Jedro

Ker je stvarna služnost pravica lastnika določenega - gospodujočega - zemljišča, ki je hkrati breme lastnika drugega - služnega - zemljišča, lahko služnost ustanovi oziroma pridobi le oseba, ki je v določenem razmerju glede stvari. Če je služnost ustanovljena s pogodbo, sta lahko pogodbenika takega razmerja praviloma le lastnika gospodujočega oziroma služečega zemljišča. Pri priposestvovanju kot načinu pridobitve služnostne pravice zaradi dvajsetletnega nemotenega izvrševanja upravičenosti, ki jih daje stvarna služnost, morajo biti glede subjektov (lastnikov prizadetih zemljišč) in objektov (gospodujočega oziroma služečega zemljišča) podane v bistvenem enake predpostavke, kot se terjajo glede teh elementov pri pogodbeni ustanovitvi služnostne pravice. To pomeni, da lahko služnostno pravico priposestvuje le imetnik nepremičnine, ki dejansko uporablja nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini služnostne pravice (tretji odstavek 70. člena ZTLR) oziroma tudi v primeru, kadar tako posest izvajajo zanj drugi iz naslova delovnega ali podobnega razmerja ali v gospodinjstvu (argumentum a contrario - 71. člen ZTLR).

Razširitev služnosti lahko pomeni že nesorazmerno povečanje števila voženj v primerjavi s tistimi, ki so se opravljale v priposestvovalni dobi. Prav tako pa pomenijo razširitev služnosti na novo vpeljane vožnje z osebnimi vozili za zadovoljevanje osebnih potreb. Take vožnje je mogoče oceniti za širjenje služnostne pravice, ki ni dovoljeno (prvi odstavek 50. člena). Sicer res ni mogoče omejevati služnostne pravice vožnje samo na določene vrste vozil, že zaradi razvojnih sprememb, pri čemer pa je odločilno, da obseg služnosti oziroma bremena služnega zemljišča ni povečan.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožencev zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna nerazdelno povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka 40.118,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.1999 dalje, v 15 dneh.

Obrazložitev

V sporu pravdnih strank, ki je še predmet revizijskega postopka, je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženca S. in F. S. dolžna opustiti vožnjo z osebnim avtomobilom za osebne potrebe preko parcel tožnikov na nepremičninah, vpisanih v vl. št... k.o..., brez dovoljenja tožnikov. Višji zahtevek tožnikov je zavrnilo in tožnikoma naložilo, da morata tožencema povrniti 87.195,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Na pritožbo tožencev je sodišče druge stopnje spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tudi tisti del tožbenega zahtevka tožnikov, ki mu je bilo ugodeno na prvi stopnji, pri čemer je spremenilo tudi odločbo o stroških postopka v nadaljnjo korist tožencev (na višino 157.275,00 SIT).

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo iz vseh razlogov 385. člena ZPP in predlagala, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Voženj ene obiskovalke na 14 dni v letu 1962, ni mogoče enačiti s sedanjimi vsakodnevnimi vožnjami tožencev, ki se izvajajo po letu 1984 in zato sporna služnost ni mogla biti priposestvovana. Pravna prednica tožnikov se razen glede prevozov drv, ozimnice in podobno, ni strinjala z vožnjami tožencev in zato je že leta 1984 sprožila spor pri poravnalnem svetu. Če bi ostalo pri sporni služnosti, potem bi bilo dvorišče tožnikov tako obremenjeno, da bi bilo zanju neuporabno (postalo bi v celoti pot). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi vožnja z osebnim avtomobilom pomenila neupravičeno širitev služnosti ter revizija zaključuje, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje nejasni, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno ter da ni mogoče enačiti hoje in občasne vožnje z nemoteno uporabo vseh vozil. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo, toženca pa na revizijo nista odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Pravdni stranki posedujeta sosednji nepremičnini. Med njima je spor o služnostni pravici vožnje z osebnimi vozili, ki jo toženca izvajata od leta 1984 dalje v korist svoje stavbne parcele št. 233/4 in 5 po stavbni parceli tožnikov št. 233/3, obe k.o... Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nista sporni pravici hoje in občasne vožnje za gospodarske in gospodinjske potrebe (kot so prevozi kurjave, gradbenega materiala in podobno), ker je taka služnostna pravica priposestvovana. Zato je tožbeni zahtevek na opustitev voženj za gospodarske in gospodinjske potrebe zavrnilo. Ni pa po njegovih ugotovitvah priposestvovana služnostna pravica voženj z osebnimi avtomobili za osebne prevoze (potrebe), ker se ta izvaja šele po letu 1984, ko sta toženca nepremičnino kupila. Pri tem je ocenilo, da občasne vožnje M., ki se je na 14 dni pripeljala na obisk k materi kot takratni lastnici gospodujočega zemljišča (pred letom 1984), niso pripeljale do nastanka oz. pridobitve sporne služnosti. Vsakodnevna uporaba osebnega avtomobila zaradi osebnih potreb tožencev bi glede na obstoječe stanje pomenila dodatno večje obremenjevanje nepremičnine, ki je pred hišo tožnikov tako ozka, da onemogoča tožnikoma parkiranje lastnega vozila ali odlaganje predmetov, če bi tam tekla pot. Na podlagi takih ugotovitev in zaključkov je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov v delu, s katerim sta terjala od tožencev, da opustita vožnje z osebnim avtomobilom za osebne potrebe preko njune nepremičnine.

Sodišče druge stopnje je na podlagi istih ugotovitev, a s poudarkom na občasnih vožnjah obiskovalke M. od leta 1962 dalje in upoštevanjem tehničnega razvoja prevoznih sredstev zaključilo, da je tudi služnostna pravica vožnje z osebnimi vozili priposestvovana ter je zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tudi ta del zahtevka (da morata toženca opustiti vožnje z osebnimi vozili za osebne potrebe).

Glede na gornji povzetek stanja je v revizijskem postopku sporna le pravna presoja pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje, ki se nanaša na izvrševanje služnostne pravice voženj z osebnimi vozili.

Stvarno služnost opredeljuje prvi odstavek 49. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Po tem določilu je stvarna služnost pravica lastnika kakšne nepremičnine, da izvršuje za njene potrebe določena dejanja na nepremičnini drugega lastnika.

Stvarna služnost je tako stvarna pravica na tuji stvari, zaradi katere je lastnik služne stvari dolžan, da glede svoje stvari nekaj trpi ali opusti, imetnik služnostne pravice pa je upravičen, da tujo stvar v določenem obsegu rabi ali uživa. Služnosti so tako odraz urejanja sosedskih razmerij, ker je njihov namen, da se upravičencu omogoči (lažje in boljše) izkoriščanje njegove nepremičnine. Služnost se drži stvari oziroma zemljišča, v prid katerega je ustanovljena. Zato s pridobitvijo gospodujočega zemljišča pridobi novi lastnik tudi služnostno pravico v prid te nepremičnine (prodajalec gospodujočega zemljišča si zgolj z njim zvezane služnostne pravice ne more pridržati, kar pomeni, da služnosti same zase niso prenosljive niti jih ni mogoče pridobiti brez razmerja do stvari). Stvarna služnost se pridobi med drugim z vpisom služnosti v zemljiški knjigi, kadar je ustanovljena s pravnim poslom (51. in 52. člen ZTLR), ali pa s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval (prvi odstavek 54. člena ZTLR). Stvarno služnost pa je potrebno po določilu prvega odstavka 50. člena ZTLR izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (kar pomeni prepoved samovoljnega širjenja obsega služnostne pravice).

Zgoraj navedena zakonita določila in nekatera stališča sodne prakse ter razlage omogočajo med drugim naslednje zaključke: ker je stvarna služnost pravica lastnika določenega - gospodujočega - zemljišča, ki je hkrati breme lastnika drugega - služnega - zemljišča, lahko služnost ustanovi oziroma pridobi le oseba, ki je v določenem razmerju glede stvari. Če je služnost ustanovljena s pogodbo, sta lahko pogodbenika takega razmerja praviloma le lastnika gospodujočega oziroma služečega zemljišča. Pri priposestvovanju kot načinu pridobitve služnostne pravice zaradi dvajsetletnega nemotenega izvrševanja upravičenosti, ki jih daje stvarna služnost, morajo biti glede subjektov (lastnikov prizadetih zemljišč) in objektov (gospodujočega oziroma služečega zemljišča) podane v bistvenem enake predpostavke, kot se terjajo glede teh elementov pri pogodbeni ustanovitvi služnostne pravice. To pomeni, da lahko služnostno pravico priposestvuje le imetnik nepremičnine, ki dejansko uporablja nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini služnostne pravice (tretji odstavek 70. člena ZTLR) oziroma tudi v primeru, kadar tako posest izvajajo zanj drugi iz naslova delovnega ali podobnega razmerja ali v gospodinjstvu (argumentum a contrario - 71. člen ZTLR).

Ker je bilo ugotovljeno, da prednica tožencev ni imela osebnega vozila, glede M., ki se je na obiske k njej le občasno pripeljala z osebnim vozilom, pa se ni zatrjevalo, da bi bila v delovnem ali podobnem razmerju ali v gospodinjstvu z njo, po presoji revizijskega sodišča take ugotovitve ne utemeljujejo sklepa, da je lastninska prednica tožencev izvrševala posest sporne stvarne služnosti, to je vožnje z osebnimi avtomobili za osebne potrebe. Dobe posesti prednice tožencev zato ni mogoče šteti kot čas izvrševanja služnosti.

Priposestvovanje sporne služnostne pravice bi se tako moglo začeti šele leta 1984, ko sta toženca po ugotovitvah nižjih sodišč kupila gospodujoče zemljišče in začela nanj prihajati z osebnim vozilom. Od tedaj pa do sprožitve tega spora (1995) še ni poteklo z zakonom predpisanih 20 let. Zato toženca po pravilnih zaključkih sodišča prve stopnje sporne služnosti (vožnje z osebnimi vozili za osebne potrebe) nista mogla pridobiti niti s priposestvovanjem ter je drugačno stališče sodišča druge stopnje pravno zmotno.

Revizijsko sodišče se strinja tudi z nadaljnjimi zaključki sodišča prve stopnje, da bi v tem primeru pomenile vožnje z osebnimi vozili za osebne potrebe nedopustno razširitev obstoječe služnostne pravice (z občasnimi prevozi za gospodarske in gospodinjske potrebe). Namreč razširitev služnosti lahko pomeni že nesorazmerno povečanje števila voženj v primerjavi s tistimi, ki so se opravljale v priposestvovalni dobi. Prav tako pa pomenijo razširitev služnosti na novo vpeljane vožnje z osebnimi vozili za zadovoljevanje osebnih potreb. Take vožnje je mogoče oceniti za širjenje služnostne pravice, ki ni dovoljeno (prvi odstavek 50. člena). Sicer res ni mogoče omejevati služnostne pravice vožnje samo na določene vrste vozil, že zaradi razvojnih sprememb, pri čemer pa je odločilno, da obseg služnosti oziroma bremena služnega zemljišča ni povečan.

Ker toženca služnostne pravice vožnje z osebnimi vozili za osebne potrebe nista priposestvovala, v okviru priposestvovane služnosti pa nimata upravičenja do izvrševanja voženj z osebnimi vozili za osebne potrebe, toženca s takimi vožnjami nedovoljeno posegata v lastninsko pravico tožnikov. Tožbeni zahtevek tožnikov, da morata toženca opustiti vožnje z osebnimi avtomobili za osebne potrebe preko njune nepremičnine, je zato utemeljen v določbah 42. člena ZTLR kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. To pomeni, da drugačna pravna presoja sodišča druge stopnje ni pravilna. V skladu s takimi zaključki je revizijsko sodišče ugodilo reviziji tožnikov in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je zavrnilo pritožbo tožencev ter v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ta odločitev temelji na prvem odstavku 395. člena ZPP.

Ker sta tožnika uspela z revizijo, morata toženca njima povrniti stroške revizijskega postopka, ki jih predstavljata nagrada za sestavo revizije (27.968,00 SIT) in sodna taksa (12.150,00 SIT), skupaj 40.118,00 SIT. Ta odločitev temelji na prvem odstavku 166. in 154. člena ZPP.