Jedro

Odločilen vzrok za nastanek škodnega dogodka je opustitev dolžne skrbnosti vzdrževalca ceste. Zaradi neustrezno vzdrževanih javnih prometnih površin od udeležencev v prometu ni mogoče zahtevati, da kršijo prisilne predpise.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da spremenjena v celoti glasi: Tožena stranka - zavarovalnica je odgovorna za plačilo odškodnine tožeči stranki M. K. za 80% škode, ki jo je tožnica utrpela v škodnem dogodku dne 7.3.2005, sama tožnica pa je odgovorna za 20% te škode.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke v celoti zavrneta in se v še izpodbijanih in nespremenjenih delih potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožeči stranki za 50% škode, ki jo je tožnica utrpela v škodnem dogodku dne 7.3.2005, sama tožnica pa je tudi odgovorna za 50% te škode.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je nejasno, s čim naj bi tožnica soprispevala k nesreči. Pohodna površina, nasuta z velikimi količinami peska gotovo predstavlja nevarno stvar, hoja po taki površini pa hojo s povečano stopnjo nevarnosti. Ali je takšna hoja varna, bi lahko ocenil le izvedenec cestnoprometne stroke. V primeru obhoda otoka, bi tožnica kršila Zakon o varnosti cestnega prometa, saj pešci ne smejo hoditi po vozišču, zato je razlogovanje sodišča, da bi se tožnica otoku lahko izognila, pravno zmotno, saj zaradi malomarnosti zavarovanca tožene stranke od tožnice ni mogoče pričakovati kršenja prisilnih predpisov. Kritičnega dne je bil pesek tudi na cestišču in bi bila hoja po cesti v vsakem primeru nevarna, saj bi tožnici lahko spodrsnilo tudi na cesti.

Tožena stranka v pritožbi prvostopenjskemu sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Njen zavarovanec ne more odgovarjati za škodni dogodek, saj je izpolnil svoje pogodbene obveznosti. Sodišče je obveznost ravnanja vzdrževalca zimske službe nepravilno širilo še na druge naloge iz Zakona o javnih cestah, poleg tega pa tožeča stranka takih tožbenih trditev ni nikoli postavila. Od vzdrževalca ceste je mogoče v zimskem času pričakovati le razumno mero skrbnosti, poleg tega je zavarovanec svoje delo opravljal v skladu z določili pogodbe, zato njegova odgovornost ni podana.

Pravdni stranki na pritožbi nista odgovorili.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo in zaključilo, da je bila večja količina peska na otoku (javna prometna površina) vzrok tožničinega padca, saj bi moral zavarovanec tožene stranke kot dober strokovnjak že med zimsko sezono odstranjevati večje količine odvečnega peska in s tem zagotavljati varne prometne površine pešcem. 23. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) v 67. točki določa, da je pešec oseba, udeležena v cestnem prometu, ki hodi po cesti, pri tem pa lahko vleče ali potiska vozilo, ali se premika z invalidskim vozičkom s hitrostjo pešca ali tak voziček potiska, in oseba, ki uporablja za gibanje drugo prevozno sredstvo, ki po tem zakonu ni vozilo, 2. odst. 2. čl. ZVCP-1 pa določa, da sme udeleženec cestnega prometa pričakovati, da bodo vsi udeleženci cestnega prometa in tisti, ki so dolžni skrbeti za ceste in prometno ureditev na cestah, ravnali v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa in predpisi o javnih cestah. V skladu s 1. odst. 7. čl. ZPP sme sodišče pri odločanju upoštevati le tista dejstva, ki so jih stranke navajale, in izvajati dokaze, ki so jih stranke predlagale, slednje pa ne velja za materialno pravo. Pravna pravila mora sodišče poznati po uradni dolžnosti (iura novit curia), zato so pritožbeni očitki tožene stranke, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ker je obveznost ravnanja vzdrževalca zimske službe nepravilno širilo še na druge naloge iz Zakona o javnih cestah, popolnoma neutemeljeni. Skrb za varnost javnih prometnih površin v našem pravnem redu izhaja iz več zakonov, med drugim tudi iz Zakona o javnih cestah (ZJC), ki v 1. odst. 5. čl. določa, da je treba javne ceste vzdrževati tako, da jih lahko varno uporabljajo vsi uporabniki cest.

Izpolnitvi takšnega osnovnega namena vzdrževanja so namenjene tudi ostale zakonske določbe, ki se nanašajo na vzdrževanje. Bistveno za obravnavano zadevo je tudi, da tožena stranka pasivni legitimaciji v obravnavani zadevi ni ugovarjala, dolžnost zagotavljanja prometne varnosti na javnih prometnih površinah pa izhaja neposredno iz sklenjene koncesijske pogodbe (reg.št. 2745/01) med M. o. V. in P. P. za urejanje prostora (zavarovancem tožene stranke). Takšna dolžnost koncesionarja izhaja iz 2. tč. 2. čl. omenjene koncesijske pogodbe, 18. tč. 2. čl. pa določa tudi, da mora koncesionar dela, od katerih je odvisna varnost cestnega prometa in dela, ki preprečijo škodo ali nevarnost, opraviti nemudoma in o tem obvestiti koncedenta v najkrajšem možnem času. Tožeča stranka je že v tožbi zatrjevala, da zavarovanec tožene stranke ni počistil na debelo posipanega peska, s tem pa ni poskrbel za varno hojo po otoku (javni pohodni površini).

Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvostopenjskega sodišča, da je zaradi opustitve dolžne skrbnosti (nepravočasne odstranitve oziroma neodstranitve odvečnega peska) tožnici nastala škoda, prav tako pa je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je podana vzročna zveza med opustitvijo dolžnega ravnanja vzdrževanja varnih javnih pohodnih površin in nastalo škodo, saj ob odstranitvi odvečnega peska iz javne prometne površine, do poškodbe tožnice ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje je res zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke ravnal skrbno, vendar ne pri odstranitvi večjih količin peska iz javnih pohodnih površin, temveč pri samem peskanju cestišča, saj je bilo v prvostopenjskem postopku kot nesporno ugotovljeno, da so vremenske razmere tri dni pred škodnim dogodkom terjale novo posipanje cest. Tožena stranka ugotovljenega dejanskega stanja sicer izrecno ne izpodbija, saj v pritožbi navaja le, da je tožnica v svoji izpovedi glede količine nasutega peska, pretiravala, kar je zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da prvostopenjsko sodišče tožnici res ni verjelo, da je bila v času škodnega dogodka višina nakopičenega peska na otoku 30 cm, verjelo pa ji je, da je bila na otoku večja količina peska od normalne. Slednje so potrdile tudi priče U. K., H. K. in V. C., priči R. L. in V. M. pa sta opisali način posipanja cest, ki prav tako omogoča, da se na javnih prometnih (pohodnih) površinah nabira odvečna količina peska. Ob posipavanju cest pesek namreč pade tudi na pločnike oziroma otoke, v času nezgode (7.3.2005) se je zimska sezona, ki traja od 15. novembra do 15. marca, že iztekala, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je zavarovanec tožene stranke pesek le dosipaval, ne da bi ga čistil, količina peska pa se na pohodnih površinah nedvomno ne izrabi tako hitro kot na voznih površinah, zato je pravilen in življenjsko logičen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila večja količina peska na otoku vzrok tožničinega zdrsa. Zatrjevanja zavarovanca tožene stranke, da se pesek nikoli ne čisti pred zaključkom zimske sezone ne izključujejo njegove odgovornosti, saj je jasno, da se je pesek vsako leto čistil po koncu zimske sezone, to je po 15. marcu oz. kasneje glede na obstoječe vremenske razmere. V kolikor količina nasutega peska že v času zimske sezone presega običajno mero, lahko ogroža pešce na javnih prometnih površinah, kar posledično lahko pripelje tudi do nastanka škode. V obravnavani zadevi tako zavarovanec tožene stranke ni ravnal skladno z določbami koncesijske pogodbe in zakonsko dolžnostjo, ki mu nalaga zagotavljanje prometne varnosti na javnih prometnih površinah, prav tako pa ni ravnal v skladu z 2. odst. 6. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). V koncesijski pogodbi Reg. št. 2745/01 dolžnost čiščenja peska ni izrecno zapisana (prav tako ni izrecno zapisana dolžnost peskanja cestišča), je pa kot že rečeno, izrecno zapisana dolžnost vzdrževanja varnih javnih prometnih (med drugim tudi dolžnost takojšnje izvedbe del, ki preprečijo škodo ali nevarnost ter izvedba tistih del, od katerih je odvisna varnost cestnega prometa). Glede na vse obrazloženo zavarovanec tožene stranke ni storil vsega, kar je bil v zvezi z opravljanjem gospodarske javne službe vzdrževanja občinskih cest in javnih prometnih površin dolžan storiti, tožničin padec (nastanek škode) je v vzročni zvezi z opustitvijo dolžne skrbnosti zavarovanca tožene stranke, zato je njegova odgovornost poleg splošnih določil o krivdni odgovornosti podana tudi na podlagi 163. čl. OZ, ki ureja odgovornost v zvezi z opravljanjem poslov splošnega pomena. Pritožba tožene stranke je tako v celoti neutemeljena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da je v obravnavani zadevi podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Ker objektivna odgovornost velja le za večje nevarnosti, ne pa za običajne nevarnosti, ki smo jim vsakodnevno izpostavljeni in ne pomenijo resne grožnje za življenje, zdravje in premoženje ljudi, se izkaže zaključek prvega sodišča, da v obravnavani zadevi ne gre za objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke, za materialnopravno pravilen. Hoja po tleh, na katerih je pesek predebelo nasipan ne pomeni hoje s povečano nevarnostjo, pri čemer se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na podane razloge sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane vmesne sodbe. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki tožeče stranke, da je tožena stranka tožnici v celoti odgovorna za nastalo škodo, se pa pritožbeno sodišče strinja, da je tožničin soprispevek k škodnemu dogodku v obravnavani zadevi manjši. Tožnica je bila v času škodnega dogodka primerno obuta, od udeležencev v prometu pa ni mogoče pričakovati, da bodo zaradi neurejenih javnih prometnih površin kršili cestnoprometne predpise. Tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnica otok (otok za pešce je dvignjena ali od cestišča kako drugače ločena urejena površina na cestišču, namenjena postanku pešcev, ki prečkajo cesto ali vstopajo v vozilo javnega potniškega prometa ali izstopajo iz njega) lahko obhodila, s tem pa bi se izognila padcu zaradi odvečnega peska. Kljub temu pritožbeno sodišče zaključuje, da zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati izključne odgovornosti za tožničino poškodbo, in sicer iz razlogov, ki jih je v izpodbijani vmesni sodbi podalo že prvostopenjsko sodišče. Tožnica je zaslišana kot pravdna stranka namreč izpovedala, da že 25 let hodi v službo po isti poti, zjutraj je na poti v službo prečkala isti prehod, večja količina peska na otoku pa se ni pojavila nenadoma, saj se je pesek tam nabiral celo zimsko sezono, ki se je v času škodnega dogodka iztekala. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi morala biti tožnica glede na vsa ugotovljena in pritožbeno neizpodbijana dejstva, pri prečkanju prehoda previdnejša. 171. člen OZ določa, da ima oškodovanec, ki je sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Tožnica tako pri prečkanju ceste ni hodila z zadostno mero skrbnosti (njen soprispevek k nastali škodi je torej nezadostna skrb za lastno varnost), saj je poznala razmere na javnih prometnih površinah na poti v službo, zato je pritožbeno sodišče glede na vse obrazloženo zaključilo, da je tožnica prispevala k nastanku škode v 20%.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe (5. alineja 358. čl. ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke in pritožbo tožene stranke v celoti kot neutemeljeni zavrnilo in v še izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP), ker pri tem tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

Na podlagi 164. čl. ZPP se odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo, s katero bo odločeno o višini tožbenega zahtevka.