Jedro

Skladno z načelnim pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 18. in 19. 6. 1992 mora obrazložitev sklepa o priporu, če preiskovalni sodnik odredi pripor pred vložitvijo zahteve za preiskavo, vsebovati med drugim takšen opis dejanja in odgovarjajočo pravno opredelitev, kot izhaja iz razpoložljivega dokaznega gradiva, ter okoliščine, ki upravičujejo utemeljenost suma, kot zakonskega pogoja za odreditev pripora. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da mora biti skladno z določbo drugega odstavka 202. člena ZKP v odločbi o odreditvi pripora kaznivo dejanje, katerega je obdolženec utemeljeno osumljen, konkretizirano v tolikšni meri, da je iz njegovega opisa jasno razvidno, katero je tisto obdolženčevo ravnanje, ki vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja. Šele če je kaznivo dejanje dovolj določno navedeno, tako da se da ugotoviti, za kateri konkretni življenjski primer gre, je mogoče preizkusiti utemeljenost suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Navedene določbe pa ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti opis kaznivega dejanja tako dovršen ter vsebinsko in slogovno formuliran kot v izreku odločb, ki praviloma sledijo v nadaljevanju postopka (sklep o uvedbi preiskave, sodba).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 55309/2016 z dne 29. 12. 2016 zoper obdolženega A. V. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor, zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 55309/2016 z dne 30. 12. 2016 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil. 2. Obdolženčev zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri trdi, da opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v sklepu o odreditvi pripora ni ustrezno konkretiziran, saj iz njega ne izhaja, da si je obdolženec stvari protipravno prilastil. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal zavrnitev zahteve. Navedel je, da je stopnja konkretizacije očitanega kaznivega dejanja v sklepu o odreditvi pripora v celoti skladna z zakonskimi zahtevami in pričakovanji, saj iz izpodbijanega sklepa več kot očitno izhaja, da je obdolženec odvzel tuje stvari z namenom protipravne prilastitve.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena. Slednji je v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva navedel, da so v odgovoru podane zgolj splošne navedbe, ki „kažejo na zanemarjanje temeljev kazenskega prava oziroma kazenskega postopka“. Poudaril je, da v obravnavanem primeru manjka konkretna trditev, da je obdolženec s tem, ko je stvari odnesel iz prostora, imel tudi namen, da si jih protipravno prilasti.

B.

5. Vložnik v zahtevi trdi, da v opisu dejanja, ki ga tožilstvo očita obdolžencu, ni konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Kršitev utemeljuje z navedbami, da iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja izhaja zgolj dejstvo, da naj bi obdolženec s pomočjo določenega orodja vstopil v oškodovančevo hišo ter iz nje odnesel oškodovančeve stvari, iz opisa pa ne izhaja, da si je stvari „kakorkoli protipravno prilastil“. Na podlagi navedenega zaključi, da je sodišče v obravnavanem primeru zoper obdolženca odredilo pripor za dejanje, ki ni kaznivo dejanje po določbi 205. člena KZ-1. 6. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu se obdolžencu očita, da naj bi drugemu vzel tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, dejanje pa je storil na vlomen način, s tem da je dne 28. 10. 2016 med 16.15 in 20.20 uro na Brezovici pri Ljubljani brez vednosti in odobritve lastnika z neznanim orodjem na vzvod odprl zaklenjena garažna vrata, stopil v hišo, pregledal prostore in iz njih odnesel večje število pušk in pištol, lovski daljnogled, merilni napravi, veliko število nabojev ter okoli 300,00 EUR denarja, vse vredno najmanj 19.000,00 EUR.

7. Skladno z načelnim pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 18. in 19. 6. 1992 mora obrazložitev sklepa o priporu, če preiskovalni sodnik odredi pripor pred vložitvijo zahteve za preiskavo, vsebovati med drugim takšen opis dejanja in odgovarjajočo pravno opredelitev, kot izhaja iz razpoložljivega dokaznega gradiva, ter okoliščine, ki upravičujejo utemeljenost suma, kot zakonskega pogoja za odreditev pripora. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da mora biti skladno z določbo drugega odstavka 202. člena ZKP v odločbi o odreditvi pripora kaznivo dejanje, katerega je obdolženec utemeljeno osumljen, konkretizirano v tolikšni meri, da je iz njegovega opisa jasno razvidno, katero je tisto obdolženčevo ravnanje, ki vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja. Šele če je kaznivo dejanje dovolj določno navedeno, tako da se da ugotoviti, za kateri konkretni življenjski primer gre, je mogoče preizkusiti utemeljenost suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Navedene določbe pa ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti opis kaznivega dejanja tako dovršen ter vsebinsko in slogovno formuliran kot v izreku odločb, ki praviloma sledijo v nadaljevanju postopka (sklep o uvedbi preiskave, sodba).

8. Glede na opis kaznivega dejanja v izpodbijanem sklepu o odreditvi pripora ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da iz njega ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja velike tatvine. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora je razviden očitek, da je obdolženec v času oškodovančeve odsotnosti vlomil v njegovo hišo ter iz nje odnesel večje število stvari, brez vednosti in odobritve lastnika. S tem ko je tuje stvari brez vednosti in soglasja oškodovanca odnesel iz njegove stanovanjske hiše, je oškodovancu onemogočil razpolaganje z njimi. Iz tako opisanega obdolženčevega ravnanja je več kot očitno razvidno, da si je tuje premične stvari protipravno prilastil. C.

9. Kršitev zakona, na katero se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni podana, zato je Vrhovno sodišče zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

(1) Primerjaj sodbi I Ips 221/2001 z dne 19. 7. 2001 in XI Ips 94184/2010 z dne 20. 1. 2011.