Jedro

Ukrep urbanističnega inšpektorja je utemeljen, če je bil poseg v prostor izvršen, ne da bi si investitor pred posegom pridobil veljavno upravno dovoljenje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 575/2000-9 z dne 14.11.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.3.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo urbanističnega inšpektorja, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote L. z dne 29.11.1999. Z njo je bilo tožniku naloženo, da mora kot investitor v 30 dneh po prejemu odločbe odstraniti strojno lopo v tlorisni izmeri 20,4 m x 8,5 m x 6 m, na zemljišču s parc. št. 1461/1 in 1461/2 k.o. D. ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. Pod 2. točko so bile za objekt iz 1. točke določene prepovedi, navedene v 76.c členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), pod 3. točko je bilo določeno, da če tožnik ne bo sam opravil naloženega dejanja, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške, pod 4. točko, da bodo stroški postopka, nastali z izvršbo, odmerjeni s posebnim sklepom. Pod 5. točko izreka je bilo določeno, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje navaja, da gre v tem upravnem sporu za ukrep urbanističnega inšpektorja, izrečen na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUN, ki določa, da če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o priglasitvi del, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, da na podlagi podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožnik investitor strojne lope na zemljišču s parc.št. 1461/1 in 1461/2 in da v času, ko mu je bil izrečen inšpekcijski ukrep, ni imel pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, ki bi ga po določbi 50. člena ZUN moral imeti, oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del, če lokacijsko dovoljenje za poseg v prostor ni potrebno (51. in 62. člen ZUN). Zato je presodilo, da je bil inšpekcijski ukrep utemeljen in skladen s 73. členom ZUN.

Zavrnilo je tožbene ugovore in sicer, da tožnik ni vedel, da za postavitev lope potrebuje dovoljenje, da je zahteval spremembo prostorskega plana občine Domžale in da namerava sporni objekt nadomestiti s kozolcem. Glede tožnikovega predloga, da naj sodišče začasno prekliče realizacijo odločbe je sodišče prve stopnje tožniku pojasnilo, da ima na podlagi 3. odstavka 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku možnost predlagati odlog izvšbe.

V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da je potrebno upoštevati njegovo zmotno prepričanje, da za postavitev lope, ki služi potrebam kmetije, ne potrebuje lokacijskega dovoljenja. Sodišče je zakonitost gradnje nepravilno presojalo po času izdaje inšpekcijskega ukrepa in ne po času postavitve spornega objekta. Sporni objekt je postavil v letu 1993, v kontekstu komasacije in preselitve celotne kmetije zaradi rekonstrukcije magistralne ceste, za kar je že v letu 1991 pridobil vsa potrebna soglasja in dovoljenja. Preselitev kmetije je obsegala preselitev stanovanjske hiše, dveh gospodarskih poslopij in dveh lop. Na takratni občini pa mu je bilo rečeno, da za postavitev začasnih in pomožnih objektov ne potrebuje dovoljenj. Po 6. alinei 2. člena Odloka Občine D. o določitvi pomožnih objektov je za postavitev stalnega pomožnega objekta zadostovala že priglasitev. Sodišče je kršilo materialno pravo, ker ni upoševalo določila 46. člena Zakona o graditvi objektov, ki je določal pozitivno domnevo, da molk organa pomeni dovoljenje za priglasitev del. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi gre za ukrep urbanističnega inšpektorja na podlagi 73. člena ZUN, po katerem odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani in vzpostavi prejšnje stanje na investitorjeve stroške, če se gradi ali drugače posega v prostor brez ustreznega in veljavnega upravnega dovoljenja. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov v upravnih spisih pravilno povzelo ugotovitev, da je tožnik izvedel poseg v prostor kot ga ugotavlja in navaja tožena stranka, zanj pa nima ustreznega in veljavnega dovoljenja, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno odločilo, da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Za odločitev v tem postopku je pomembno samo, ali je imel tožnik za poseg v prostor, v času inšpekcijskega ukrepa, ustrezno dovoljenje. Zato razlogi, zakaj tožnik ni pridobil ustreznega dovoljenja, na pravilnost in zakonitost odločbe ne morejo vpilvati, prav tako ne dejstvo, da je tožnik poizkušal, vendar neuspešno, pridobiti ustrezno dovoljenje, in sicer takoj, ko je bil seznanjen z dejstvom, da je postavil sporni objekt brez dovoljenja.

Tožniku je bil izrečen ukrep po določbah ZUN in ne gre za ukrep inšpektorja za graditev po določbah Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št.34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 29/95 in 59/96, ZGO). Zato pritožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava zaradi neupoštevanja določbe 46. člena ZGO ni utemeljen.

Tožnik v postopku ne navaja, da je sporna dela oziroma poseg v prostor tudi priglasil. Zato je neutemeljeno sklicevanje tožnika, da je za postavitev spornega objekta zadoščala že priglasitev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.