Jedro

Nepravilen je pritožbeni očitek, da bi morala biti navedena ocena ogroženosti podlaga za podaljšanje ukrepov. Zgolj ocena ogroženosti še ne predstavlja podlage za podaljšanje ukrepov. Ocena ogroženosti je namreč dokument, ki se pripravlja za odraslo žrtev in skupaj z njo, na podlagi njenih doživljanj in videnja situacije. Po ZPND je delo CSD usmerjeno v zaščito in pomoč žrtvi družinskega nasilja. Za uspešno načrtovanje pomoči pa je treba oceniti, kakšna je stopnja ogroženosti žrtve nasilja. Ta ocena se pripravi na podlagi strokovnih smernic in strokovnih izhodišč za delo CSD. Ocena ogroženosti, ki jo poda CSD zato temelji na žrtvinem subjektivnem dojemanju realnosti in njenem občutku ogroženosti in ne gre za povzetek dejanskih in preverjenih dogodkov s konkretnimi dokazi in dejstvi. Ocena ogroženosti zato glede na navedeno ne more predstavljati dokaz za verjetno izkazanost podlage za podaljšanje ukrepov sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom V N 137/2020 z dne 6. 2. 2020 sklenilo, da je nasprotni udeleženec v roku 24 ur od prejema sklepa dolžan prepustiti predlagateljici v izključno rabo stanovanje na naslovu ..., L., ki je v solasti udeležencev in sicer za obdobje šestih mesecev in opustiti vsa dejanja, ki bi predlagateljici utegnila otežiti ali ovirati izključno rabo stanovanja. Hkrati je odločilo, da se nasprotnemu udeležencu prepoveduje vstopiti v stanovanje in na vrt na omenjenem naslovu; se stanovanju približati na razdaljo, ki ne sme biti krajša od 200 metrov; se zadrževati in približevati kraju zaposlitve predlagateljice na razdalji manjši od 200 metrov; na kakršenkoli način navezovati stike s predlagateljico, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in tudi preko tretjih oseb in vzpostaviti vsakršno srečanje z žrtvijo. Odločilo je še, da se bo nasprotnemu udeležencu izrekla denarna kazen v višini 500,00 EUR v primeru kršitve omenjenih prepovedi. Predlagateljica je pred iztekom šestmesečnega roka predlagala njegovo podaljšanje. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče njen predlog zavrnilo.

2. Predlagateljica je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja, kot navaja, vse dopustne pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu predlogu za podaljšanje izrečenih ukrepov ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da nasprotni udeleženec naj ne bi prekršil prepovedi iz sklepa o določitvi ukrepov. Ta sklep vsebuje tudi prepoved navezovanja stikov s predlagateljico preko tretjih oseb. Ta prepoved je bila kršena s telefonskim klicem ženske, ki je predlagateljici rekla, da gresta na kavo, da bosta skupaj razdelili premoženje. Izpodbijani sklep je obremenjen z bistveno kršitvijo, ko sodišče na eni strani ugotavlja, da je s predlagateljico kontaktirala ženska glede delitve skupnega premoženja z nasprotnim udeležencem, hkrati pa zaključuje, da nasprotni udeleženec naj ne bi prekršil izrečenih ukrepov. Opozarja, da Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) ne določa pogojev za podaljšanje ukrepov, skladno s sodno prakso pa so ti pogoji enaki kot pogoji za njihov izrek. Namen podaljšanja ukrepov je preprečitev ponovitve nasilnih dejanj in je zato podaljšanje na mestu, če se v času, odkar so bili ukrepi izrečeni, ni spremenilo nič bistvenega, kar bi žrtvi zagotavljalo, da do nasilja nasprotnega udeleženca ne bi prihajalo. Pri tem se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1383/2019. Ne zakon ne sodna praksa podaljšanje ukrepov ne pogojujeta s predpostavko ponovnega nasilja s strani povzročitelja ali kršitelja že izrečenih prepovedi. Napačno je stališče, da je ukrepe mogoče podaljšati izključno ob predpostavki novega dodatnega, še intenzivnejšega nasilja s strani povzročitelja. V skladu z omenjeno sodno prakso bi se sodišče moralo ukvarjati z vprašanjem, ali se je v času od izreka ukrepov spremenilo kaj bistvenega, kar bi žrtvi zagotavljalo, da povzročitelj nasilja ne bo več izvajal. Predlagateljica je še vedno v strahu za svoje življenje in zdravje ter se boji ponovnega nasilnega ravnanja nasprotnega udeleženca. Nasprotni udeleženec je po izreku sklepa o prepovedi približevanja nad predlagateljica izvajal nadaljnje ekonomsko in psihično nasilje, saj je nanjo naslovil obvestilo o nameravani prodaji svojega deleža na stanovanjski hiši. Opozarja na mnenje Centra za socialno delo ... (CSD) z dne 26. 5. 2020, v katerem je podal oceno visoke ogroženosti predlagateljice s strani nasprotnega udeleženca. Sodišče ni pojasnilo, kako je navedeno mnenje vrednotilo, se z njim seznanilo ali ga prezrlo. Sodišče bi moralo ugotovljeno oceno visoke ogroženosti upoštevati in ugoditi njenemu predlogu za podaljšanje ukrepov. Opozarja na sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2259/2017, v katerem se je ukvarjalo s situacijo, ki je bila v bistvenem podobna obravnavani in zaključilo, da je podaljšanje ukrepov po ZPND utemeljeno.

3. Nasprotni udeleženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilno je materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča, po katerem morajo biti za podaljšanje ukrepov sodišča zaradi nasilnih dejanj po 19. členu ZPND podani enaki razlogi kot za njihov izrek, torej povzročanje nasilja s telesno poškodbo žrtve ali prizadejanjem škode na njenem zdravju ali drugačen protipraven poseg v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice1. Treba je torej izkazati, da že izrečeni ukrepi bodisi niso zalegli ali pa da je izkazana resna verjetnost, da se bo takšno nasilje ponovilo ali nastalo v prihodnosti. Ker izrek omenjenih ukrepov pomeni poseg v ustavno varovani položaj nasprotnega udeleženca, mora biti potreba za zaščito žrtve nasilja znatna in konkretna.

6. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 6. 2. 2020 izreklo ukrepe, navedene v 1. točki obrazložitve tega sklepa, po zaključku, da je nasprotni udeleženec predlagateljico telesno poškodoval. Ukrepe je izreklo za čas šestih mesecev potem, ko je presodilo, da gre za obdobje, v katerem se bo odnos nasprotnega udeleženca do predlagateljice umiril do takšne mere, da v prihodnje ne bo prihajalo do enakih nasilnih ravnanj. Hkrati je zavrnilo predlagateljičin predlog, da se ukrepi izrečejo za obdobje 12-tih mesecev in jo podučilo, da ima skladno z določili ZPND možnost predlaganje izrečenih ukrepov, če bodo za to obstajali utemeljeni razlogi2. Predlagateljica se zoper takšno odločitev pritožila.

7. Predlagateljica razlogov za podaljšanje ukrepov v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjevala. Na naroku z dne 17. 6. 2020 je navedla, da predlaga podaljšanje prepovedi približevanja glede na mnenje CSD. Ta je v mnenju z dne 26. 5. 2020 (tri mesece in pol po izreku ukrepov) navedel, da je glede na nasilno družinsko dinamiko v korist in zaščito predlagateljice podaljšanje prepovedi približevanja in prepustitev stanovanja. Hkrati je podal oceno predlagateljičine visoke ogroženosti.

8. Nepravilen je pritožbeni očitek, da bi morala biti navedena ocena ogroženosti podlaga za podaljšanje ukrepov. Zgolj ocena ogroženosti še ne predstavlja podlage za podaljšanje ukrepov. Ocena ogroženosti je namreč dokument, ki se pripravlja za odraslo žrtev in skupaj z njo, na podlagi njenih doživljanj in videnja situacije. Po ZPND je delo CSD usmerjeno v zaščito in pomoč žrtvi družinskega nasilja. Za uspešno načrtovanje pomoči pa je treba oceniti, kakšna je stopnja ogroženosti žrtve nasilja. Ta ocena se pripravi na podlagi strokovnih smernic in strokovnih izhodišč za delo CSD3. Ocena ogroženosti, ki jo poda CSD zato temelji na žrtvinem subjektivnem dojemanju realnosti in njenem občutku ogroženosti in ne gre za povzetek dejanskih in preverjenih dogodkov s konkretnimi dokazi in dejstvi4. Ocena ogroženosti zato glede na navedeno ne more predstavljati dokaz za verjetno izkazanost podlage za podaljšanje ukrepov sodišča. 9. Podlago za podaljšanje ukrepov ne predstavljajo niti predlagateljičine navedbe, ki jih je izpostavila v svoji izpovedi na omenjenem naroku. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da morebiten klic predlagateljice po tretji osebi, da se dobita na kavi in pogovorita glede razdelitve premoženja z nasprotnim udeležencem, ne izkazuje nasilja nasprotnega udeleženca nad predlagateljico. Nasprotni udeleženec je zanikal, da bi bil udeležen pri takšnem klicu, poleg tega pa tudi ne gre za takšno ravnanje, ki bi pogojevalo potrebo za zaščito žrtve. Prav tako tudi morebitnega predloga nasprotnega udeleženca v zvezi z delitvijo premoženja oziroma glede prodaje nepremičnine ni mogoče opredeliti kot nasilno dejanje, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Poleg tega pa naj bi takšen predlog, kot izhaja iz predlagateljičinih navedb v prvostopenjskem postopku, nasprotni udeleženec podal že v januarju 2020 oziroma pred izrekom ukrepov.

10. Predlagateljica se tudi nepravilno sklicuje na neupoštevanje sodne prakse, ki izhaja iz odločb IV Cp 1383/2019 in IV Cp 2259/2017 Višjega sodišča v Ljubljani. V obeh odločbah je bilo materialnopravno izhodišče sodne presoje stališče, da so pogoji za podaljšanje ukrepov enaki kot pogoji za njihov izrek. Hkrati pa iz dejanskega stanja, ki je bilo podlaga odločitve v obeh zadevah, izhaja resna verjetnost, da bi brez podaljšanja ukrepov prišlo do družinskega nasilja tudi v prihodnosti. V obravnavani zadevi pa predlagateljica takšne verjetnosti ni izkazala. Nasprotni udeleženec se je izselil iz stanovanja, ki ga ima v solasti s predlagateljico, s predlagateljico ne išče nikakršnega kontakta, niti ni izkazana nobena okoliščina, ki bi kazala na verjetnost družinskega nasilja v prihodnosti.

11. Izpodbijana odločitev je pravilna, pritožba zoper njo pa neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku).

12. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi osmega odstavka 22.a člena ZPND, ki določa, da sodišče v postopkih po ZPND o stroških postopka odloča po prostem preudarku. Predlagateljica s pritožbo ni uspela, strošek odgovora na pritožbo pa glede na navedbe v njem ni mogoče šteti za potreben strošek postopka.

1 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 338/2017. 2 Točka 14. obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje V N 137/2020 z dne 6. 2. 2020. 3 Strokovne smernice in strokovna izhodišča so bila objavljena v biltenu Kaljenje, december 2010, letnik V, št. 10. 4 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 870/2020.