Jedro

Sodišče prve stopnje delavcev, ki naj bi bili na zboru delavcev proti uvedbi stečajnega postopka, ni zaslišalo, svoje odločitve o tem pa ni obrazložilo, vendar je pritožbeno sodišče v svojih razlogih ustrezno pojasnilo, zakaj izvedba predlaganega dokaza za odločitev sodišča ni bila bistvena. Kršitev iz 22. člena URS zato po presoji revizijskega sodišča ni podana, prav tako pa iz istih razlogov ni podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko škodo 6.338,16 EUR in nepremoženjsko škodo 8.345,85 EUR z zamudnimi obrestmi. Odločilo je o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da so predlog za uvedbo stečaja podali delavci in da je toženka kot zakonita zastopnica podala zgolj soglasje k navedenemu predlogu. Na zboru dne 24. 6. 1994 so se dogodile nepravilnosti in zaposleni delavci niso izglasovali predloga o uvedbi stečaja. Tožnik je v zvezi s tem predlagal zaslišanje delavcev, ki so bili na zboru delavcev proti uvedbi stečajnega postopka, kar bi dokazalo, da sklep o uvedbi stečajnega postopka ni bil izglasovan. Sodišče prve stopnje se do navedenega dokaznega predloga ni opredelilo, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje, saj je tako ostalo nerazčiščeno ključno vprašanje, kakšne odločitve so bile sprejete na zboru delavcev dne 24. 6. 1994. Po mnenju revidenta je toženka nato z napačnim poročanjem o odločitvah, sprejetih na zboru delavcev 24. 6. 1994, zavedla tudi skupščino, sklicano 27. 6. 1994. Razlogi sodišča druge stopnje o opisani kršitvi niso utemeljeni, saj ima tožnik pravico dokazovati okoliščine zbora delavcev ter začetek stečajnega postopka.

4. Revizija je bila v skladu s prvim odstavkom 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče pritrjuje revidentu, da ima pravdna stranka načelno pravico do izvedbe dokazov, da pa sodišče lahko zavrne dokazni predlog stranke, če ta ni relevanten. Tako stališče zastopa tudi Ustavno sodišče, ki je že večkrat pojasnilo, da mora prvostopenjsko sodišče razumno obrazložiti zavrnitev dokaznega predloga, sicer gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave oziroma za kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Vendar revizijsko sodišče sodi, da v obravnavanem primeru kršitve Ustave oziroma izpostavljenih določb ZPP niso podane. Res je, da sodišče prve stopnje delavcev, ki naj bi bili na zboru delavcev proti uvedbi stečajnega postopka, ni zaslišalo, svoje odločitve o tem pa ni obrazložilo, vendar je pritožbeno sodišče v svojih razlogih ustrezno pojasnilo, zakaj izvedba predlaganega dokaza za odločitev sodišča ni bila bistvena. Revident tudi spregleda, da trditve o zatrjevanem napačnem poročanju toženke, s katerim naj bi zavedla skupščino dne 24. 6. 1994, niso zadostno konkretizirane. Kršitev iz 22. člena Ustave zato po presoji revizijskega sodišča ni podana, prav tako pa iz istih razlogov ni podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.