Jedro

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da v času vročitve tožbe v odgovor tožena stranka ni imela hišnega predalčnika oziroma natančneje na hišnem predalčniku S. in B. G. ni bila navedena tudi firma tožene stranke. To izhaja iz pojasnila pošte kot tudi iz izpovedb S. in B. G. Obravnavani hišni predalčnik je bil šele kasneje ustrezno označen s firmo tožene stranke. Če pa naslovnik nima predalčnika, se po določilu četrtega odstavka 142. člena ZPP pisanje vrne sodišču, ki je vročitev odredilo, vročitev pa se šteje za opravljeno. To je bilo po pojasnilu Pošte Slovenije tudi storjeno.

Delavec ne more biti hkrati (v istem obdobju) v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih, kar izhaja iz 147. člena ZDR-1. Določba iz 12. člena pogodbe, ki po razlagi drugostopenjskega sodišča toženi stranki prepoveduje zaposlitev delavcev ((vsaj) še dve leti) po prenehanju pogodbe o zaposlitvi med tožečo stranko in delavcem, je v nasprotju z določbo druge alineje 165. člena ZUTD. Navedeno pogodbeno določilo je tudi v nasprotju z namenom tretje alineje 166. člena ZUTD. Člen 12 Pogodbe o posredovanju je zato glede na določbo 86. člena OZ ničen. Utemeljenost tožbenega zahtevka torej ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v točki I izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe tožeči stranki plačati znesek 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 12. 2017 dalje do plačila; - v izpodbijani točki II izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 910,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 1.181,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2017 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v višini 1.233,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I in II Izreka). V delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska stroškov od dneva izdaje sodbe do poteka petnajstdnevnega roka od njene pravnomočnosti, je stroškovni del tožbenega zahtevka zavrnilo (točka III izreka).

2. Tožena stranka je zoper zamudno sodbo (točka I in II izreka) vložila pravočasno pritožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, hkrati pa naloži tožeči stranki povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in ohranitev zamudne sodbe v veljavi ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka po priloženem stroškovniku.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, ker je ocenilo, da so izpolnjene predpostavke iz 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).1 Zamudna sodba temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava navedbe tožeče stranke v tožbi kot nesporne. Iz tožbenih navedb izhaja, da sta stranki dne 20. 4. 2015 sklenili Pogodbo o posredovanju, katere predmet je bilo zagotavljanje dela delavcev toženi stranki s strani tožeče stranke, ki je bila sprva sklenjena za določen čas enega leta, pozneje pa podaljšana za nedoločen čas (priloga A2). V 12. členu Pogodbe o posredovanju je določeno, da se naročnik (tožena stranka) obvezuje, da delavcev, ki so zaposleni pri izvajalcu (tožeča stranka) ne bo zaposlil v svojem podjetju in preko drugih konkurenčnih izvajalcev vsaj dve leti po prenehanju pogodbe o zaposlitvi med podjetjem B. d. o. o. (tožečo stranko) in delavcem in da v nasprotnem primeru sledi provizija za prevzem vsakega delavca v višini 5.000,00 EUR. V mesecu septembru 2017 so trije delavci (M. N., S. T. in Š. T.), ki so bili zaposleni pri tožeči stranki in napoteni na delo k toženi stranki, podali redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Krajši čas pred tem je odpoved tožeči stranki podal tudi k toženi stranki napoteni delavec K. A. Odpovedni rok za odpovedi prvo navedenih treh delavcev se je iztekel dne 25. 10. 2017, odpovedni rok za odpoved delavca K. A. pa slab mesec pred tem. Tožena stranka je vse štiri delavce zaposlila, pri čemer je prve tri delavce zaposlila celo pred potekom njihovega odpovednega roka – v obvezna zavarovanja jih je prijavila 10. 10. 2017. Tožeča stranka je z zahtevkom z dne 24. 11. 2017 (priloga A6) toženo stranko pozvala k plačilu zneska 20.000,00 EUR, kar je tožena stranka zavrnila z dopisom z dne 30. 7. 2017 (priloga A5), ki ga je tožeča stranka prejela dne 8. 12. 2017. Iz neprerekanih navedb tožeče stranke tudi izhaja, da so njeni delavci še v mesecu septembru in oktobru 2017 opravljali delo pri toženi stranki.

6. Sodišče prve stopnje je izpodbijano zamudno sodbo oprlo na določbo 12. člena Pogodbe o posredovanju in določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o pogodbeni kazni.2

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je konkurenčna klavzula iz prvega stavka 12. člena Pogodbe o posredovanju toženi stranki prepovedovala zaposlovanje s strani tožeče stranke k njej napotenih delavcev v dveh obdobjih, in sicer v obdobju do izteka zagotavljanja dela in v nadaljnjem obdobju po izteku tega časa do poteka dveh let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi med tožečo stranko in relevantnim delavcem. Po prepričanju prvostopenjskega sodišča to izhaja iz uporabe besedne zveze "vsaj še dve leti". Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da četudi bi bila določitev takšne prepovedi v obdobju dveh let po prenehanju zagotavljanja dela lahko v nasprotju s prvim odstavkom 165. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD), pa sta stranki takšno prepoved lahko povsem veljavno določili v obdobju do prenehanja zagotavljanja dela določenega delavca. Iz druge alineje prvega odstavka 165. člena ZUTD namreč izhaja, da mora delodajalec za zagotavljanje dela brez postavljanja kakršnihkoli omejitev dopustiti napotenemu delavcu možnost sklenitve delovnega razmerja pri uporabniku (šele) po izteku časa zagotavljanja dela. Prvstopenjsko sodišče je upoštevajoč, da so vsi štirje sporni delavci, preden so se zaposlili pri toženi stranki, odpovedali pogodbo o zaposlitvi, oziroma so jo glede na to, da je po slovenskem delovnem pravu možna samo ena zaposlitev za poln delovni čas (prim. 147. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1), celo morali odpovedati, in ob upoštevanju ugotovitve, da je tožeča stranka toženi stranki delo delavcev zagotavljala tudi še v mesecu oktobru 2017, zaključilo, da je tožena stranka vse štiri sporne delavce zaposlila pred iztekom časa zagotavljanja dela teh delavcev pri toženi stranki, pri čemer je pri treh (M. N., S. T. in Š. T.), to storila še pred iztekom odpovednega roka, to je še pred prenehanjem njihove zaposlitve pri tožeči stranki. Tožena stranka je po presoji prvostopenjskega sodišča s tem kršila prepoved iz prvega stavka 12. člena Pogodbe o posredovanju, zato je dolžna plačati dogovorjeno pogodbeno kazen.

8. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen pritožbeni očitek glede nepravilnosti pri vročitvi tožbe v odgovor toženi stranki. Sodišče druge stopnje si je po tem, ko je spis s pritožbo prispel k sodišču druge stopnje, v skladu s tretjim odstavkom 346. člena ZPP priskrbelo poročilo o kršitvah določb postopka v zvezi z vročitvijo. Sodišče prve stopnje je v ta namen opravilo poizvedbe na Pošte Slovenije 1117 in zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke S. G. ter pričo B. G. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje ugotovilo, da v času vročitve tožbe v odgovor tožena stranka ni imela hišnega predalčnika oziroma natančneje na hišnem predalčniku S. in B. G. ni bila navedena tudi firma tožene stranke. To izhaja iz pojasnila pošte kot tudi iz izpovedb S. in B. G. Obravnavani hišni predalčnik je bil šele kasneje ustrezno označen s firmo tožene stranke. Če pa naslovnik nima predalčnika, se po določilu četrtega odstavka 142. člena ZPP pisanje vrne sodišču, ki je vročitev odredilo, vročitev pa se šteje za opravljeno. To je bilo po pojasnilu Pošte Slovenije tudi storjeno.

9. Utemeljen pa je pritožbeni očitek glede nesklepčnosti tožbe.

10. Pritožbeno sodišče drugače kot prvostopenjsko sodišče razume pogodbeno določbo 12. člena Pogodbe o posredovanju glede prepovedi zaposlitve delavcev, zaposlenih pri tožeči stranki. Glede na uporabljeno besedno zvezo "vsaj dve leti po prenehanju pogodbe o zaposlitvi" se po prepričanju pritožbenega sodišča omenjena prepoved lahko nanaša zgolj na obdobje po prenehanju pogodbe o zaposlitvi med tožečo stranko in delavcem, ne pa tudi na obdobje pred iztekom pogodbe o zaposlitvi.

11. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je bila pogodbena kazen v 12. členu Pogodbe o posredovanju dogovorjena za primer zaposlitve delavcev tožeče stranke pri toženi stranki tudi pred iztekom časa zagotavljanja delavcev toženi stranki (in s tem omenjeno določbo preširoko razlagalo); po presoji pritožbenega sodišča je bila glede na 12. člen pogodbe pogodbena kazen dogovorjena za primer zaposlitve teh delavcev pri toženi stranki (vsaj) dve leti po prenehanju pogodbe o zaposlitvi med tožečo stranko in delavcem, kar pa ne pomeni tudi pred iztekom časa zagotavljanja delavcev toženi stranki.

12. Razlaga pogodb je urejena v 82. členu OZ in nadaljnjih.3 Jezikovna razlaga (določena v prvem odstavku cit. člena) je le prva stopnja, ki določa možni besedni pomen pravnega pravila, a hkrati stopnja, ki določa zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti.4 Namenska (teleološka) razlaga (določena v drugem odstavku cit. člena) določa pomen jezikovnih znakov glede na namen, ki ga ima pravno določilo. Tudi pri uporabi namenske razlage ne smemo prestopiti meje pravnega pravila, ki ga razlagamo.5 V sklop sistematične razlaga spada tudi razlagalno pravilo, določeno v drugem odstavku 82. člena OZ, po katerem je treba sporna pogodbena določila razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. V zvezi s tem je treba opozoriti na obveznosti uporabnika (tožene stranke) določene v 166. členu ZUTD, po katerem je uporabnik dolžan v času napotitve ravnati v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja in napotenemu delavcu omogočiti seznanitev s prostimi delovnimi mesti oziroma vrstami dela pri uporabniku ter napotenemu delavcu zagotoviti enake možnosti za zaposlitev za nedoločen čas pri uporabniku, kot je to omogočeno že zaposlenim delavcem pri uporabniku. Glede na namen 166. člena ni primerno konkurenčne klavzule, dogovorjene v 12. členu Pogodbe o posredovanju, tolmačiti preširoko, nikakor pa ne preko meja jezikovne razlage.

13. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je tožena stranka delavce tožeče stranke prezaposlila – čeprav naj bi trem delavcem pogodbe o zaposlitvi na podlagi odpovedi prenehale dne 25. 10. 2017, četrtemu pa slab mesec pred tem, je tožena stranka opravila prijavo zavarovanja na ZZZS za omejene delavce že 10. 10. 2017 oz. z dnem 11. 10. 2017 (kar je ZZZS sprejel – primerjaj tudi priloženo elektronsko sporočilo s prilogo ZZZS – priloga A23). Iz tožbenih navedb torej izhaja, da so bili trije delavci še pred iztekom odpovednega roka po pogodbi o zaposlitvi pri tožeči stranki že (pre)zaposleni pri toženi stranki, četrti delavec pa po izteku. Sodna praksa je zavzela stališče, da delavec ne more biti hkrati (v istem obdobju) v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih, kar izhaja iz 147. člena ZDR-1.6 De facto je torej z začetkom delovnega razmerja delavcev s toženo stranko prenehala pogodba o zaposlitvi delavcev s tožečo stranko.

14. Iz navedenega torej logično sledi, da tožeča stranka dejansko uveljavlja pogodbeno kazen zaradi zaposlitve delavcev po prenehanju pogodbe o zaposlitvi med tožečo stranko in delavcem, kot je tudi določeno v 12. členu Pogodbe o posredovanju. Po navedenem pogodbenem določilu bi bila tožeča stranka upravičena do pogodbene kazni "vsaj dve leti po prenehanju pogodbe o zaposlitvi...". Iz tožbenih navedb sicer izhaja, da tožeča stranka uveljavlja provizijo za tri delavce za čas odpovednega roka, ko naj bi pogodba o zaposlitvi še veljala. Za četrtega delavca pa iz tožbenih navedb izhaja, da mu je pogodba o zaposlitvi (vključno z odpovednim rokom) že prej prenehala. Kot že rečeno pa je pogodba o zaposlitvi med tožečo stranko in preostalimi tremi delavci de facto že prenehala z 10. 10. 2017, saj po naravi stvari delavec ne more biti v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih.

15. Po stališču sodišča druge stopnje je, kot je opozorilo že sodišče prve stopnje, določba iz 12. člena pogodbe, ki po razlagi drugostopenjskega sodišča toženi stranki prepoveduje zaposlitev delavcev ((vsaj) še dve leti) po prenehanju pogodbe o zaposlitvi med tožečo stranko in delavcem, v nasprotju z določbo druge alineje 165. člena ZUTD. Navedeno pogodbeno določilo je tudi v nasprotju z namenom tretje alineje 166. člena ZUTD. Člen 12 Pogodbe o posredovanju je zato glede na določbo 86. člena OZ ničen. Utemeljenost tožbenega zahtevka torej ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi.

16. Glede na navedeno je tožba nesklepčna, nesklepčnosti pa tudi ni mogoče odpraviti (četrti odstavek 317. člena ZPP). Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in izpodbijano zamudno sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne (peta alineja 358. člena ZPP).

17. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na načelo uspeha v pravdi, določeno v prvem odstavku 154. člena ZPP, je bilo treba odločitev o pravdnih stroških spremeniti tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške celotnega postopka. Pritožbeno sodišče je pravdne in pritožbene stroške tožene stranke odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, ki je v spisu, v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in Odvetniško tarifo. Tako odmerjeni pravdni stroški znašajo 910,60 EUR, pritožbeni pa 1.181,00 EUR. V primeru zamude s plačilom je tožena stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.

1 ZPP v 318. členu določa, da če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena tega zakona); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. 2 Po določilu prvega odstavka 247. člena OZ se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen). 3 Po določilu 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako kot se glasijo (prvi odstavek). Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen pomen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku (drugi odstavek). 4 N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del) 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 488 in nadaljnje. 5 Na to nevarnost pri uporabi namenske razlaga opozarja Pavčnik z besedami: "Namenska razlaga ne sprašuje po namenu, v skladu s katerim potem "razlagalec" ustvari pravno pravilo... (isto tam). 6 Prim. odločbo Višjega sodišča RS: VDSS sodba Pdp 352/2017.