Jedro

Prvostopenjski organ je izvedel številne dokaze, iz katerih pa izhaja zgolj to, da tožnik ne prebiva na spornem naslovu, ne izhaja pa iz njih, kje naj bi dejansko prebival. Če se ta okoliščina ne da ugotoviti, ima torej upravna enota zakonsko podlago, da ugotovi zgolj to, da posameznik na določenem naslovu ne prebiva. Četudi 5. točka 2. člena ZPPreb-1, v kateri je določena definicija začasnega prebivališča, ne določa nobenih vezi, ki bi posameznike vezala na prijavljeni naslov, mora posameznik vseeno na določenem naslovu tudi dejansko prebivati, da se lahko šteje, da tam začasno prebiva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da z dnem dokončnosti odločbe tožniku v registru stalnega prebivalstva preneha prijava začasnega prebivališča na naslovu A. 2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je prvostopenjski organ uvedel postopek ugotavljanja začasnega prebivališča za tožnika, ker je bil podan sum, da ne prebiva na naslovu prijavljenega začasnega prebivališča A. Po določilu tretjega odstavka 18. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb-1) pristojni organ po uradni dolžnosti uvede postopek ugotavljanja stalnega prebivališča, če dvomi, da posameznik kljub njegovi izjavi na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča stalno prebiva. V 20. členu citiranega zakona pa je navedeno, da se za postopek ugotavljanja začasnega prebivališča smiselno uporabljajo določbe 18. člena tega zakona. Določba 3. točke 2. člena ZPPreb-1 opredeljuje stalno prebivališče kot naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva in je ta naslov središče njegove njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave. Začasno prebivališče pa je po 5. točki 2. člena ZPPreb-1 tisto, kjer posameznih začasno prebiva zaradi dela, šolanja, prestajanja kazni ali drugih razlogov.

3. Prvostopenjski organ je ugotovil, da ima tožnik od 16. 11. 2016 v Republiki Sloveniji dovoljenje za začasno prebivanje, ki ga je pridobil na podlagi zaposlitve. Nadalje je ugotovil, da je na naslovu A., prijavljeno večje število prebivalcev. Tožnik je v upravnem postopku na zaslišanju povedal, da dejansko prebiva na spornem naslovu, sicer pa glavnino časa preživi v tovornjaku, večinoma na Švedskem, na prijavljeni naslov pa pride redko, ko pa pride, tam prebiva, prespi, se tušira, pere perilo itd. Svojih osebnih stvari nima na tem naslovu, ampak s seboj v kamionu. Prvostopenjski organ je ugotovil, da na omenjenem naslovu prebiva več kot 70 oseb. Gre za samostoječo stavbo z enim stanovanjem v izmeri 47,6 m2, kar zadošča za dve ležišči. Povprečna poraba vode v polletnem obdobju na tem naslovu ustreza porabi vode za dve osebi. Iz navedenih dejstev je ugotovil, da na tem naslovu ne more prebivati več deset oseb in da najverjetneje tam začasno prebivata zgolj lastnica in njen partner. Na podlagi zaslišanja priče je ugotovil, da je hiša še v izgradnji in da v njej prebiva neka ženska, verjetno lastnica, in njen partner. Drugih ljudi ni nikoli videti. Pred hišo je običajno parkirano vozilo od lastnice in njenega partnerja. Druga priča je bila ena od tistih, ki je imela prav tako prijavljeno na tem naslovu začasno prebivališče in je povedala, da tam nikoli ni prebivala, da je ta naslov zgolj na papirju in ga imajo vozniki samo zaradi pošte, zavarovanja, drugače pa so v kamionu. Od svojih kolegov ni nikoli slišala, da bi kdo tam dejansko prebival. Lastnica objekta je v upravnem postopku v pisni izjavi navedla, da se o načinu bivanja prijavljenih oseb ne bo izjavljala, da pa gre za voznike, ki v mednarodnem transportu večino časa preživijo v svojih kamionih. Tožnik se pred izdajo odločbe ni izjasnil o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Prvostopenjski organ je tudi opravil ogled na terenu in ugotovil, da gre za stavbo v dimenzijah 47 m2, gre za gradbeno nedokončan objekt, fasada razen v pritličju ni izvedena in prav tako niso izvedena inštalacijska dela, stene so gole, brez vgrajenih inštalacij, talnih oblog, ometov in brez stavbnega pohištva. Objekt je bil videti povsem prazen. Prvostopenjski organ je na podlagi ugotovljenih okoliščin z odločbo z dne 13. 6. 2019 ugotovil, da je tožniku prenehala prijava prebivališča na tem naslovu. Prav tako za tožnika tudi ni ugotovil drugega začasnega prebivališča. 4. Zoper prvotno odločbo se je tožnik pritožil, drugostopenjski organ pa je v prvotnem postopku pritožbi ugodil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v nov postopek. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ zaprosil tudi Policijsko postajo Grosuplje, da preveri, ali tožnik dejansko prebiva na spornem naslovu. Policijska postaja Grosuplje je sporočila, da so vsaj 5 x krat preverili sporni naslov v različnih dnevih v tednu, v različnih časovnih intervalih in ugotovili, da na naslovu potekajo gradbena dela, da pa na kraju ni bilo nikogar. Tožnikov delodajalec je sporočil, da ima tožnik prijavljeno začasno prebivališče na navedenem naslovu ter izpostavil, da je vedno bolj pereč problem prijave prebivališča tujim delavcem, ki so zaposleni kot vozniki v mednarodnem transportu. Tožnik je v ponovljenem postopku izjavil, da se ne more udeležiti zaslišanja in da je že odgovoril na vsa vprašanja. V ugotovitvenem postopku se je tako izkazalo, da tožnik niti zaradi dela ne prebiva na navedenem naslovu. Gre za naslov zgolj na papirju, na katerem so prijavljeni tujci, ki opravljajo delo kot vozniki. Na tem naslovu ne prebiva noben tujec in tudi ne tožnik. Po določbi četrtega odstavka 21. člena ZPPreb-1 posamezniku v registru stalnega prebivalstva preneha prijava stalnega oziroma začasnega prebivališča, če upravna enota v postopku ugotavljanja ne more ugotoviti, kje posameznik prebiva in mu po določbah 19. člena zakona tudi ne more določiti zakonskega prebivališča. 5. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 6. Tožnik v tožbi navaja, da prvostopenjski organ ni imel zadostne podlage, da bi začel postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča tožnika. Zgolj to, da je na naslovu prijavljeno večje število oseb, ne more biti zadosten razlog za uvedbo postopka. Prvostopenjski organ v ponovljenem postopku sploh ni ugotovil, na katerem drugem naslovu naj bi tožnik prebival. Ni dopustno, da bi prvostopenjski organ zgolj odločil, da tožniku preneha prijava začasnega prebivališča, pri tem pa ni ugotovil, kje na območju Republike Slovenije naj bi tožnik dejansko imel začasno prebivališče. ZPPreb-1 tudi ne opredeljuje časovnega kriterija, ki bi opredeljeval stalno oziroma začasno prebivanje na naslovu. Narava dela voznikom v mednarodnem prometu onemogoča pogosto in daljšo prisotnost na naslovu. Gola trditev priče B. B., da naj bi imeli vozniki naslov A. prijavljen zgolj na papirju, ne dokazuje ničesar, saj ta trditev ni z ničemer izkazana. Enako velja tudi za izjavo priče C. C., ki trdi, da naj na tem naslovu nikoli ne bi videl drugih oseb kot domačih ljudi. Tožnik na tem naslovu nima stalnih prijateljskih vezi in se ne druži s tamkajšnjimi prebivalci. Nedopustno je opirati odločitev v predmetnem postopku na dejstvu, da naj bi Policijska postaja Grosuplje navedla, da naj bi na tem naslovu vsaj 5 x krat v različnih dnevih tedna opravila kontrolo. Ta navedba je protislovna, saj policijska postaja hkrati tudi trdi, da naj bi na objektu potekala gradbena dela, da pa na kraju naj ne bi bilo nikogar. Policisti so tudi pavšalno ugotovili, da objekt ni primeren za bivanje, pri tem pa niso strokovnjaki za ugotavljanje tega dejstva. 5. točka 2. člena ZPPreb-1 ne določa prav nobenih vezi, ki bi posameznika vezala na prijavljeni naslov. Tožena stranka tudi nepravilno meni, da naj v Republiki Sloveniji ne bi bilo prijavne obveznosti in da naj navedeno ne bi imelo za posledico razveljavitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Dejstvo je, da tožnik ni bil napoten na delo v tujino, ampak opravlja delo za slovenskega delodajalca. Organ prve stopnje bi moral posamezniku v register prebivalstva prijaviti začasno prebivališče na naslovu, kjer posameznik dejansko začasno prebiva, kar pa ni bilo storjeno. Tožnik ob prijavi začasnega prebivališča ni zlorabil nobene socialne pravice ali socialnega transferja. K tožbi prilaga tudi zaprosilo Zagovornika načela enakosti Ministrstvu za notranje zadeve, iz katerega izhaja, da Zagovornik načela enakosti prepoznava hujšo posredno diskriminacijo tujcev - voznikov v mednarodnem prometu. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in postopek ugotavljanja začasnega prebivališča ustavi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov sodnega in upravnega postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje temu, da prvostopenjski organ ni imel zadostne pravne podlage za začetek postopka ugotavljanja dejanskega prebivališča, saj tretji odstavek 18. člena v povezavi z 20. členom ZPPreb-1 določa, da se uvede postopek po uradni dolžnosti, če se dvomi, da posameznik kljub njegovi izjavi na naslovu začasnega prebivališča začasno ne prebiva. Dvom pa je bil podan v tem, ker je imelo 84 oseb prijavljeno začasno, 8 oseb pa stalno prebivališče na spornem naslovu. Po šestem odstavku 21. člena ZPPreb-1 preneha prijava začasnega prebivališča, če upravna enota ne more ugotoviti, kje posameznik začasno prebiva. Nadalje tožena stranka navaja, da dokazni sklep temelji na presoji vseh dokazov skupaj in ne zgolj vsake posamične izjave oziroma trditve. Tudi ugotovitve Policijske postaje Grosuplje niso protislovne, saj ni logično, da bi moral biti nekdo na kraju samem, če se opravljajo gradbena dela. To, da se ta dela opravljajo, je mogoče videti s prostim očesom in ni potrebno, da se dela opravljajo v trenutku ogleda. Začasno prebivališče na naslovu pomeni tudi dejansko začasno naselitev na naslovu, kar nedvoumno izkazujejo določbe ZPPreb-1. Če posameznik zgolj enkrat na mesec uporabi naslov, da se stušira in opere perilo, to ne pomeni, da se je tudi začasno naselil na naslovu. Tožena stranka je Zagovorniku načela enakosti tudi poslala svoj odgovor. Fiktivna prijava ni skladna z določbami ZPPreb-1. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožnik v pripravljalni vlogi dodatno pojasnjuje svoja stališča, pri čemer med drugim navaja, da je bilo ravnanje tožene stranke diskriminatorno nasproti tožniku, ker je upravni organ preverjal zgolj nekatere in ne vseh prijavljenih oseb. Tožena stranka problematizira zgolj prijave prebivališč tujcev, ki opravljajo delo voznika v mednarodnem transportu. Tako naravo dela pa imajo tudi drugi poklici. Prvostopenjski organ ni niti poskušal ugotoviti, kjer drugje naj bi tožnik začasno prebival. 9. Tožena stranka v pripravljalni vlogi navaja, da tožnik neutemeljeno problematizira prijavo posameznikov z različnimi profili zaposlitve oziroma narave dela, saj se v konkretnem primeru zbirajo dokazi in ugotavljajo dejstva, ki se nanašajo zgolj na stranko postopka. Iz izjav tožnika in drugih zbranih dokazov ne izhaja, da bi začasno tožnik prebival na drugem naslovu v Republiki Sloveniji. Upravne enote uvajajo postopke ugotavljanja prebivališča tako za državljane kot za tujce.

K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. ZPPreb-1 v tretjem odstavku 18. člena določa, da upravna enota po uradni dolžnosti uvede postopek ugotavljanja stalnega prebivališča, če posameznik ne izpolni obveznosti iz prejšnjega odstavka (gre za dolžnost prijave oziroma izjavo, da na naslovu stalnega prebivališča stalno prebiva) ali če dvomi, da posameznik kljub njegovi izjavi na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča stalno prebiva. V 20. členu navedenega zakona pa je določeno, da se za postopek ugotavljanja začasnega prebivališča smiselno uporabijo določbe 18. člena tega zakona. V šestem odstavku 21. člena ZPPreb-1 je določeno, da če upravna enota v postopku iz 20. člena tega zakona ne more ugotoviti, kje posameznik začasno prebiva, posamezniku v registru stalnega prebivalstva preneha prijava začasnega prebivališča. Prijava začasnega prebivališča posamezniku preneha na podlagi dokončne odločbe, izdane v tem postopku1. Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da v konkretnem primeru tožnik dejansko ne živi na naslovu A. Prav tako ni mogel ugotoviti, kje dejansko prebiva. Glede navedenega se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljajo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na razloge, navedene v izpodbijani odločbi.

12. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da prvostopenjski organ ni imel zadostne podlage, da bi začel s postopkom ugotavljanja dejanskega prebivališča. ZPPreb-1 namreč v tretjem odstavku 18. člena daje upravni enoti podlago za to, da začne po uradni dolžnosti postopek ugotavljanja stalnega prebivališča (v povezavi z 20. členom zakona tudi začasnega prebivališča), če dvomi, da posameznik kljub izjavi tam stalno prebiva. V konkretnem primeru je bil tudi po presoji sodišča dvom podan, saj je nemogoče, da bi na enem samem naslovu prebivalo toliko ljudi, kot je bilo prijavljenih, saj bi glede na prostorske kapacitete objekta bilo to nemogoče. 13. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da bi moral prvostopenjski organ ugotavljati, na katerem drugem naslovu tožnik prebiva. Iz odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 28. 8. 2019, ki je odpravilo prvotno odločbo in vrnilo zadevo v ponoven postopek, izhaja, da je dalo prvostopenjskemu organu navodilo, naj ugotovi, ali tožnik dejansko začasno prebiva na naslovu prijavljenega začasnega prebivališča oziroma na katerem drugem naslovu prebiva. Iz te dikcije izrecno ne izhaja, da bi moral prvostopenjski organ ob ugotovitvi, da tožnik ne prebiva na naslovu A., na vsak način ugotoviti, kje dejansko prebiva. Za kaj takega niti ni podlage v ZPPreb-1. Iz šestega odstavka 21. člena citiranega zakona namreč izhaja, da če se ne da ugotoviti, kje posameznih začasno prebiva, posamezniku preneha prijava začasnega prebivališča, pri čemer pa ni določeno, da bi bilo treba posamezniku v vsakem primeru določiti drugo začasno prebivališče. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ izvedel številne dokaze, iz katerih pa izhaja zgolj to, da tožnik ne prebiva na spornem naslovu, ne izhaja pa iz njih, kje naj bi dejansko prebival. Če se ta okoliščina ne da ugotoviti, ima torej upravna enota zakonsko podlago, da ugotovi zgolj to, da posameznik na določenem naslovu ne prebiva.

14. V zvezi s tožbeno navedbo, da zgolj iz trditve priče B. B. še ne izhaja, da tožnik dejansko ne prebiva na naslovu A. in da velja enako tudi za izjavo priče C. C., sodišče ugotavlja, da prvostopenjski organ svoje odločitve ni oprl zgolj na izjavi teh dveh prič, ampak je izvedel tudi številne druge dokaze, na primer ogled navedenega objekta, poizvedbe pri policijski postaji ipd. in je svojo dokazno oceno podal na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, kar je skladno z 10. členom Zakona o splošnem upravnem postopku.

15. Sodišče tudi meni, da ugotovitve Policijske postaje Grosuplje niso protislovne, če je ugotovila, da na objektu ni bilo nikogar, hkrati pa je ugotovila, da se opravljajo gradbena dela. Dejstvo, da se opravljajo gradbena dela, je možno zaznati tudi, če v trenutku ogleda ni nihče prisoten.

16. Četudi 5. točka 2. člena ZPPreb-1, v kateri je določena definicija začasnega prebivališča, ne določa nobenih vezi, ki bi posameznike vezala na prijavljeni naslov, mora posameznik vseeno na določenem naslovu tudi dejansko prebivati, da se lahko šteje, da tam začasno prebiva. V konkretnem primeru pa glede na številne izvedene dokaze to ni bilo izkazano.

17. Neizkazane so tudi tožbene navedbe, da naj bi bil tožnik obravnavan diskriminatorno glede na ostale poklicne skupine oziroma glede na tiste posameznike, ki niso tujci. Te navedbe so zgolj posplošene in niso podprte z nobenimi konkretnimi dokazi. Tožnik namreč ni z ničemer izkazal, da upravna enota v svojih postopkih uvaja postopke ugotavljanja dejanskega prebivališča zgolj pri prevoznikih, ne pa tudi pri vseh ostalih, ki ne prebivajo na prijavljenih naslovih. Poleg tega se v konkretnem primeru zbirajo dokazi in ugotavljajo dejstva, ki se nanašajo zgolj na tožnika in zgolj tožnikov primer je predmet postopka.

18. Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

19. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker sta se skladno z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku obe stranki glavni obravnavi odpovedali. Tožeča stranka je predlagala dokaz z zaslišanjem tožnika ter priče D. D., vendar je z dopisom z dne 8. 4. 2022 soglašala s tem, da sodišče v sporu odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov. Sodišče s tem v zvezi tudi ugotavlja, da sta obe osebi dali svoji izjavi že v upravnem postopku in ni ugotovilo nikakršne pomanjkljivosti pri izvedbi teh dveh dokazov.

K točki II. izreka:

20. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi glede zahtevka za povrnitev stroškov postopka, saj četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Gre za določilo ZPPreb-1, veljavno v času izdaje izpodbijane odločbe, sedaj je to sedmi odstavek 21. člena ZPPreb-1.