Jedro

Tožnika sta svoji izjavi v postopku spreminjala tako glede narodnosti, domnevnega preganjanja v izvorni državi kot tudi glede kraja življenja v izvorni državi. Tudi zdravstveni razlogi prve tožnice ne morejo biti razlog za priznanje azila. Glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, se tudi pritožbeno sodišče strinja, da so izjave tožnikov tako nekredibilne, da vnašajo dvom v resničnost njunih izjav.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 29.3.2007 (1. točka izreka sodbe in sklepa) in tožnike oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 1. alinee 1. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/2006-Uradno prečiščeno besedilo) zavrnila prošnji tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka odločbe) in na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora prva tožnica zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka odločbe), drugi tožnik B.B. pa mora zapustiti Republiko Slovenijo prav tako po pravnomočnosti odločbe oziroma po prestani zaporni kazni (3. točka izreka odločbe). Tožena stranka je presodila, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje azila po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil, ker v postopku nista izkazala utemeljenega strahu, ki bi bil podkrepljen z objektivnim stanjem, da bi bila v izvorni državi preganjana zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določnemu političnemu prepričanju. Prosilca pa po mnenju tožene stranke prav tako ne izpolnjujeta pogojev za priznanje subsidiarne zaščite v Republiki Sloveniji, določenih v 3. odstavku 1. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je tožena stranka sledila napotilom sodišča, zapisanim v sodbi, št. U 1347/2006 z dne 14.6.2006 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1151/2006 z dne 27.7.2006. V skladu s temi napotili je tožena stranka izvedla redni azilni postopek, opravila zaslišanje tožnikov in jima predočilo preučena poročila. V ponovljenem postopku je tožena stranka sklepala, da sta izjavi obeh tožnikov tako različni in kontradiktorni, da jih ne more šteti za verodostojni. Pri tem navaja razlike v izjavi tožnikov pri podaji prošnje in na njunem zaslišanju, ki se nanašajo na njuno narodnost, življenje v Bratuncu oziroma Srebrnici, glede preživljanja in preganjanja zaradi svoje muslimanske vere. Ob primerjavi izjav obeh tožnikov pri podaji prošnje za azil in na samem zaslišanju je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zapisalo, da lahko sledi zaključku tožene stranke, da gre v njunih izpovedbah za takšna razhajanja oziroma nasprotja, da je utemeljen sklep tožene stranke, da je na podlagi takšnih nasprotij zaključilo, da ni podana njuna splošna verodostojnost. V tožbi pa tožnika z ničemer ne obrazlagata niti ne pojasnjujeta posameznih razlik, ki jih je tožena stranka v celoti predstavila v izpodbijani odločbi. Zato ni podana splošna verodostojnost obeh tožnikov. Tožena stranka se je pri tem pravilno oprla na točko E) 5. odstavka 4. člena Direktive EU št. 2004/83/ES in je uporabila za opredeljevanje posameznih pojmov pri obravnavanih dejstev, ki jih ZAzil podrobneje ne opredeljuje. Tožnikoma so bil predočena poročila, zbrana v upravnem postopku, v tožbi pa tožnika ne izpodbijata zaključka tožene stranke, da je situacija v BiH takšna, da je ljudem zagotovljeno dovolj zaščite in varnosti. V zvezi s temi ugotovljenimi objektivnimi razmerami v izvorni državi pa tožnika v tožbi tudi ne navajata nobenih okoliščin in ne predlagata dokazov. Zaradi izkazane neverodostojnosti obeh tožnikov sodišče tudi zaključuje, da nista izkazala utemeljenega strahu, da bi bila v izvorni državi preganjana zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbenimi skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Prav tako pa sodišče lahko sledi zaključku tožene stranke, da ni podan pogoj za priznanje subsidiarne zaščite po 3. odstavku 1. člena ZAzil, ker ni izkazano, da bi bila tožnika soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo po 8. alinei 1. odstavka 2. člena ZAzil. Na koncu je sodišče tudi obrazložilo svojo odločitev, da ni opravilo glavne obravnave, saj ne navajata oziroma ne predstavljata v čem bi se njuno zaslišanje na obravnavi razlikovalo od njune izjave v prošnji za azil in na zaslišanju.

Tožnika v pritožbi uveljavljata pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnih predpisov in bistvene kršitve določb ZPP in predlagata, da pritožbeno sodišče odločbo tožene stranke tako spremeni, da prošnji tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi. Menita, da je bila njuna tožba neupravičeno zavrnjena, saj okoliščine dokazujejo, da sta bila izpostavljena stalnemu nasilju in maltretiranju in ponovno poudarjata, da se v domači kraj ne moreta vrniti, ker sta muslimana, tam pa muslimane stalno preganjajo Srbi in splošno znano, kakšen zločin so zagrešili Srbi v Srebrenici in da so tam še vedno skaljeni mednacionalni odnosi. Oblast muslimanom tudi ne nudi ustrezne zaščite. Grajata, da sodišče ni opravilo glavne obravnave in je sodba že zaradi tega izpodbojna. Ob zaslišanju bi se sodišče lahko prepričalo, da sta bila tožnika prisiljena pobegniti, ker sta bila v življenjski nevarnosti. Grajata tudi direktno uporabo Direktive sveta EU in stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka svoje presoje ni oprla na Direktivo sveta EU.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

Tožnika niti v pritožbi ne pojasnita razlik v njunih izjavah pri podaji prošnje za priznanje azila in izjav, ki sta jih dala ob svojem zaslišanju, izvedenem v ponovljenem upravnem postopku. Razlike, ki jih je ugotovila tožena stranka v izjavah tožnikov glede njune narodnosti (drugi tožnik je izjavil sprva, da je Bošnjak, nato pa Rom), glede podatkov kraja prebivanja kot tudi preživljanja, so tudi po presoji pritožbenega sodišča tolikšne in ne pojasnjene, da lahko vzbujajo dvom v resničnost izjav, s tem pa se lahko utemeljeno dvomi tudi v kredibilnost samih tožnikov. Poleg tega je prvi tožnik izjavil, da po letu 2004, ko je živel v Tuzli, ni imel nikakršnih težav, prva tožnica pa se ni spomnila, da bi imela v Tuzli takšne težave. Prva tožnica naj bi odšla v Slovenijo, ker slabo sliši, v Sloveniji pa so boljši pogoji zdravljenja, drugi tožnik pa je navedel, da jo je spremljal v Slovenijo zaradi zdravljenja. Tudi razloge, zaradi katerih sta zaprosila za azil, tožnika nista znala dobro opisati in sta svoje izjave spreminjala. Tako je prva tožnica navedla, da so jo preganjali Srbi zaradi njene vere, na zaslišanju pa je navedla, da ne ve, zaradi česar je zaprosila za azil pač pa le, da jo je strah. Drugi tožnik je še izpovedal, da je trenutno na prestajanju zaporne kazni zaradi storitve kaznivega dejanja v letu 2006 v Sloveniji.

Glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje s tem, ko je sledilo odločitvi tožene stranke, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje azila po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil, pravilno uporabilo določbe ZAzil, torej materialnega prava. Čeprav je tožena stranka v odločbi, ki je predmet presoje zakonitosti v tem upravnem sporu navedla, da je svojo odločitev oprla tudi na določbe Direktive Sveta EU 2004/83/EC in da je ta zapis sodišče prve stopnje ocenilo kot sklicevanje na interpretativni pripomoček, ta dejstva ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tožnika nimata prav, ko v pritožbi trdita, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na Direktivo sveta EU, št. 2483/EC, saj iz odločbe tožene stranke izhaja, da prosilca "ne izpolnjujeta pogojev, določenih v 2. odstavku 1. člena Zakona o azilu", kar nedvoumno potrjuje dejstvo, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na določbe ZAZil, pa tudi na ustaljeno upravno - sodno in ustavno - sodno prakso, zato po presoji pritožbenega sodišča ugovor napačne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja v skladu z določbo 73. člena ZUS-1 in zato pritožbeni ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopusten.

Zatrjevani pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb ZPP ni podan. Bistvenih kršitev postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Neoprava glavne obravnave ob nepredlaganju dokazov pa ne more predstavljati kršitve postopka.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi tožnikov zavrnilo na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.