Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu podrobno obrazložilo pravila o vročanju sodnih pošiljk, prepričljivo je obrazložilo tudi, zakaj nima podlage, da bi podvomilo v pravilnost opravljene vročitve, pritožnica pa v pritožbi zgolj z vztrajanjem pri navedbi, da ji sklep o prenehanju vozniškega dovoljenja ni bil nikoli v ročen, odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati. Tudi navedbe o zastaranju prekrška niso upoštevne, glede na to, da storilka ni uporabila pravnega sredstva, ki ga je imela ob vročitvi sklepa o prenehanju vozniškega dovoljenja na voljo.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Storilka je dolžna kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 20,00 EUR (tarifna številka 8407 ZST-1) v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijanim sklepom, v 1. točki izreka, zavrnilo predlog storilke za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti, v 2. točki izreka, zavrglo predlog storilke za odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in, v 3 .točki izreka, storilki naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR v roku petnajstih dni po pravnomočnosti sklepa.

Zoper takšen sklep je storilka vložila pritožbo in sicer v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti sklepa Okrajnega sodišča v Piranu EPVD 1. Predlaga, da višje sodišče sklep Okrajnega sodišča v Piranu EPVD 1 razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ali pa, v kolikor bodo podani pogoji, spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da razveljavi klavzulo o pravnomočnosti in ji sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja še enkrat vroči. Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo ter za svojo odločitev navedlo prepričljive in razumne razloge. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu podrobno obrazložilo pravila o vročanju sodnih pošiljk, prepričljivo je obrazložilo tudi zakaj nima podlage, da bi podvomilo v pravilnost opravljene vročitve, pritožnica pa v pritožbi zgolj z vztrajanjem pri navedbi, da ji sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni bil nikoli vročen, odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati. Tudi navedbe o zastaranju prekrška niso upoštevne, glede na to, da storilka ni uporabila pravnega sredstva, ki ga je imela ob vročitvi sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja na voljo. Ker pritožnica v pritožbi ne navaja ničesar, s čimer bi lahko pravilnost sklepa sodišča prve stopnje izpodbila, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo na podlagi 168. člena v zvezi s tretjim odstavkom 163. člena ZP-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker storilka s pritožbo ni uspela, ji je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 kot stroške pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v znesku 20,00 EUR (tarifna številka 8407 ZST-1), ki jo mora plačati v petnajstih dneh po vročitvi poziva za plačilo takse, sicer se prisilno izterja. Poziv za plačilo takse ji bo vročilo sodišče, ki je o zadevi odločalo na prvi stopnji.