Jedro

Sodišče je glede višine tožbenega zahtevka oziroma odškodnine v sodbi povzelo vsebino izvedenih dokazov, pri tem uvodoma ugotovilo, da ni dvoma, da je zaradi škodnega dogodka tožniku nastala materialna škoda na njegovem vozilu, nato pa po povzetku vsebine izvedenih dokazov navedlo le, da na podlagi navedenega sodišče ocenjuje, da tožniku ni uspelo dokazati višine škode, ki mu je nastala na osebnem vozilu zaradi trka z divjadjo, kar pa standardu obrazloženosti ne zadošča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati v roku 8 dni 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje ter ji povrniti pravdne stroške v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, zaradi absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Navaja, da sodišče razlogov oziroma utemeljitve sprejema dokazne ocene, da tožnik ni uspel dokazati škode, v ničemer ne obrazloži, razlogov ni, najmanj pa so nejasni in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo in tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo. V dokaz višine nastale škode je tožnik predložil zapisnik o ogledu poškodovanega vozila in cenitvi stroškov popravila, iz tega dokumenta izhaja, da je tožniku nastala škoda najmanj v višini ocenjene vrednosti popravila vozila, to je 1.684,50 EUR. Tožnik je izpovedal, da je izgubil vrednost celotnega vozila, ker ga je dal na uničenje, saj bi po informacijah s servisov popravilo vozila z novimi deli preseglo strošek 3.000,00 EUR, s starimi deli pa 2.000,00 EUR, tožniku je tako nastala škoda najmanj v višini 2.000,00 EUR. Tožena stranka višini vtoževane škode ni ugovarjala, sodišče bi zato moralo v skladu z določilom 214. člena ZPP ugotoviti, da se dejstvo nastanka škode v višini 2.000,00 EUR šteje za priznano in ga ni treba dokazovati. Ker se pravilno vabljena tožena stranka tudi ni udeležila poravnalnega in prvega naroka za glavno obravnavo, je na podlagi določbe 455. člena ZPP šteti, da je umaknila vse dokazne predloge, razen listinskih dokazov, ki jih je predhodno že predložila sodišču. Tako ostane povsem neizkazan ugovor tožene stranke, da tožeča ni vozila v skladu s predpisi. Tožeča stranka je s predloženimi dokazi v celoti izkazala krivdo tožene stranke, kar je ugotovilo tudi prvostopno sodišče in ob pravilni uporabi določil 54. člena Zakona o divjadi in lovstvu je mogoč le zaključek, da za vtoževano škodo v celoti odgovarja tožena stranka, zato je v celoti neutemeljen tudi pobotni ugovor tožene stranke. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne more pa se sodbe v sporu majhne vrednosti izpodbijati zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

6. Pritožba utemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja s tem, ko navaja, da sodišče glede višine škode v ničemer ne obrazloži dokazne ocene, da ni razlogov za sprejem dokazne ocene, najmanj pa so nejasni in da zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč glede višine tožbenega zahtevka oziroma odškodnine v sodbi povzelo vsebino izvedenih dokazov, pri tem uvodoma ugotovilo, da ni dvoma, da je zaradi škodnega dogodka tožniku nastala materialna škoda na njegovem vozilu, nato pa po povzetku vsebine izvedenih dokazov navedlo le, da na podlagi navedenega sodišče ocenjuje, da tožniku ni uspelo dokazati višine škode, ki mu je nastala na osebnem vozilu zaradi trka z divjadjo, kar pa standardu obrazloženosti ne zadošča in ima pritožba prav, da zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

7. Že iz tega razloga je potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče druge stopnje namreč kršitve ne more odpraviti samo in dokončno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika. Tožena stranka je namreč v postopku postavila tudi pobotni ugovor, o katerem na prvi stopnji zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka ni bilo odločeno, zato sodišče druge stopnje ne more o tem prvič odločati v pritožbenem postopku, saj bi s tem stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe.

8. V ponovljenem postopku naj sodišče odpravi storjeno absolutno bistveno kršitev določb postopka in sodbo obrazloži tako, da jo bo mogoče preizkusiti tudi glede višine vtoževane odškodnine. Pri tem je mogoče še ugotoviti, da je utemeljena pritožbena navedba tožeče stranke, da tožena stranka višini vtoževane škode sploh ni ugovarjala. Nadaljnji napotki, glede na že obrazloženo, niso potrebni.

9. V skladu s 3. točko 165. člena ZPP je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo.