Jedro

Tožnik je nepopolno tožbo popravil po izteku roka, ki mu ga je določilo sodišče. Zahtevek za ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi trajalo neprekinjeno do takrat, ko je bil delodajalec izbrisan iz registra, in da se toženi stranki naloži, da tožniku za čas vtoževano obdobje vpiše delovno dobo v delovno knjižico, ga prijavi v socialna zavarovanja in mu za to obdobje plača nadomestilo plače v višini, ki bi jo prejemal če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne plače do plačila, je tako prvič opredeljeno postavil šele v popravi tožbe. Zato je bilo potrebno tožnikovo tožbo v tem delu zavreči. Glede na to, da je bila zavržena tožba v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, ni nobene podlage za ugoditev zahtevku za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR. Odškodnino po 118. členu ZDR je namreč možno dosoditi le v primeru, če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se tožencu naloži, da tožniku plača znesek 3.286,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2011; da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2011 v znesku 400,00 EUR bruto, od tega zneska obračuna in odvede davek in po tem obračunu tožniku izplača neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 dalje; da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2012 v znesku 763,06 EUR bruto, od tega zneska obračuna in odvede davek in po tem obračunu tožniku izplača neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011; da tožniku plača znesek 14.812,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2012 dalje do plačila in mu povrne stroške postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je delovno razmerje tožnika z delodajalcem A.A. s.p., po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 8. 2011, trajalo neprekinjeno do 6. 7. 2012, ko je bil delodajalec izbrisan iz poslovnega registra in da se tožencu naloži, da tožniku vpiše delovno dobo v delovno knjižico, ga prijavi v socialna zavarovanja in mu za navedeno obdobje plača nadomestilo plače v višini, ki bi jo prejemal, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, ter mu prizna tudi vse ostale pravice iz delovnega razmerja (prvi odstavek izreka sklepa). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (drugi odstavek izreka izpodbijanega sklepa).

Zoper izpodbijano sodbo in sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Tožnik je že v pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2012 sodišču prve stopnje predlagal, da izda zamudno sodbo, saj toženec v odgovoru na tožbo ni oporekal tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje bi moralo brez izvedbe dokaznega postopka izdati zamudno sodbo. Posledično bi tožniku pripadala tudi odškodnina po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik tožbo vložil prepozno. Sodišče prve stopnje je namreč tožniku 3. 9. 2013 vročilo poziv za izjasnitev glede postavljenega zahtevka, tožnik pa je v roku 8 dni sodišču s pripravljalno vlogo sporočil, da zaradi izbrisa toženca iz poslovnega registra, nima več pravnega interesa za vrnitev nazaj na delo in sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožencem za nedoločen čas. Tožnik je tako ravnal zgolj po pozivu sodišča in zaradi tega njegovega zahtevka (pravilno tožbe) ni možno zavreči kot prepoznega. Tožbeni zahtevek zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil postavljen že 1. 2. 2012 in temu zahtevku bi sodišče moralo ugoditi z zamudno sodbo. Celotna zadeva se je tudi kasneje odvijala procesno povsem nepravilno. Sodišče prve stopnje ni s sklepom združilo v enotno obravnavo tožbenega zahtevka z dne 1. 2. 2012 in kasneje vložene tožbe z dne 14. 2. 2012. Postopek je nepravilno vodilo pod isto opr. št., čeprav bi za vloženo tožbo z dne 14. 2. 2012 moralo odpreti nov spis. Zaradi takšnega nepravilnega ravnanja sodišče prve stopnje sploh ni odločilo o prvotno postavljenem tožbenemu zahtevku tožnika iz tožbe z dne 1. 2. 2012. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer utemeljeno graja ravnanje sodišča prve stopnje, ki je spregledalo, da je tožnik zoper toženca vložil dve samostojni tožbi, in je pomotoma drugo tožbo obravnavalo kot popravo prve, nepopolne tožbe. Tožnik je namreč 1. 2. 2011 vložil nepopolno tožbo, ki ni vsebovala opredeljenega tožbenega zahtevka, temveč je obsegala le navedbe o tem, da je bil tožnik za čas ko je delal in sicer od 1. 11. 2011 do 7. 11. 2011 neupravičeno odjavljen iz delovnega razmerja; da je v novembru in decembru delal brez delovne pogodbe; da je bil z 31. 12. 2011 odjavljen iz delovnega razmerja brez predhodne odpovedi; da ni prejel polovice regresa za letni dopust za leto 2011, da so bile nepravilno obračunane in izplačane plače in da namesto njega dela upokojenec. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je s sklepom z dne 3. 2. 2012 od tožnika zahtevalo, da tožbo popravi tako, da bo vsebovala vse podatke, ki jih določata 105. in 180. člen ZPP, vključno s postavljenim zahtevkom. Sklep je bil tožniku vročen 10. 2. 2012, zato je sodišče prve stopnje očitno pomotoma štelo, da je tožba z dne 14. 2. 2012, vložena po tožnikovem pooblaščencu, dejansko popravek prvotne tožbe z dne 1. 2. 2012 in je to novo tožbo vložilo v isti spis, kot nadaljnjo vlogo. Vendar pa je to stališče očitno zmotno, kar je razvidno iz tega, da je tožba dne 14. 2. 2012 vložena na podlagi odločbe službe za brezplačno pravno pomoč prvostopenjskega sodišča Bpp 39/2012 z dne 3. 2. 2012, izdane na podlagi tožnikove prošnje, ki jo je sodišče prejelo 1. 1. 2012. Očitno je, da tožnik takrat, ko je to prošnjo naslovil na sodišče prve stopnje niti še ni mogel vedeti tega, da je z 31. 12. 2011 odjavljen iz delovnega razmerja, kar je bil očitno razlog za vložitev nepopolne tožbe z dne 1. 2. 2012. Da tožba z dne 14. 2. 2012 ne pomeni popravka tožbe z dne 1. 2. 2012 je očitno tudi iz tega, da je tožnik na podlagi sklepa s katerim mu je bila tožba vrnjena v popravek, na sodišče prve stopnje naslovil novo prošnjo za brezplačno pravno pomoč, ki jo je služba za brezplačno pravno pomoč prejela 8. 5. 2013. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje tožniku dodelila brezplačno pravno pomoč v sporu zoper toženca zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ob sklicevanju na to določbo, pa je tožnik nato 23. 5. 2013 vložil dopolnitev tožbe. Vse navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje tožbo z dne 14. 2. 2012 v resnici moralo obravnavati kot samostojno tožbo, jo vpisati kot novo zadevo in šele nato bi lahko v skladu s 1. odstavkom 300. člena ZPP obe zadevi združilo v skupno obravnavanje. Vendar pa navedena pomanjkljivost ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tudi če bi sodišče prve stopnje pravilno opazilo, da tožba z dne 14. 2. 2012 ne pomeni popravka nepopolne tožbe z dne 1. 2. 2012 in bi obe zadevi naprej vodilo ločeno in ju nato združilo v skupno obravnavanje, rezultat ne bi bil drugačen.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje v tem sporu moralo izdati zamudno sodbo. Tožencu je bila vročena tožba z dne 14. 2. 2012, ne pa tudi nepopolna tožba z dne 1. 2. 2012. Toženec je na vročeno tožbo pravočasno odgovoril z vlogo, ki jo je sam označil kot pritožbo in jo je sodišče prve stopnje prejelo 27. 2. 2012. Res je, da toženec v tej vlogi ni izrecno zapisal, da nasprotuje toženemu zahtevku, zato je tožnik ob sklicevanju na 278. člen ZPP predlagal izdajo zamudne sodbe. Prvi odstavek 278. člena ZPP namreč določa, da mora biti odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje, da ni vložen, pri čemer mora iz obrazložitve izhajati, ali tožena stranka nasprotuje toženemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Ne le, da je navedbe v odgovoru na tožbo z dne 24. 2. 2012 možno razumeti kot nasprotovanje zahtevku, temveč je bistveno to, da je toženec v roku za odgovor na tožbo dne 16. 3. 2012 na sodišče prve stopnje naslovil še eno vlogo, prav tako naslovljeno kot pritožbo, ki pa vsebuje povsem jasno izjavo, da toženec tožniku ne dolguje ničesar. Tožba z dne 14. 2. 2012 je bila tožencu vročena 23. 2. 2012, kar pomeni, da se je 30-dnevni rok za odgovor na tožbo iztekel 26. 3. 2012. Iz tega izhaja, da je kot odgovor na tožbo potrebno obravnavati tako vlogo toženca, ki je sodišče prve stopnje prejelo 27. 2. 2012, kot vlogo z dne 16. 3. 2012, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 19. 3. 2012. Navedeno pomeni, da ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe, saj ni možno šteti, da odgovor na tožbo zaradi neobrazloženosti sploh ni bil vložen.

Tudi po vsebini si tožnik povsem zmotno razlaga, o kakšnem zahtevku bi sodišče prve stopnje moralo odločiti z zamudno sodbo. Tožnik je 1. 2. 2012 vložil nepopolno tožbo, ki niti ni imela opredeljenega zahtevka, zaradi česar mu jo je sodišče prve stopnje tudi vrnilo v popravek. Protispisno je zato pritožbeno stališče, da je bil tožbeni zahtevek zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi postavljen že 1. 2. 2012 in da bi sodišče prve stopnje takšnemu zahtevku moralo ugoditi z zamudno sodbo. Nepopolna tožba z dne 1. 2. 2012 nima tožbenega zahtevka, ki bi mu bilo možno ugoditi z zamudno sodbo. Popravljena tožba z dne 23. 5. 2013 pa prav tako ne more biti podlaga za izdajo zamudne sodbe, saj je bila ta dopolnitev podana po izteku vseh rokov za popravo prvotno vložene tožbe, razen tega pa je toženec nanjo tudi odgovoril. Zamudna sodba za katero se zavzema tožnik, bi se tako lahko nanašala le na zahtevek vsebovan v tožbi z dne 14. 2. 2012 (plača za december 2012, del regresa za letni dopust za leto 2011), ne pa tudi na nadaljnje zahtevke, ki jih je tožnik na novo postavil oziroma preoblikoval med postopkom z vlogami z dne 23. 5. 2013, 29. 7. 2013 in 6. 9. 2013. Na koncu je tožnik tožbeni zahtevek preoblikoval tako, da ni več zahteval plače za december 2011, kar celo pomeni, da se tožnik sedaj zavzema za zamudno sodbo, s katero bi mu bilo dosojeno nekaj, česar sploh ne zahteva. Prav nobene podlage tudi ni za to, da bi sodišče prve stopnje z zamudno sodbo ugodilo zahtevkom, ki jih je tožnik oblikoval kasneje, tako tudi ne na zahtevku za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR, za kar se tožnik neutemeljeno zavzema v pritožbi. Seveda pa je bistveno, da je toženec na tožbo z dne 11. 2. 2012 pravočasno in obrazloženo odgovoril in zamudna sodba ni možna že iz tega razloga. Prav tako je toženec pravočasno odgovoril na dne 23. 5. 2013 vloženo dopolnitev tožbe.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na tožnikov zahtevek za ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje z delodajalcem A.A. s.p. po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 8. 2011 trajalo neprekinjeno do 6. 7. 2012, ko je bil delodajalec izbrisan iz registra, in da se toženi stranki naloži, da tožniku za čas od 1. 11. 2011 do 6. 7. 2012 vpiše delovno dobo v delovno knjižico, ga prijavi v socialna zavarovanja in mu za to obdobje plača nadomestilo plače v višini, ki bi jo prejemal če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne plače do plačila. Gre za zahtevek kakršnega je tožnik dokončno modificiral s pripravljalnim spisom z dne 6. 9. 2013, sicer pa ga je prvič opredeljeno postavil dne 23. 5. 2013 v dopolnitvi (pravilno: popravi) tožbe. Odločitev o zavrženju tega dela tožbe je pravilna tako iz razlogov, ki jih navaja obrazložitev izpodbijane sodbe in sklepa, kot tudi zaradi tega, ker je tožnik nepopolno tožbo z dne 1. 2. 2012 popravil po izteku odrejenega roka. V sklepu Pd 22/2012 z dne 3. 2. 2012, s katerim je bila tožniku tožba vrnjena v popravek, je bilo izrecno navedeno, da je tožnik tožbo dolžan popraviti v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, pri čemer bo 8-dnevni rok pričel teči z vročitvijo odločbe predsednika Delovnega sodišča v Mariboru v zvezi z vlogo za brezplačno pravno pomoč, če bo tožnik zanjo zaprosil v 8-dnevnem roku od vročitve tega sklepa. Navedeni sklep je bil tožniku vročen 10. 2. 2012, kar pomeni, da bi tožnik za brezplačno pravno pomoč moral zaprositi v nadaljnjih 8 dneh, česar pa ni storil, saj je iz odločbe o odobreni brezplačni pravni pomoči Bpp 174/2013 z dne 17. 5. 2013 razvidno, da je služba za brezplačno pravno pomoč tožnikovo prošnjo za odobritev te pomoči prejela šele 8. 5. 2013, kar je daleč po izteku odrejenega roka. Tožnik je bil v sklepu Pd 22/2012 z dne 3. 2. 2012 poučen, da bo sodišče tožbo zavrglo, če je ne bo v roku popravil. Tožnik je opredeljeni tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter za poziv nazaj na delo postavil šele 23. 5. 2013, to je več kot eno leto po tistem, ko se je iztekel rok, v katerem bi moral popraviti tožbo, zato ni možno slediti tožnikovemu stališču, da je pravočasnost tožbe v zvezi z obstojem delovnega razmerja potrebno presojati glede na datum vložitve prve, nepopolne tožbe z dne 1. 2. 2012. Navedeno bi bilo res le v primeru, če bi tožnik tožbo v tej smeri popravil v odrejenem roku, oziroma v odrejenem roku zaprosil za brezplačno pravno pomoč, ne pa da je to storil šele več kot leto dni kasneje. Sodišče prve stopnje bi tožbo v tem delu moralo zavreči že zaradi tega, ker je tožnik za brezplačno pravno pomoč zaprosil po izteku roka in posledično tudi prepozno popravil tožbo, vendar je sodišče prve stopnje to spregledalo, ker je štelo, da je tožnik tožbo popravil že s tožbo z dne 14. 2. 2012, saj je ta tožba na sodišče prispela znotraj roka za popravno nepopolne tožbe z dne 1. 2. 2012. Tudi če bi bilo to res, bi še vedno bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožbo v delu, ki se nanaša na obstoj in prenehanje delovnega razmerja zavrže, saj je tožnik zahtevke v zvezi s tem postavil prepozno, glede na prekluzivne roke, ki jih določa ZDR. Tožnikov zahtevek za ugotovitev, da mu je delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2011 neprekinjeno trajalo do 6. 7. 2012 temelji na dveh predpostavkah. Prva je, da je prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena 31. 8. 2011 v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ker je tožnik na delu ostal tudi po izteku časa, za katerega je bila sklenjena. Druga predpostavka pa je, da je tožniku delovno razmerje potem, ko se je že transformiralo, nezakonito prenehalo. Pravna podlaga za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, je določba 54. člena ZDR. Ta določa, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. V kolikor delavec transformacijo delovnega razmerja uveljavlja v času, ko se takšno delovno razmerje še izvršuje, mora v skladu s 1. odstavkom 204. člena ZDR od delodajalca najprej pisno zahtevati, da kršitev odpravi in lahko šele po izteku 8-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, v nadaljnjih 30 dneh zahteva sodno varstvo. V kolikor pa delodajalec zaključi delovno razmerje, ki je med tem zaradi poteka časa že prišlo v delovno razmerje za nedoločen čas (to naj bi se po zagotavljanju tožnika zgodilo tudi v tem primeru), pa mora delavec v skladu s 3. odstavkom 204. člena ZDR tožbo vložiti neposredno na sodišče v 30-dneh od takšnega prenehanja delovnega razmerja. Zgoraj je že razloženo, da je tožnik tožbo z zahtevkom, da se šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in zahtevkom, da mu je delovno razmerje pri tožencu nezakonito prenehalo in da mu še traja vložil šele 23. 5. 2013, kar je brez dvoma po izteku 30-dnevnega roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR. Navedeno pomeni, da bi bilo zavrženje tega dela tožbe utemeljeno tudi v primeru, če bi šteli, da je tožba z dne 14. 2. 2012 dejansko dopolnitev tožbe nepopolno tožbo z dne 1. 2. 2012, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje.

Tožnik se neutemeljeno sklicuje na to, da je tožba pravočasna, ker je s pripravljalnim spisom z dne 6. 9. 2013 le reagiral na poziv sodišča prve stopnje z dne 3. 9. 2013, da naj se opredeli ali še vztraja pri tožbenemu zahtevku za poziv nazaj na delo in za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, glede na to, da je bil toženec izbrisan iz poslovnega registra. Zavrženje dela tožbe ni povezano s tem, da je tožnik tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja z vlogo z dne 6. 9. 2011 prilagodil dejstvu, da je bil toženec izbrisan iz poslovnega registra. Zavrženje je posledica dejstva, da tožnik nepopolne tožbe z dne 1. 2. 2012 ni popravil v odrejenem roku oziroma, da je zahtevke v zvezi s sporom o obstoju in prenehanju delovnega razmerja postavil po izteku roka iz 204. člena ZDR.

Ni možno slediti pritožbeni trditvi, da sodišče prve stopnje sploh ni odločalo o prvotno postavljenem tožbenemu zahtevku, iz tožbe z dne 1. 2. 2012. Kot rečeno tega zahtevka ni bilo, temveč je tožnik tožbeni zahtevek oblikoval šele s prepozno vloženo dopolnitvijo tožbe z dne 23. 5. 2013, nakar ga je ponovil v čistopisu tožbenega zahtevka v vlogi z dne 29. 7. 2013 ter ga nato nekoliko preoblikoval s pripravljalno vlogo z dne 6. 9. 2013, o takšnem zahtevku pa je sodišče odločilo z izpodbijanim sklepom.

Tožnik z izjemo odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR v pritožbi ne navaja nobenih konkretnih ugovorov zoper izpodbijano sodbo, saj se vse preostale pritožbene navedbe nanašajo na sklep o zavrženju dela tožbe. Glede na to, da je bila zavržena tožba v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, ni nobene podlage za ugoditev zahtevku za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR. Odškodnino po 118. členu ZDR je namreč možno dosoditi le v primeru, če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja.

Glede na to, da tožnik po vsebini ne navaja, zakaj naj bi bila napačna odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne tožnikov zahtevek za plačilo zneska 3.286,35 EUR ter obračun in plačilo regresa za letni dopust za leti 2011 in 2012, je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe preizkusilo le glede pravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Zahtevek za plačilo zneska 3.286,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2011 se nanaša na zahtevek za plačilo dolgovanih plač za obdobje od maja 2011 do oktobra 2011 v višini 2.636,00 EUR in zahtevek za povrnitev materialnih stroškov (plačilo za gume, plačilo parkirnine, plačilo kazni, plačilo goriva, plačilo izobraževanja za podaljšanje vozniškega dovoljenja) v skupnem znesku 650,35 EUR. Ob ugotovitvi, da tožnik z ničemer ni dokazal dolga iz naslova premalo izplačanih plač, celo več, na naroku za glavno obravnavo je tožnik navedel, da mu tožena stranka dolguje plače samo za november in december 2011, ki pa jih tožnik sploh ne vtožuje, ter ob nadaljnji ugotovitvi, da tožnik z ničemer ni dokazal, da je v resnici plačal stroške, katerih povrnitev zahteva, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo zneska 3.286,35 EUR.

Ob ugotovitvi, da je tožnik uspel dokazati le obstoj delovnega razmerja za čas od 1. 9. 2011 do 31. 10. 2011 je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za obračun regresa za letni dopust za leto 2011 z znesku 400,00 EUR bruto in obračun regresa za letni dopust za leto 2012 v znesku 763,06 EUR bruto ter za obračun in izplačilo ustreznih neto zneskov. Pravica do regresa za letni dopust je pogojena s pravico do letnega dopusta, oboje pa z obstojem delovnega razmerja. Tožnik ni izkazal, da bi v letu 2011 pri tožencu bil zaposlen vsaj 6 mesecev, kar je pogoj za pridobitev pravice do celotnega regresa za letni dopust. Obenem pa je bila zavržena tožba v tistem delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja v letu 2012, iz trditvene podlage tožbe izhaja, da je bil tožnik z 31. 12. 2011 odjavljen iz delovnega razmerja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2012. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP in 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (tožnik ne more imeti interesa za izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, da tudi toženec sam krije svoje stroške postopka).