Jedro

Ugotovljene ključne okoliščine obdolženčevega ravnanja - da je natočil gorivo kljub temu da je že vnaprej vedel, da pri sebi nima denarja, da je takoj zatem, ko je uvidel, da nima možnosti dogovora o pripoznavi dolga, in je bil izrecno pozvan s strani uslužbenke bencinskega servisa, naj nikamor ne odhaja, zapustil bencinski servis in se z neplačanim gorivom odpeljal, zanj pa tudi kasneje ni plačal, pri čemer so se vsa njegova zagovorna pojasnila o razlogih za hiter odhod in kasnejše neplačilo izkazala kot povsem neprepričljiva - tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izkazujejo, da je obdolženec ravnal s prilastitvenim namenom.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega Uroša Golarja se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Krškem je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1 ter mu izreklo kazen tri mesece zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati oškodovancu B. d. d. znesek 30,03 EUR, v presežku pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji „in odvzemu premoženjske koristi“. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je obdolženec ravnal s prilastitvenim namenom. V bistvenem pojasnjuje, da je obdolženec imel namen plačati za natočeno gorivo in je želel podpisati izjavo o pripoznavi dolga, zato je tudi vstopil v prodajalno bencinskega servisa in uslužbenki pustil svoje osebne podatke ter ji izročil osebni dokument. Po mnenju obrambe to jasno kaže, da obdolženec ni imel namena protipravne prilastitve natočenega goriva, ki se zahteva za kaznivo dejanje tatvine, saj če bi takšen namen imel, bi se z bencinskega servisa preprosto in brez ovire odpeljal ter pred tem ne bi pustil svojih podatkov.

5. Pritožbeno sodišče se s takšno oceno obdolženčevega ravnanja ne strinja. Držijo sicer navedbe, da je obdolženec po tem, ko je natočil gorivo, odšel v prodajalno bencinskega servisa in uslužbenki povedal svoje podatke ter ji izročil osebni dokument, vendar pritožnik z njimi ne more izpodbiti ključne ugotovitve, da je obdolženec ob očitanem dejanju ravnal z namenom prilastitve. Pritožnik namreč povsem prezre nadaljnje ravnanje obdolženca, ki je takoj zatem, ko je v notranjosti bencinskega servisa ugotovil, da pripoznava dolga zanj ni možna (v zvezi s čimer je obdolženec očitno pričakoval, da ga v takšnem primeru vsaj nekaj časa za ta denar nihče ne bo terjal, saj je bil tudi njegov dolg za gorivo iz aprila 2019 do obravnavanega dogodka nekaj mesecev kasneje še vedno neporavnan), brez pojasnila ali dogovora s prodajalko zapustil bencinski servis in se, ne da bi za natočeno gorivo plačal, z njim odpeljal. Po navedbah pritožnika je obdolženec utemeljeno menil, da ni nobenega razloga, da še naprej čaka, kar pa nikakor ne drži. Uslužbenka bencinskega servisa je obdolžencu jasno povedala, da obrazca za kasnejše plačilo dolga ne bo mogoče izpolniti, saj je do oškodovane družbe že imel odprt dolg, za katerega je celo lažno navedel, da ga je že plačal, predvsem pa je bilo obdolžencu izrecno naročeno, naj počaka v prodajalni, dokler se njegova situacija ne preveri, in naj nikamor ne hodi. Obdolženec tako ni imel nobenega upravičenega razloga, da je bencinski servis tisti trenutek in brez plačila zapustil, temveč je prav s tem ravnanjem izkazal svoj namen, da si gorivo protipravno prilasti.

6. S ponovnim izpostavljanjem obdolženčevega zagovora, češ da se mu je mudilo k zdravniku, pritožnik ne more upravičiti njegovega odhoda z bencinskega servisa. Brez uspeha je pritožbena navedba, da obdolženčev zagovor v tem delu ni bil z ničemer ovržen, saj sodišče prve stopnje ni dolžno slediti vsaki zagovorni navedbi, za katero ne obstaja izrecen nasprotni dokaz, temveč lahko obdolženčev zagovor ocenjuje tudi glede na njegovo prepričljivost, življenjsko sprejemljivost in logičnost. Glede na to, da obdolženec niti ni znal pojasniti, pri katerem zdravniku naj bi bil dogovorjen za pregled, da morebitnih dokazil o pregledu ni predložil, obramba pa v ta namen ni predlagala nobenih dokazov, in ob dodatni oceni, da bi se obdolženec tudi v primeru zdravniškega pregleda lahko takoj zatem vrnil na bencinski servis in poravnal gorivo, je povsem sprejemljiva in logična ocena prvostopenjskega sodišča o neprepričljivosti obdolženčevega zagovora.

7. V pritožbi zatrjevana okoliščina, da je obdolženec natočil zgolj 22,73 litra goriva in ne poln rezervoar, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ne kaže na odsotnost prilastitvenega namena. Kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, imajo ljudje različne navade pri točenju goriva, obdolženec pa je sam povedal, da če nima denarja za plačilo, ga natoči „le“ za znesek 30,00 EUR. Količina natočenega goriva v ničemer ne izključuje namena protipravne prilastitve.

8. Nadalje pritožnik pojasnjuje okoliščine, zaradi katerih obdolženec dolga oškodovani družbi ni poravnal niti naknadno. Navaja, da se obdolženec v naslednjih dneh po obravnavanem dogodku ni gibal po C., da ni imel podatkov za poravnavo dolga, da je v naslednjih mesecih imel ogromno osebnih težav, bil je brezposeln, zoper njega je teklo več kazenskih postopkov, zato plačila ni zmogel in ga tudi ni dojemal kot prioriteto. Po mnenju obrambe obdolženčeva pasivnost ni odločilna za obstoj kaznivega dejanja, saj gre za civilnopravno upniško-dolžniško razmerje.

9. Do izpostavljenih okoliščin se je opredelilo že sodišče prve stopnje v točkah 11 in 12 izpodbijane sodbe, tej presoji pa se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje. Nič od navedenega ne predstavlja sprejemljivih okoliščin, ki bi opravičevale obdolženčevo popolno pasivnost. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča bi obdolženec po obravnavanem dogodku, če bi namen plačila resnično imel, gorivo plačal, se vrnil na bencinski servis, četudi se tam sicer „v naslednjih dneh ni nič gibal“, oziroma bi se ustrezno pozanimal o načinu plačila. Navedbe o osebnih težavah in brezposelnosti pa prav tako ne prepričajo pritožbenega sodišča, da zneska 30,03 EUR, ki ga sama pritožba ocenjuje kot minimalnega, ne bi zmogel. Prav tako iz podatkov spisa tudi ne izhaja, da bi se obdolženec kadarkoli obrnil na oškodovano družbo in ji morebiti pojasnil razloge za neplačilo.

10. Ugotovljene ključne okoliščine obdolženčevega ravnanja, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo predvsem v točki 14 izpodbijane sodbe - da je obdolženec natočil gorivo kljub temu da je že vnaprej vedel, da pri sebi nima denarja, da je takoj zatem, ko je uvidel, da nima možnosti dogovora o pripoznavi dolga, in je bil izrecno pozvan s strani uslužbenke bencinskega servisa, naj nikamor ne odhaja, zapustil bencinski servis in se z neplačanim gorivom odpeljal in ga tudi kasneje ni plačal, pri čemer so se vsa njegova zagovorna pojasnila o razlogih za hiter odhod in kasnejše neplačilo izkazala kot povsem neprepričljiva – tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izkazujejo, da je obdolženec ravnal s prilastitvenim namenom.

11. Ob vsem pojasnjenem pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je obdolženec s tem, ko je z natočenim gorivom zapustil bencinski servis, ne da bi zanj plačal, izvršil vse zakonske znake kaznivega dejanja tatvine, pri tem ravnal s prilastitvenim namenom, obdolžencu pa je dejanje na podlagi izvedenega postopka nedvomno dokazano. Pritožbene navedbe te presoje niso uspele omajati.

12. V nadaljevanju je pritožbeno sodišče presojalo še odločbo o kazenski sankciji, vendar pritožbenemu predlogu ni sledilo. Sodišče prve stopnje je obdolžencu v predmetni zadevi utemeljeno izreklo kazen zapora. Že večkrat je bil namreč obsojen za kazniva dejanja, tudi istovrstna, pri čemer so mu bile v preteklosti večinoma izrečene pogojne obsodbe, ki so mu bile kasneje tudi preklicane, in ga več kot očitno niso odvrnile od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da pri obdolžencu ni podane pozitivne prognoze, ki bi utemeljevala izrek drugačne oziroma milejše kazenske sankcije. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bo namen obdolženca odvrniti od izvrševanja novih kaznivih dejanj lahko dosežen le z izrekom prostostne kazni.

13. Nadalje je sodišče prve stopnje kazen obdolžencu tudi ustrezno odmerilo. Upoštevalo je težo dejanja in pravilno ugotovilo ter ustrezno ovrednotilo olajševalne in obteževalne okoliščine (točka 16 obrazložitve izpodbijane sodbe), med drugim tudi to, da si je obdolženec s kaznivim dejanjem pridobil premoženjsko korist le v višini 30,03 EUR. Drži pritožbena pripomba, da je znesek majhen, ni pa zanemarljiv, ga pa obdolženec oškodovani družbi kljub poudarjanju minimalnosti zneska še vedno ni poravnal. S pritožbeno navedbo, da storjeno dejanje ni bilo posebej predrzno ali zavržno, se pritožbeno sodišče lahko strinja, ne sledi pa nadaljnji navedbi, da je bilo dejanje posebej lahko. Dejstvo, da je obdolženec na blagajni bencinskega servisa povedal svoje podatke, ob nadaljnji ugotovitvi, da za natočeno gorivo nato nikoli ni plačal, storjenega kaznivega dejanja v ničemer ne dela posebno lahkega. Glede na podane okoliščine, kot izhajajo že iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje obdolžencu ustrezno izreklo trimesečno zaporno kazen, ki je tudi po presoji pritožbenega sodišča primerna in pravična.

14. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene in ker prav tako niso podane kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih preizkusi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Po prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je obdolženca, ki je brez premoženja ter na prestajanju zaporne kazni, oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.