Jedro

Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi moral tožnik zaradi predloženih evidenc tedenskega počitka povsem natančno navesti dela in naloge, ki jih je opravljal posamezne dni, ki so v evidenci označeni kot prosti. Takšna zahteva je pretirana, saj se nanaša na daljše obdobje, pri tem pa je pomembno, da iz navedb toženke o evidencah tedenskega počitka, ki so bile podkrepljene z listinsko dokumentacijo ter iz kasneje izvedenih dokazov, ni izhajalo, da bi evidentiranje v celoti odgovarjalo zadolžitvam vojakov oziroma naloženim nalogam.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova odškodnine zaradi neomogočenega tedenskega počitka plača 3.595,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2017 dalje do plačila, vse v roku 8 dni od vročitve sodbe (I. točka izreka) ter povrne stroške postopka v znesku 1.234,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in mu naloži v plačilo stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje oziroma podredno, da sodbo sodišča razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage in dokaznih predlogov, kaj konkretno je delal na posamezni dan, ki je označen kot prost dan. Sodišče prve stopnje ni uporabilo določb 285. člena ZPP, ki sodišču nalaga, da pred in med obravnavo poskrbi, da se navedejo vsa odločilna dejstva, ter ponudijo ustrezni dokazi, ki se nanašajo na navedbe strank. Zato bi moralo v zvezi s tem izvesti materialno procesno vodstvo ter najprej ugotoviti naravo tožbenega zahtevka tožnika in če tožnik zahteva odškodnino za opravljeno delo, ga tudi pozvati na konkretizacijo tožbenih trditev, kaj in koliko časa je opravljal delo na dan, ko je imel tedenski počitek. Sodišče ni uporabilo določbe 8. člena ZPP, saj se je oprlo le na izpoved tožnika in prič. Sodišče ni dokazno ocenilo predloženih listinskih dokazov, z izjemo evidenc, ki jim sodišče ni sledilo, saj naj bi bile v nasprotju s skladnimi izpovedbami prič. Sodišče je tudi napačno interpretiralo pisno izjavo A. A., in sicer, da evidence izražajo dejansko stanje ter da varnostna situacija na Kosovem v tem času ni zahtevala povečanja angažiranosti, nanašajo tudi na tožnika. V zvezi z evidencami tožena stranka poudarja, da so evidence počitka bile formalna oblika beleženja prostih dni na vseh misijah. Sodišče prve stopnje pri dokazni oceni izpovedi prič ni upoštevalo, da so vse priče vojaki z vloženimi tožbami v istovrstnih zadevah in da imajo osebni interes za izid pravde. Niti tožnik, niti nobena priča niso izpovedali, da jim je bilo delo na dneve, za katere je tožena stranka predložila pisna dokazila, da jim je bil zagotovljen dan tedenskega počitka, odrejeno z ukazom. Če bi sodišče dokazno ocenilo vse predložene listine tožene stranke, bi iz izjave poveljnika kontingenta B. B. razbralo tudi, da ni dal ukaza, da je treba evidenco tedenskega počitka podpisati, ampak da je potrebno pripadnikom tedenski počitek zagotoviti. Intenziteta misije ni bila takšna, da bi zahtevala poglobljene priprave na dan počitka. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo, da pri tedenskem počitku ne gre za enovito pravico. Za presojo glede zagotavljanja počitka je odločilno vprašanje, katere zadolžitve je imel tožnik in kaj konkretno je počel ob dnevih, ko naj bi imel po evidencah prosto. Če bi sodišče dokazno ocenilo celotno izjavo priče A. A., ki je opisal in pojasnil način in vsebino delovanja C. skupine, bi lahko prišlo do logičnega zaključka, da pisanje poročil v nedeljo nima nobenega smisla za delo te skupine. Za utemeljenost tožbenega zahtevka pa je bistveno, ali je bila delovna naloga tožniku odrejena in jo je moral opraviti prav na dan, ko je imel prosto. A. A. je v pisni izjavi navedel, da varnostna situacija v navedenem času na Kosovu ni zahtevala povečanja angažiranosti posameznikov in enot KFOR-ja. Iz navedenega izhaja, da tožniku naloge na nedeljo niso bile odrejene. Sodišče je sicer pravilno zaključilo, da se obveščevalna dejavnost v času počitka ne more prekiniti, pa vendar tožena stranka zgolj poudarja, da intenziteta na misiji ni bila taka, ki bi zahtevala poglobljene priprave tudi na dan počitka. Zgolj informiranje oziroma neformalno podajanja zadolžitev za naslednji dan, kot sta to počela po izpovedbah vseh zaslišanih prič, D. D. in tožnik pomeni del vojaške rutine in ne pomeni kršitve pravic do tedenskega počitka (tako tudi sodba VDSS Pdp 201/2020). Zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče posledično napačno uporabilo materialno pravo, ki ga je povzelo v sodbi in ni upoštevalo, da pri tedenskem počitku ne gre za enovito pravico (tako se je že izreklo VDSS v sodbah Pdp 568/2020, Pdp 496/2022 in Pdp 201/2020). Vrhovno sodišče RS pa je v sklepu VIII Ips 8/2021 z dne 28. 6. 2022 sprejelo stališče, da ne gre za kršitev enovite pravice in da ni bistvena samo pravica do počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji - ZPP) v mejah pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, ter na tako ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

5. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik z ukazom dne 17. 10. 2014 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja RS in SV v Mirovnih silah "JOINT ENTERPRISE – KFOR Kosovo pod poveljstvom NATA za obdobje 31. 10. 2014 do 29. 4. 2015. Tožnik zahteva plačilo odškodnine, ker mu tožena stranka ni omogočila koriščenje tedenskega počitka na mednarodni misiji (2. odstavek 97.f člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 in naslednji - ZObr). V zvezi s trditveno podlago zahtevka za plačilo odškodnine, je tožnik v tožbi ustrezno opredelil, kaj je delal od ponedeljka do sobote in kaj ob nedeljah, zato so neutemeljene pritožbene trditve o pomanjkljivi trditveni podlagi tožnika. Dejstvo, da je tožnik navedel, katera opravila je opravil vsako nedeljo, ne da bi jih še posebej datumsko opredelil za vsako od 23 nedelj, ne pomeni, da so trditve tožnika pomanjkljive oziroma premalo podrobne. Glede na naravo dela v C., po dodatnih vsebinskih podrobnosti delovnih nalog, tožnik zaradi varovanja tajnih podatkov niti ni smel navesti. Nenazadnje tudi iz izjave A. A. izhaja, da je organizacija in delo te skupine varovana v skladu z Zakonom o tajnih podatkih. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da bi moral tožnik zaradi predloženih evidenc tedenskega počitka povsem natančno navesti dela in naloge, ki jih je opravljal posamezne dni, ki so v evidenci označeni kot prosti. Takšna zahteva je pretirana, saj se nanaša na daljše obdobje, pri tem pa je pomembno, da iz navedb toženke o evidencah tedenskega počitka, ki so bile podkrepljene z listinsko dokumentacijo ter iz kasneje izvedenih dokazov, ni izhajalo, da bi evidentiranje v celoti odgovarjalo zadolžitvam vojakov oziroma naloženim nalogam.

6. Res je, da so evidence uraden dokument in formalna oblika beleženja prostih dni na vseh misijah, vendar to po presoji pritožbenega sodišča še ne pomeni, da v sodnem postopku ni mogoče dokazati, da njihova vsebina ni resnična. A. A. je v pisni izjavi res trdil, da naj bi evidence odražale dejansko stanje in da varnostna situacija na misiji ni zahtevala povečane angažiranosti posameznikov, vendar je to zgolj splošna izjava, ki niti ni bila podana za tožnika, temveč za tožnico v drugem individualnem delovnem sporu (Pdp 118/2022). Iz izvedenega dokaznega postopka pa tudi ne izhaja, da bi bil A. A. tožniku nadrejen v smislu, da bi mu bilo sploh poznano tožnikovo dejansko delo in koriščenje tedenskega počitka. Kot je namreč poudaril v svoji pisni izjavi, ni neposredno odrejal dela C. skupini, temveč je bila organizacija dela v pristojnosti vodje te skupine, ki ji je delo odrejal vodja E. (časnik romunske vojske).

7. Neutemeljena je pritožbena navedba o pomanjkljivi in neobrazloženi dokazni oceni. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je kršena le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitična sintetična, ne pa tudi če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje se da ugotoviti, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna dejstva, na podlagi katerih je oblikovalo tudi pravilne dokazne zaključke, zato pritožbeni očitek ni utemeljen. S tem v zvezi pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pomanjkljivo obrazložena, saj je sodišče natančno obrazložilo, zakaj šteje, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

8. V zvezi s pritožbenim očitkom, da razen evidenc o prostih dneh sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo listin, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba niti ne konkretizira, katere od teh listin naj bi narekovale drugačno presojo odločilnih dejstev. Ker je toženka zlasti s sklicevanjem na tožnikov podpis evidenc trdila, da mu je zagotovila tedenski počitek, je prvostopenjsko sodišče presojalo njihovo verodostojnost in verodostojnost tedenskih načrtov dela s seznami prostih dni. Pravilno jih je dokazno ocenilo kot neverodostojne, saj so v svojih izpovedih tožnik ter priči F. F. in D. D. prepričljivo izpovedali, da so evidence kljub temu, da ne izkazujejo dejanskega stanja, zaradi izdanega ukaza poveljstva, podpisovali vsi pripadniki, zavrnitev podpisa pa bi lahko pomenila odhod z misije. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da načrtovana prosta nedelja v tedenskih načrtih dela in podpisi tožnika v evidencah ne dokazujejo, da je bil tedenski počitek pripadniku ob nedeljah tudi omogočen.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpoved tožnika o tem, kaj je obsegalo njegovo vsakodnevno delo od ponedeljka do sobote in kaj ob nedeljah, ko je opravljal delo v delovnih prostorih v posebni dislocirani enoti znotraj baze (priprava okvirnega plana dela in aktivnosti za prihajajoč teden, ki ga je bilo treba poslati v odobritev nadrejenemu romunskemu poveljniku, ažuriranje tedenskih poročil in priprava poročila o sestankih z viri, ki so bili opravljeni v petek in soboto ter zvečer prispelih informacij znotraj posebnega varnostnega območja ter zbiranje podatkov s strani odprtih virov). Tožnik je izpovedal, da glede na naravo dela, tuji vojaški pripadniki, vključno z romunskim poveljstvom, niso poznali tedenskega počitka, saj so delali 7 dni v tednu, 24 ur na dan, enaka delovna vnema pa se je pričakovala tudi od pripadnikov C. skupine. Da je tožnik na dan, ki naj bi bil predviden za počitek, moral opravljati konkretne delovne naloge v zvezi z zadolžitvami C. skupine, je potrdil tudi D. D., ki je kot vodja C. para bil tožnikov nadrejeni poveljnik ter F. F., poveljnik C. skupine in neposredno nadrejen preostali trojici slovenskih operaterjev. Upoštevajoč njihove izpovedi o tem, da so evidence podpisovali le zato, ker je toženka tako zahtevala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da evidence ne odražajo dejanskega stanja in da tožniku predvideni nedeljski tedenski počitek ni bil zagotovljen.

10. Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče ne bi smelo pokloniti vere pričam D. D. in F. F., ker imata prav tako vloženi tožbi zoper toženo stranko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zgolj zato, ker sta izkoristila ustavno pravico do sodnega varstva, prič ni mogoče označiti za neverodostojne, sicer pa je morebitno krivo pričanje (ki ga tožena stranka niti ne zatrjuje) kaznivo dejanje. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj jima verjame, saj je glede odločilnih dejstev izrecno in pravilno ugotovilo, da so bile izpovedi tožnika in prič skladne.

11. Na pravilnost izpodbijane odločitve pa ne vpliva pritožbeno zatrjevanje, da tožnik in priče niso izpovedale, da jim je bilo delo na dneve tedenskega počitka odrejeno z ukazom. Iz dokaznega postopka izhaja, da sta bili dvočlanski enoti, ki sta delovali v okviru C. skupine, glede vsebine dela podrejeni romunskemu poveljniku. Iz izpovedi vodje te skupine F. F. izhaja, da so člani skupine opravljali delo na podlagi ukazov in usmeritev romunskega poveljnika ter da narava in intenziteta obveščevalnega dela ne omogoča prostih dni, saj so bili 24 ur v tednu vpeti v delo in so morali biti vselej na razpolago romunskemu poveljstvu. Glede na vojaško hierarhijo pa se izvršitve ukaza ni smelo odkloniti. Ne drži, da je tožnik ob nedeljah opravljal delo samoiniciativno in da mu ga ni nihče odredil. Ugotovitvi, da se obveščevalna dejavnost v času počitka ni mogla prekiniti, tožena stranka v pritožbi celo pritrjuje. Ker je bila skupina C. glede odrejanja in vsebine dela podrejena le romunskemu poveljniku, kar je potrdil tudi B. B., ki mu je bila skupina po nacionalni liniji podrejena, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da tožena stranka (slovensko poveljstvo) ni zahtevala od tožnika opravljanje dela ob nedeljah.

12. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na izjavo A. A. o načinu in vsebini delovanja skupine C. in izjavo, da intenziteta na misiji ni bila takšna, da bi zahtevala poglobljene priprave tudi na dan počitka. A. A. skupini C. ni odrejal dela, prav tako tožniku ni bil nadrejen v smislu, da bi mu sploh bilo poznano tožnikovo dejansko delo in koriščenje tedenskega počitka, zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na njegovo pisno izjavo, v kateri je zapisal, da intenziteta na misiji ni bila takšna, da bi zahtevala poglobljene priprave tudi na dan počitka.

13. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da bi tožnik lahko pisal dokumente na kak drug dan (v trditvah je toženka zatrjevala sobota), vendar pa kot že navedeno niti ni bilo v pristojnosti tožene stranke, da tožniku daje navodila glede organizacije dela. Iz izpovedi tožnika in prič izhaja, da je bil čas od ponedeljka do sobote namenjen delu na terenu, zato je razumljivo, da je na nedeljo, ko je bil tožnik v bazi, dopolnil in uredil dokumente, ki so bili napisani med tednom, pripravil tedensko poročil, natančen tedenski načrt o delu v prihodnjih dneh, pridobival informacije o človeški veri itd. Ob upoštevanju vseh nalog, za katere iz izpodbijane sodbe izhaja, da jih je tožnik opravljal ob nedeljah, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku tedenski počitek ni bil omogočen.

14. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo odškodnine (140. člen Zakona o javnih uslužbencih; Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji – ZJU). Neutemeljena sta pritožbena očitka, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo narave tožbenega zahtevka ter da je uporabilo napačno metodologijo izračuna višine denarne odškodnine, saj je sodišče prve stopnje skladno z ustaljeno metodologijo pravilno upoštevalo, da je znesek mesečne plače določen za povprečje 174 ur mesečno. Pavšalno pritožbeno zatrjevanje, da je bilo tožniku glede na ugotovljene zadolžitve določeno število ur tedenskega počitka vsak teden vendarle zagotovljeno (češ da je bil ob nedeljah z nalogami obremenjen največ 6 ur dnevno), pa je nedopustna pritožbena novota. Toženka to prvič navaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da brez svoje krivde tega ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (1. odstavek 337. člena ZPP).

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške postopka.