Jedro

Sodba sodišča prve stopnje trditve o prejemkih drugega tožnika na enem mestu šteje za nerelevantne, na drugem pa za relevantne. Zato je protislovna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, odločitvi pod I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe se razveljavita in se zadeva v tem razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo izdajo in izdelavo sodbe.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod I. točko izreka zavrnilo tožbeni zahtevek iz tožbe, pod II. točko izreka pa iz nasprotne tožbe. Pod III. točko je tožeči stranki (v nadaljevanju tožnikoma) naložilo, da toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) povrne pravdne stroške.

2. Tožnika s pravočasno pritožbo izpodbijata zavrnitev tožbenega zahtevka, s katerim od toženca zahtevata plačilo 350.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi ter odločitev o stroških, torej odločitvi pod I. in III. točko sodbenega izreka. Uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve v novo sojenje pred novim sodnikom. Priglašata pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnika v pritožbi uveljavljata kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpostavljata, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do navedb glede premoženjskega stanja drugega tožnika, podanih v tretjem sojenju v vlogah z dne 11. 1. 2018 ter 2. 7. 2018. Trdita, da sta s temi navedbami zgolj substancirala že stavljene trditve. Menita, da so bile zato navedbe ter dokazni predlogi iz teh vlog, napačno označeni kot prepozni, ter da jima tudi zaradi neizvedbe dokaznih predlogov ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

6. Pritožba napačno trdi, da je sodišče prve stopnje navedbe, ki so bile podane v tretjem sojenju, štelo za prepozne. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje kot prepozne zavrnilo v tretjem sojenju stavljene dokazne predloge z vpogledom v listine od A85 do A234 glede dokazovanja, da sta tožnika denar imela (pod 16. točko obrazložitve). Glede pritožbeno izpostavljenih navedb pa je utemeljilo (pod 13. točko obrazložitve), da sta pravdni stranki v tretjem sojenju zgolj ponavljali navedbe iz dotedanjih vlog, ter da bo tiste navedbe, ki so relevantne za odločitev, povzelo v sklopu dokazne ocene. Okoliščina, da kasneje v sklopu dokazne ocene ni povzelo navedb glede prejemkov drugega tožnika, podanih v tretjem sojenju, napotuje na sklep, da teh navedb ni štelo za relevantne, torej za prepozne kot to trdi pritožba.

7. Ob presoji pritožbene navedbe, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do (substanciranih) trditev o prejemkih drugega tožnika o razpolaganju s 199.000,00 EUR, kolikor je prejel že od prodaje nepremičnin, pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje navedbe o prejemkih drugega tožnika štelo za relevantne. Pod 30. točko obrazložitve je namreč utemeljeno, da drugi tožnik za svojo pavšalno trditev, da je denar imel, ni predložil nobenega konkretnega dokaza.

8. Sodba sodišča prve stopnje tako trditve o prejemkih drugega tožnika na enem mestu šteje za nerelevantne, na drugem pa za relevantne. Zato je protislovna. Zaradi te pomanjkljivosti je ni moč preizkusiti. Pravno relevantnih okoliščin za presojo, ali bi moralo biti na pritožbeno izpostavljene navedbe odgovorjeno1, namreč sodišče prve stopnje niti ni ugotavljalo. Ker dialog in polemika z razlogi sodbe, zakaj niso bile upoštevane navedbe o prejemkih drugega tožnika, ki sta jih tožnika stavila v tretjem sojenju, ni mogoča v toliko, da bi bilo moč uresničiti pravico do pritožbe, je podana uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Povedano še drugače. Zaradi protislovnosti sodbenih razlogov nadalje uveljavljanega pritožbenega očitka o kršitvi pravice do izjavljanja iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sploh ni mogoče preizkusiti.

9. Ugotovljeno procesno kršitev pritožbeno sodišče lahko odpravi z opravo obravnave (drugi odstavek 347. člena ZPP), vendar bi v tem primeru z obravnavanjem pred pritožbenim sodiščem strankam nastali nadaljnji stroški. Slednji ne bi nastali v primeru razveljavitve sodbe, saj bi prvostopno sodišče ugotovljeno pomanjkljivost lahko odpravilo z izdajo in izdelavo nove sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). V kolikor bi pritožbeno sodišče pomanjkljivost odpravljalo samo, bi se do narave, pravočasnosti in vsebine navedb o premoženjskem stanju drugega tožnika prvo izreklo. Zaradi obravnave in preizkusa navedb strank zgolj na eni stopnji sojenja, bi bila torej v takem primeru ustavna pravica strank do pritožbe omejena. Ustavne pravice pa se lahko omeji le, če za to obstaja ustavno upravičen razlog, torej korist varstva neke druge enako pomembne ustavne pravice.

10. V konkretni zadevi zaradi razveljavitve sodbe do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja niti ne more priti, saj postopek z opravo obravnave traja dalj časa kot postopek po koncu glavne obravnave2. Tudi s stališča stroškovnega vidika zaradi razveljavitve sodbe ne bo prišlo do kršitve pravice do sodnega varstva. Ker niti kakšna druga ustavna pravica ne upravičuje omejitve pravice do pritožbe, je bilo tako potrebno sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti ter zadevo v razveljavljenem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo izdajo in izdelavo sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). Preostalih postopkovnih dejanj pred izdajo sodne odločbe ni bilo potrebno razveljaviti, saj se kršitev nanaša zgolj na sodbo, ne pa tudi postopek pred njeno izdajo. Za odreditev predlagane oprave sojenja pred drugim sodnikom niso podane okoliščine iz 356. člena ZPP.

11. V kolikor bo prvo sodišče ob ponovnem presojanju utemeljenosti tožbenega zahtevka ugotovilo, da brez ponovnega odprtja obravnave ne more odločiti, lahko na podlagi 292. člena ZPP sklene, da se končana obravnava znova začne.

12. Zaradi ugotovljene procesne kršitve, ki že sama po sebi pomeni razlog za razveljavitev, se pritožbeno sodišče v utemeljenost ostalih pritožbenih očitkov ni spuščalo. Ker pa gre v predmetni zadevi za tretjo razveljavitev, velja v okviru pritožbenih očitkov predmetne pritožbe dati nekatere jasne napotke za nadaljnje delo.

13. Materialno procesno vodstvo v smeri, za kakršno se zavzemata pritožnika, ni (bilo) potrebno. Pritožbeno sodišče v sklepu Cp 150/2017 z dne 20. 4. 2017 namreč ni dalo napotka za dopolnitev dokaznega postopka v zvezi s premoženjskim stanjem tožnikov. Iz trditvene podlage, ki sta jo stranki pravočasno ponudili (tožnika v vlogi z dne 24. 4. 2014, toženec nato v vlogi z dne 30. 5. 2014, ter nato tožnika spet v vlogi z dne 16. 6. 2014), je jasno izhajalo, da se bo o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločalo tudi na podlagi trditve, da sta tožnika tožencu izročila življenjske prihranke. Glede na podane ugovore toženca je bil (oziroma bi moral biti) tožnikoma povsem jasen okvir pravno relevantnih dejstev, ki jih bo sodišče moralo ugotavljati za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ob takšnih trditvah sodišče tako ni bilo dolžno razpravljati o procesnem gradivu, saj je bilo povsem jasno, katera zatrjevana dejstva so sporna. Zahteva pritožnikov, da bi ju moralo sodišče usmerjati glede podajanja dodatne trditvene podlage in dokazov, zato presega okvir materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP, saj bi to pomenilo poseg sodišča v načelo dispozitivnosti, ki je v sferi posameznih strank postopka.

14. Tudi stališče pritožnikov, da do prekluzije ni moglo priti iz razloga neločljive povezanosti zahtevkov iz tožbe in nasprotne tožbe, ni pravilno. Nasprotna tožba se namreč glede procesnih in materialnopravnih učinkov šteje za samostojno tožbo. Zato navedbe, ki sta jih tožnika podala v obrambo zoper nasprotno tožbo, ne predstavljajo dela trditvene podlage njune tožbe.

15. V novem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje torej skrbno opredeliti do navedb tožnikov v vlogah z dne 11. 1. 2018 ter 2. 7. 2018. V ta namen bo moralo najprej ugotoviti, ali gre za nove navedbe ali zgolj za substanciranje že podanih navedb, kot to trdita tožnika. Nadalje bo moralo ugotoviti, ali so bile te navedbe podane pravočasno. Materialnopravno izhodišče za tozadevno presojo je v procesnih določbah, ki so bile v veljavi pred začetkom uporabe ZPP-E3. Šele v kolikor bo ugotovilo, da gre za relevantne navedbe, katerih obravnavo postopkovni zakon dopušča, bo lahko presojalo njihovo utemeljenost. V vsakem primeru, torej ali jih bo upoštevalo, ali ne, pa se bo moralo do argumentov strank, nanašajočih se na (ne)upoštevanje teh navedb, posebej in izrecno opredeliti.

16. Odločitev o stroških, nastalih strankam v zvezi s tem pritožbenim postopkom, se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena.

Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni.

Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena.

Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, sicer sodišče pritožbo zavrže. 1 Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. 2 ZPP v drugem odstavku 354. člena predpisuje, da pritožbeno sodišče ne razveljavi sodbe prve stopnje in vrne zadeve prvemu sodišču v novo sojenje v primeru, če bi to povzročilo hujšo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. 3 Prvi odstavek 125. člena ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/17) ter tretji odstavek 130. člena ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08).