navedbami ne moreta utemeljiti zatrjevane kršitve iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana le v primerih obstoja razlogov iz 1. do 5. točke prvega odstavka in 1. do 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP. Kolikor pa zagovornica v tem postopku zatrjuje kršitev njej lastnih ustavnih pravic kot samostojno kršitev, zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe zoper obdolženca na ta način ne more omajati.

22. Vložnika uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi nasprotja med vsebino (selektivno povzetega) izvedenskega mnenja in obrazložitvijo sodbe glede obsojenčevega nagiba. Menita namreč, da obrazložitev sodbe v tem delu ni jasna, niti skladna z izvedenimi dokazi ter občečloveškim dojemanjem očitanega dejanja. Vrhovno sodišče teh očitkov ne sprejema, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane pravnomočne sodbe natančno povzelo vsebino izvedenskega mnenja ter ga z razumljivo argumentacijo ocenilo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. V tej luči se pokaže, da skušata vložnika s svojimi navedbami v bistvenem doseči drugačno dokazno presojo izvedenskega mnenja, kot izhaja iz pravnomočne sodbe, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

23. Vložnika trdita, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na nasprotujoče in nejasne zaključke izvedenskega mnenja angažirati nove sodne izvedence. Zatrjujeta, da so v pridobljenem mnenju pomanjkljivosti in nasprotja, saj postavljena sodna izvedenca po eni strani navajata, da je v kritičnem času z največjo verjetnostjo mogoče sklepati na prisotnost ljubosumja, po drugi strani pa trdita, da je za nazaj težko oceniti čustveno stanje nekoga, ki ima labilno čustvovanje. Ocena izvedencev glede ljubosumja v kritičnem času ni pravilna, za svoje zaključke pa izvedenca nista navedla prepričljivih razlogov. Sodišče druge stopnje tudi nima strokovnega znanja, da bi lahko zaključilo, ali je utemeljitev izvedencev medsebojno nasprotujoča. Zagovornik v tej zvezi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zagovornica pa bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kršitev pravice do obrambe in kršitev materialnega prava. Trdi tudi, da sodišče prve stopnje ni navedlo zadostnih razlogov o tem, zakaj ni pridobilo novega izvedenskega mnenja, niti odgovorilo na pisni predlog obrambe za postavitev novih izvedencev z dne 14. 2. 2018. 24. Kot je razvidno iz razlogov pravnomočne sodbe, je sodišče prve stopnje v 5. točki sodbe navedlo razloge za zavrnitev navedenega dokaznega predloga obrambe, ko je ocenilo, da ob ustrezno argumentiranem izvedenskem mnenju razloga za postavitev novih izvedencev psihološke in psihiatrične stroke ni. Te razloge je treba povezati z nadaljnjo obrazložitvijo sodbe, zlasti na straneh 49., 60. in 61. sodbe, kjer je sodišče prve stopnje ocenilo izvedensko mnenje in v sodbo povzelo tudi njegovo vsebinsko razlago, kot sta jo ob zaslišanju podala sodna izvedenca psihiatrične in psihološke stroke, kar kaže, da nasprotij in pomanjkljivosti v mnenju ni našlo. Takšni presoji je pritrdilo sodišče druge stopnje, ki je v točki 28. sodbe ugotovilo, da prvostopenjska sodba vsebuje ustrezne razloge o zavrnitvi dokaznega predloga obrambe, v točki 30. pa, da v izpostavljenih delih pridobljenega izvedenskega mnenja ni medsebojnih nasprotij oziroma pomanjkljivosti. Presoja, ali so podani razlogi za postavitev novega izvedenca iz razlogov po 258. členu ZKP, je v domeni sodišča. Vrhovno sodišče pri tem v celoti sprejema utemeljitev višjega sodišča, da nasprotja med izvedenskim mnenjem o najverjetnejšem čustvenem stanju obsojenca v času storitve kaznivega dejanja in hkratnim težavnim retroaktivnim ocenjevanjem njegovega čustvenega stanja ni, s tem pa tudi ne razloga za postavitev novih sodnih izvedencev. Zatrjevane kršitve zakona tako niso podane, uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa v tem postopku ni dovoljeno.

25. Vložnika grajata zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče Borisa Korošca, ki bi lahko izpovedal o slabem finančnem stanju lokala in potrdil obsojenčev zagovor, da je bil razlog za zaprtje gostilne slabo finančno poslovanje, ne pa obsojenčevo ljubosumje. Tudi s temi navedbami zahtevi uveljavljata kršitev pravice do obrambe, vendar ta po presoji Vrhovnega sodišča ni podana, saj predlagani dokaz v konkretni kazenski zadevi ni bil materialnopravno relevanten. Sodišče druge stopnje je v točki 33. sodbe pojasnilo, da tudi v primeru, da bi bile finančne težave izključen razlog za predajo najema gostinskega lokala drugim najemnikov, to ne spremeni dokaznega sklepanja glede obsojenčevega ljubosumja. Sodišče prve stopnje pa je na str. 96 sodbe nenazadnje sprejelo obsojenčeve navedbe, da so bili pri vodenju lokala prisotni tudi ekonomski problemi.

26. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po navedbah vložnikov podana, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, temveč samo povzema vsebino izvedenih dokazov, nato pa jih dokazno ne oceni in se do protislovnosti v izpovedbah posameznih prič ne opredeli. Vložnika pomanjkljivost sodbe vidita v selektivnem povzemanju izpovedb zaslišanih prič, kot tudi v izostanku opredelitve sodišča prve stopnje do njihovih posameznih izjav glede obsojenčevega ljubosumja in odnosa do oškodovanke. Zahtevi v bistvenem navajata, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb prič A. B. in A. U. (pri čemer ne konkretizirata, kaj relevantnega naj bi priči izpovedali, pa sodišče tega ni presodilo) in do izpovedb prič R. T., J. I., F. I., Z. K., M. J., Z. H. in N. P., ki jih povzemata v delih, ki po njunem prepričanju potrjujejo, da obsojenec do oškodovanke ni bil ljubosumen. Vložnika trdita, da sodišče prve stopnje naštetim pričam verjame, njihove izpovedbe povzame, nato pa ne napravi dokaznega zaključka o njihovih izjavah, da obsojenec ni bil ljubosumen oziroma se do njihovih kontradiktornih izjav ne opredeli. Tudi sodišče druge stopnje izjave posameznih prič o tem, da obsojenec ni bil ljubosumen, prezre in jih ne oceni, kar po mnenju zagovornice kaže na bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Sodišču prve stopnje vložnika nadalje očitata selektivno povzemanje izpovedb posameznih prič ter zmotno oceno glede njihove verodostojnosti (priče D. S., N. S., V. K., M. B., U. Ž., K. S. in druge), na podlagi katere utemeljujeta bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Obširna izvajanja so po svoji vsebini namenjena utemeljevanju, da obsojenec očitanega dejanja ni storil zaradi ljubosumnosti, kar je po navedbah vložnikov potrjeno z izpovedbami številnih prič in tudi izvedenskim mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, na podlagi katerega ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je bilo dejanje storjeno prav iz tega nagiba. V ponovljenem sojenju ostaja obsojenčev nagib nepojasnjen, zato bi bilo treba v dvomu odločiti obsojencu v korist. Zagovornik ob tem trdi, da sta v sodni praksi pogoja za pravno kvalifikacijo umora iz ljubosumja patološka ljubosumnost, ki sta jo sodna izvedenca izključila, in načrtovanost, ki je prav tako izključena. Zagovornica na podlagi povzetih navedb poleg absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavlja tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kršitev načela iskanja materialne resnice in kršitev kazenskega zakona. Oba vložnika se hkrati zavzemata za uporabo 427. člena ZKP zaradi precejšnjega dvoma o tem, ali je obsojenec dejanje storil zaradi ljubosumnosti.

27. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni le povzelo vsebine izvedenih dokazov, temveč jih je dokazno ocenilo in z dovolj jasnimi razlogi navedlo, katera odločilna dejstva šteje za dokazana in iz katerih razlogov. Vložnika selektivno izbirata posamezne izjave prič, ki niso potrdile obsojenčevega ljubosumja, a pri tem ne upoštevata, da je izpovedovanje prič odvisno od njihovega subjektivnega zaznavanja dogajanja in da je sodišče prve stopnje lahko šele, ko je celokupno analiziralo izpovedbe vseh zaslišanih prič ter jih ovrednotilo skupaj z izvedenskim mnenjem, napravilo dokazne zaključke o obsojenčevem nagibu za storitev očitanega dejanja. Sodišče prve stopnje je v točkah 9. (str. 14-15) in 16. sodbe (str. 55) že uvodoma opredelilo podlago svoje dokazne presoje, sintezo izvedenih dokazov pa utemeljilo zlasti na straneh 56. in 57. sodbe, z ozirom na izvedenska mnenja na straneh 60. in 61. sodbe ter glede posameznih prič predvsem v točki 17. na strani 62. sodbe, zaključne ugotovitve pa podalo v točki 19. sodbe (str. 95-98). V obrazložitvi je med ostalim pojasnilo, da vse priče niso potrdile obsojenčeve ljubosumnosti in zlasti nasilja, a so vendarle v svojih izpovedbah potrdile posamezne dogodke, nesoglasja med partnerjema in druge težave v njunem razmerju ter s tem pripomogle k ugotavljanju dejanskega stanja. Dokazne zaključke o obsojenčevem nagibu pri storitvi dejanja je prvostopenjsko sodišče sprejelo ob medsebojnem vrednotenju izvedenskega mnenja in izpovedb številnih zaslišanih prič, na tej podlagi pa z gotovostjo zaključilo, da je bilo očitano dejanje izvršeno zaradi ljubosumnosti.

28. Vložnika sta vse očitke v smeri pomanjkljive dokazne presoje, na podlagi katere sta uveljavljala tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, podala že v pritožbi, kar je sodišče druge stopnje po temeljiti preučitvi dokaznega gradiva zavrnilo in svojo presojo v povezavi z izpovedbami posameznih prič tudi določno utemeljilo. Zagovornika takšne presoje ne sprejemata in vztrajata pri zatrjevanih kršitvah zakona, vendar je iz vsebine njunih navedb razvidno, da skušata v bistvenem doseči le drugačno presojo izvedenih dokazov in izpodbiti dokazno oceno nižjih sodišč o nagibu obsojenca za izvršitev dejanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče zatrjevanih kršitev zakona glede na vse obrazloženo ne sprejema, na predlog obrambe za uporabo 427. člena ZKP pa po ustaljeni sodni praksi ni dolžno posebej odgovarjati.12

29. Obe zahtevi uveljavljata kršitev kazenskega zakona z navedbami, da je sodišče prve stopnje očitano dejanje zmotno kvalificiralo kot kaznivo dejanje umora, namesto uboja. Trdita, da obsojenec dejanja ni storil iz ljubosumja, pri čemer izhajata iz lastne ocene dejanskega stanja, ki je drugačna od dokaznih zaključkov izpodbijane pravnomočne sodbe, zato na tej podlagi kršitve kazenskega zakona iz 372. člena ZKP ne moreta uspešno utemeljiti (tako tudi točka 62. drugostopenjske sodbe). Na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP bi lahko nakazovale edinole zagovornikove navedbe, da sta v sodni praksi pogoja za pravno kvalifikacijo umora iz ljubosumja patološka ljubosumnost in načrtovanost, ki v konkretni zadevi nista podana. V tej zvezi je treba poudariti, da kazenski zakon takšnega pogoja kaznivosti za obravnavano kaznivo dejanje ne določa, v povezavi z razlago zakonskega znaka „nizkotnega nagiba“ pa ni sprejet niti v uveljavljeni sodni praksi.

30. Vložnika nazadnje trdita, da je kazen odmerjena previsoko. Zagovornik meni, da bi moralo sodišče pri odmeri kazni upoštevati njegovo obžalovanje in skrb za dva otroka. Ob tem uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da je sodišče prve stopnje tudi v odločbi o kazenski sankciji selektivno povzemalo dokaze in se do vseh relevantnih dejstev, ki bi jih bilo treba upoštevati kot olajševalne okoliščine, ni opredelilo. Kršitev kazenskega zakona oba vložnika uveljavljata tudi z zatrjevanjem, da bi moralo sodišče pri odmeri kazni uporabiti omilitvena določila, a jih ni.

31. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so vse povzete navedbe namenjene utemeljevanju, da sodišče prve stopnje ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, in da sodišče ni uporabilo določb o omilitvi kazni, čeprav so bili za to podani zakonski pogoji, kar predstavlja upošteven razlog za vložitev pritožbe (374. člen ZKP), ne pa razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. V ta sklop sodijo tudi zagovornikovi očitki, da sodba v odločbi o kazenski sankciji ni ustrezno obrazložena, s katerimi skuša zahteva pod videzom kršitve procesnega zakona doseči upoštevanje obsojenčevega obžalovanja in skrbi za mladoletna otroka pri odmeri kazni, kar sta nižji sodišči v izpodbijani sodbi obrazloženo zavrnili.

C.

32. V zahtevi uveljavljane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP glede na obrazloženo niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

33. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica obsojenčevih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz ugotovitev pravnomočne sodbe.

1 Sklep Ustavnega sodišča RS U-I-345/98 z dne 19. 11. 1998 (točka 5. obrazložitve) in odločba U-I-204/99 z dne 12. 12. 2002 (točka 14. obrazložitve). 2 Sklep Ustavnega sodišča RS U-I-345/98 z dne 19. 11. 1998 (točka 5. obrazložitve) in sklep Up-46/98 z dne 26. 5. 2000 (točka 4. obrazložitve). 3 Nosilni primer je sodba v zadevi Croissant proti Nemčiji z dne 25. 9. 1992 (št. 13611/88), nadaljnja ustaljena praksa pa je povzeta denimo v zadevi Dvorski proti Hrvaški z dne 20. 10. 2015 (št. 25703/11) v 79. točki obrazložitve sodbe. 4 Prim. sodba v zadevi Croissant proti Nemčiji (točka 28. obrazložitve) in sodba v zadevi Karpyuk in drugi proti Ukrajini z dne 6. 10. 2015 (št. 30582/04 in 32152/04, 144. točka obrazložitve). 5 Prim. sodba ESČP v zadevi Mattick proti Nemčiji z dne 31. 3. 2005 (št. 62116/00). 6 Prav tam. Enako že zadeva X in Y proti Avstriji (št. 7909/74, točka 3.c obrazložitve). 7 Sodba v zadevi Tsonyo Tsonev proti Bolgariji z dne 14. 1. 2010 (št. 2376/03, točka 35. obrazložitve). 8 Prim. sklep Ustavnega sodišča U-I-345/98 z dne 19. 11. 1998 (točka 4. obrazložitve), sklep Up-763/02 z dne 29. 9. 2004 in drugi. Podobno tudi ESČP, denimo v sodbi v zadevi Mayzit proti Rusiji z dne 20. 1. 2005 (št. 63378/00, točka 77. obrazložitve). 9 Obdolženec na pritožbeni seji sicer ni bil navzoč, a je bil o njej pravilno obveščen in se je svoji navzočnosti na seji, kot je pojasnila tudi njegova zagovornica, zavestno odpovedal. 10 Takšna presoja sodni praksi ESČP ni tuja, saj je bilo v nekaterih zadevah že sprejeto stališče, da je mogoče ugotovljene resne pomanjkljivosti v poštenosti postopka na prvi stopnji, ki bi lahko imele negativen vpliv na položaj obdolžencev, sanirati v pritožbenem postopku, v katerem sodišče druge stopnje po opravljeni javni seji presoja tako dejanske kot tudi pravne vidike zadeve, kjer obramba lahko uveljavlja pomanjkljivosti iz prvostopenjskega sojenja in v katerem poštenost postopka na drugi stopnji ni vprašljiva (prim. sodbo v zadevi Twalib proti Grčiji z dne 9. 6. 1998, tč. 42, stališče katere je bilo nato ponovljeno tudi v zadevi Leväaho proti Finski z dne 15. 6. 2014). 11 Prim. odločbi Vrhovnega sodišča I Kp 14183/2017 z dne 13. 7. 2017, I Ips 39334/2013 z dne 11. 1. 2018 in številne druge. 12 Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 34/96 z dne 3. 7. 1998 in druge.